Jedro

Iz dikcije drugega odstavka 24. člena ZZavar pa izhaja, da morajo biti „drugi primerljivi posli“ posli, ki poleg narave (področja delovanja) ustrezajo tudi po obsegu oziroma velikostnem kriteriju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v ..., ker je presodila, da kandidat ne izpolnjuje pogoja štirih let kvalificiranih izkušenj.

2. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek. Navaja, da je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogoja iz 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o zavarovalništvu nepravilno uporabila materialno pravo, napačno ugotovila dejansko stanje ter bistveno kršila določbe postopka. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev, v pripravljalni vlogi pa zavrženje tožbe.

4. Tožeča in tožena stranka sta vložili vsaka po eno pripravljalno vlogo.

5. Tožba je dovoljena.

6. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/2006) namreč v 6. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče zavrže tožbo (s sklepom), če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 7. Tožena stranka je obstoju tožnikovega pravnega interesa v odgovoru na tožbo nasprotovala in se pri tem sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča G 21/2002 z dne 24. 1. 2006 ter na dejstvo, da je nadzorni svet ZT 17. 6. 2010 razveljavil sklep o imenovanju tožnika za člana uprave, iz česar je izpeljevala, da morebitna odprava izpodbijane odločbe ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja.

8. Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi G21/2002 ni primerljiva, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju. Tožnica je izpodbijala odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije članice uprave zavarovalnici. V času, ko je vložila tožbo, pa ni bila več članica uprave, s samim prenehanjem funkcije pa ji je prenehalo tudi sporno dovoljenje, torej po zakonski določbi in neodvisno od izpodbijane odločbe.

9. Ustava v tretjem odstavku 49. člena zagotavlja, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. To ne pomeni, da ima posameznik v primeru kandidiranja za določen položaj zakonsko ali celo ustavno varovane pravice do zasedbe takšnega položaja. Ima pa pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo tega položaja(1). V tej zadevi tožnik izkazuje na zakon oprto osebno korist, saj ima izpodbijana odločba za tožnika tako negativne moralne kot tudi profesionalne posledice, nima pa na voljo druge pravne poti za odpravo zanj neugodne ocene profesionalne usposobljenosti.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Zaradi pomembnosti zavarovalništva je z zakonom vzpostavljena zahteva, da opravljajo funkcije članov uprav zavarovalnic le osebe z ustrezno strokovno usposobljenostjo ter lastnostmi in izkušnjami za vodenje (poslov), to je visoko specializirani strokovnjaki, ki so dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih. Te osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo in z izkušnjami (ter osebnimi lastnostmi) zagotavljati, da bodo svojo funkcijo opravljale tako, da bo na zavarovalniškem trgu zagotovljeno transparentno, zakonito in koristi zavarovancev varujoče poslovanje(2).

12. Prvi odstavek 24. člena Zakona o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 109/2006; v nadaljevanju: ZZavar) določa, da je član uprave zavarovalne delniške družbe lahko oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: 1. da je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice; 2. da ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od v nadaljevanju naštetih kaznivih dejanj, ki še niso bila izbrisana iz evidence. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov ter najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov.

13. Prvi odstavek 24. člena ZZavar določa pogoje za člana uprave zavarovalne delniške družbe, drugi odstavek tega člena pa natančneje definira pogoj iz 1. točke prvega odstavka istega člena (da je nekdo ustrezno strokovno usposobljen in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice) in predstavlja zakonski pogoj.

Zmotno pa je naziranje tožnika, da tožena stranka ni presojala izpolnjevanje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar, ker je uporabila izključno drugi odstavek tega člena. Prav z uporabo drugega odstavka je tožena stranka posredno sklepala o tožnikovem (ne)izpolnjevanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZZavar.

14. Zatrjevana kršitev določb postopka (7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) ni podana. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 4 in 5 izhaja obrazložitev tožene stranke, zakaj tožnik po njeni presoji ne izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 24. člena ZZavar (in s tem tudi ne pogoja iz 1. točke prvega odstavka tega člena). Tako so (glej v prejšnji točki zapisano) podani razlogi o odločilnih dejstvih.

