Jedro

V 2. odstavku 416. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil opredeljen povsem določen namen zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem in sicer, da se preko judiciranja Zveznega sodišča zagotovi enotnost na jugoslovanskem trgu v primerih, če bi bila ta enotnost kršena s kakšno drugo odločbo katerega od bivših republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč, izdano na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva t.j. revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Namen tega pravnega sredstva je z osamosvojitvijo Slovenije nedvomno odpadel. Zato ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP, ki urejajo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem, saj te nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Razen tega tudi ni podlage za prenos pristojnosti bivšega Zveznega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 2. odstavku 4. člena citiranega ustavnega zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 11.12.1992 sprejeto načelno pravno mnenje (Por II/92).

Izrek

Zahteva za izreden preizkus se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne 4.1.1989, 95 %, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je toliko ugodilo, da je ugotovilo njeno odškodninsko odgovornost do 80 %.

Obe stranki sta vložili proti sodbi sodišča druge stopnje reviziji. Revizijsko sodišče je obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni. Sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero sta bili reviziji zavrnjeni, izpodbija tožnik z zahtevo za izreden preizkus po 416. členu ZPP. Predlaga, da se sodba revizijskega sodišča tako spremeni, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo. V obrazložitvi zahteve navaja, da pomeni odločitev sodišča protizakonito podpiranje monopola tožene stranke.

Zahteva za izreden preizkus ni dovoljena.

V 2. odstavku 416. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil opredeljen povsem določen namen zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem in sicer, da se preko judiciranja Zveznega sodišča zagotovi enotnost na jugoslovanskem trgu v primerih, če bi bila ta enotnost kršena s kakšno drugo odločbo katerega od bivših republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč, izdano na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva t.j. revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Namen tega pravnega sredstva je z osamosvojitvijo Slovenije nedvomno odpadel. Zato ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP, ki urejajo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem, saj te nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Razen tega tudi ni podlage za prenos pristojnosti bivšega Zveznega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 2. odstavku 4. člena citiranega ustavnega zakona. O tem je bilo na občini seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 11.12.1992 sprejeto načelno pravno mnenje (Por II/92).

Iz navedenih razlogov je moralo vrhovno sodišče zahtevo zavreči.