Jedro

Ker je ugotovitev okoliščine, kakšna je krajevno tradicionalna gradnja, del odločilnega dejanskega stanja in je sporna, bi moralo sodišče v tej zadevi v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZUS izvesti vse dokaze, za katere meni, da bi prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.2000. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 2.11.1999 ter odločila, da se zahtevek tožnice M.V. za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo prizidka stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 1109/5 k.o. H. zavrne.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v zadevi sporno, ali je odmik nameravanega posega v prostor 0,5m od meje v skladu s pogoji Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mesta P. (Uradni vestnik občin O. in P., št. 7/94 in Uradni vestnik Mestne občine P., št. 11/97, v nadaljevanju PUP). Po presoji sodišča prve stopnje iz grafičnih prilog zadevne lokacijske dokumentacije izhaja, da pogoji za gradnjo bliže parcelni meji, kot jih sicer določa 18. člen PUP, niso izpolnjeni. Ker ti pogoji za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni, so irelevantni ugovori tožnikov, da prizadeta stranka v postopku ne bi smela imeti lastnosti stranke, ker je bila v času izdaje soglasja zemljiškoknjižni lastnik sosednjih parcel Občina P. PUP namreč gradnje bližje parcelni meji ne pogojuje s soglasjem sosedov, ampak z izpolnjevanjem prej navedenih pogojev. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje štelo tudi navedbe tožnikov, da objekti, zgrajeni v ulici, niso sproti vrisani, ter da je upravni organ prve stopnje to dejstvo ugotovil že v postopku pred izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da iz listin v upravnih spisih (kopija katastrskega načrta, geodetskega načrta in pregledne karte komunalnih naprav) izhaja, da gradnje, kot jo zatrjujejo tožniki v tožbi, na območju nameravanega posega v prostor niso evidentirane, sklicevanje na stanje na terenu, ki ni podprto s podatki upravnega spisa, pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajajo, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da je predlagana gradnja povsem skladna s tradicijo, ki velja v tem predelu mesta P., čeprav so predložili dokaze. Celotna ulica je namreč zgrajena z zgradbami, ki so grajene tik ob meji. V zadevi je potrebno upoštevati dejansko stanje, ki pa ga grafične priloge lokacijske dokumentacije ne izkazujejo, zato tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno ugotavljata dopuščene pogoje krajevne tradicije.

Nadalje navajajo, da so glede na druge prebivalce ulice v neenakopravnem položaju in so kršene njihove ustavne pravice, saj je le-tem bilo dovoljeno zgraditi prizidek k zgradbi na način, določen v odločbi upravnega organa prve stopnje. Za odločitev je odločilnega pomena tudi dejstvo, da ima tožeča stranka pravnomočno dovoljenje za gradnjo manjšega prizidka v isti oddaljenosti od sosednje parcele. Tožena stranka bi morala pritožbo prizadetih strank zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Gre za objekt v strnjenem naselju in pri vseh zgradbah so na eni strani objekti približani do parcelnih mejah. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prizadeti stranki A. in M.T. v odgovoru na pritožbo navajata, da soglašata z razlogi izpodbijane sodbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navajata, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sklicevanje na krajevno običajnost pa je brezpredmetno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevno zemljišče leži v območju urejanja PUP, nahaja pa se v ureditvenem območju mesta P. P11-S16. Sporno pa je, ali je zadevni poseg v prostor glede odmika 0,5m od parcelne meje v skladu s pogoji PUP.

V skladu s 1. odstavkom 18. člena PUP se objekte in pomožne objekte, ki so pritlični ali visokonadstropni in imajo streho v skladu z določili 19. člena tega odloka ter so take vrste, da njihova raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi, dopušča graditi v oddaljenosti 4m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev. Če so, po krajevni tradiciji, objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja manj oddaljeni, se dopuščajo zgoraj navedene vrste objektov in pomožnih objektov graditi po krajevno tradicionalni razdalji. Bliže parcelnih meja se dopušča graditi tudi, če tako narekuje oblikovanost terena, ali če zahteva za manjšo razdaljo oziroma za gradnjo prav od parcelne meje (strnjena ulična gradnja ali vrstna gradnja), izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja.

Tožniki so v tožbi zatrjevali, da dejansko stanje glede tega, kaj predstavlja krajevno tradicijo glede oddaljenosti od meje ni bilo pravilno ugotovljeno. Navajali so, da so vsi objekti v ulici zgrajeni na način kot sporna investicija tožnikov. Predlagali so, da se te okoliščine ugotovijo tako, da se zasliši upravnega delavca ter stranke, tožbi pa so priložili tudi fotografije. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe in predlagane dokaze z utemeljitvijo, da iz spisne dokumentacije ter grafičnih prilog lokacijske dokumentacije izhaja, da gradnje, kot jo zatrjuje tožeča stranka v tožbi, na območju nameravanega posega v prostor niso evidentirane, sklicevanje na stanje na terenu, ki ni podprto s podatki upravnega spisa, pa na odločitev v tej stvari ne vpliva. Po presoji pritožbenega sodišča takšna utemeljitev sodišča prve stopnje, s katero je le-to zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ni sprejemljiva.

V konkretnem primeru je bistvena okoliščina, kakšna je krajevno tradicionalna gradnja na območju, kjer se nahaja zadevna parcela, in zato je pravno pomembno ugotoviti dejansko stanje glede odmikov v okolici hiše. Ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi o tem dejstvu so tožniki v tožbi izpodbijali, sklicujoč se na neskladnost dejanskega stanja z grafičnimi prikazi, kar naj bi se ugotovilo na podlagi predlaganih dokazov. Ker je ugotovitev navedene okoliščine (t.j. kakšna je krajevno tradicionalna gradnja) del spornega dejanskega stanja, bi moralo sodišče v tej zadevi v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZUS izvesti vse dokaze, za katere meni, da bi prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi.

Tožnikom bi bila glede na potek postopka kontradiktornost postopka omogočena pravzaprav šele na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi je upravni organ prve stopnje namreč presodil, da je izpolnjen pogoj po 18. členu PUP, in sicer da zahteva za manjšo razdaljo oziroma gradnjo od parcelne meje (strnjena ulična gradnja ali vrstna gradnja), izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in sama odločila, da se zahtevek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zavrne. V obrazložitvi je navedla, da zahtevek za izdajo predlaganega dovoljenja ni v skladu z 18. členom PUP, med drugim tudi zato, ker tradicionalne razdalje v smislu 18. člena PUP v tem delu naselja ni. Tožniki so tako razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja krajevno tradicionalne gradnje lahko uveljavljali šele v tožbi.

Brez glavne obravnave lahko sodišče odloči, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS), ti pogoji pa v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča niso bili podani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.