15. Tožnik pogoj iz drugega odstavka 24. člena ZZavar neuspešno izpodbija z očitkom, da tožena stranka ni ločeno presojala, ali ima tožnik štiri letne izkušnje pri »vodenju drugih primerljivih poslov«, v delu, ko pa to omenja, pa odločba ni obrazložena oziroma je ni moč preizkusiti. Meni, da vodenje poslov ne pomeni vodenja družbe, pri čemer se primerljivosti poslov ne sme presojati z vidika velikosti družbe.

16. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da vodenje poslov v podjetju za aktuarsko svetovanje z 9 zaposlenimi, vodenje poslov v podjetju za informacijsko tehnologijo s 6 zaposlenimi in vodenje oddelka informacijske tehnologije s 5 zaposlenimi ter vodenje oziroma sodelovanje v različnih projektnih skupinah za različne pravne osebe ni mogoče šteti za primerljive izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov za poslovodenje, kajti tožnikove vodstvene izkušnje so pridobljene izključno v družbah z omejeno odgovornostjo (četrti odstavek na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker se dovoljenje za člana uprave izdaja za konkretno zavarovalnico (kot je to tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi), je treba vprašanje »primerljivih poslov« presojati v kontekstu konkretne zavarovalnice.

17. Drugi odstavek 24. člena ZZavar določa, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov ter najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov. Tožena stranka tožniku ne očita, da nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov, temveč da nima zadostnih vodstvenih izkušenj. Iz dikcije drugega odstavka navedenega člena pa izhaja, da morajo biti »drugi primerljivi posli« posli, ki poleg narave (področja delovanja) ustrezajo tudi po obsegu oziroma velikostnemu kriteriju. Prepričljivo in razumno je zato stališče tožene stranke, da pri presoji kvalificiranih izkušenj kandidata za člana uprave največje slovenske zavarovalnice, vodstvene izkušnje v prej naštetih družbah z omejeno odgovornostjo ne zadoščajo. Vodstvene izkušnje se ne presojajo le z vidika obvladovanja korporacijske strukture, kot jo za različne oblike pravnih oseb določa Zakon o gospodarskih družbah, temveč predvsem glede na obseg zadolžitev, ki jih vodstveni kader izvaja in ki je tesno povezan s številom ljudi, ki jih vodi, pri čemer poslovodenje predstavlja le enega od možnih načinov pridobivanja vodstvenih izkušenj. Vprašanje »primerljivosti poslov« je tožena stranka zato pravilno presojala z vidika zadostnih vodstvenih izkušenj. Zaključila je, da je tožnik do sedaj vodil le 0,004% ljudi, glede na število zaposlenih v zavarovalnici, ter da vodenje posebnih projektnih skupin ne sodi med tiste izkušnje, ki se štejejo za vodenje poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti. Pri presoji zadostnih vodstvenih izkušenj so zato nerelevantni očitki tožnika, da tožena stranka ni upoštevala njegovih številnih poslov v okviru vodenja družb, ki so po vsebini in naravi primerljivi poslom vodenja zavarovalnice, saj kot je že bilo pojasnjeno, tožena stranka tožniku ne očita, da nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov, temveč da nima zadostnih vodstvenih izkušenj. Prav tako je neutemeljen očitek tožnika, da se za mesto člana uprave največje slovenske zavarovalnice praktično ni mogoče uspešno potegovati, ker je praktično nemogoče izkazati vodstvene izkušnje „primerljive velikosti“. Iz utemeljitve izpodbijane odločbe tožene stranke ne izhaja, da bi moral tožnik imeti vodstvene izkušnje primerljivega števila ljudi, kot jih zaposluje konkretna zavarovalnica, temveč da koordiniranje manjšega števila ljudi standarda „kvalificiranih“ izkušenj ne dosega.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka zavrnitev tožnikove zahteve posebej utemeljevati glede na kriterije iz petega odstavka 25. člena ZZavar (razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja). Peti odstavek 25. člena predstavlja le „dodatni“ razlog za zavrnitev zahteve za primer, ko bi kandidat pogoje za izdajo dovoljenja po 24. členu ZZavar sicer izpolnjeval. 19. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, stranki na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka.

Op. št. (1): Glej odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005, U-I-20/07 ter Up-679/06 z dne 25. 5. 2006, Up-134/05 z dne 14. 3. 1996. Op. št. (2): Smiselno podobno nekaterim razlogom v odločbi Ustavnega sodišča U-I-220/03.