Jedro

Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati, zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev pa začne teči z dnem, ko oškodovanec zve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko zve za tistega, ki jo je povzročil, ne pa tudi, ko zve za njegovo odškodninsko odgovornost. Zastaranja ne pretrga upravni postopek zaradi lokacijskega odvoljenja. Dejstvo, da škoda še traja, ne zadrži zastaranja, niti to ne pomeni, da sploh še ni začelo teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 748.438,00 SIT odškodnine zaradi škode na stanovanjskem prizidku tožnikov, ki naj bi nastala zaradi neupravičene gradnje tožencev. Na ugovor tožene stranke je zavzelo stališče, da je zahtevek zastaran, ker upravni postopek zastaralnega roka ne podaljša, vsi negativni vplivi sosednje zgradbe so bili tožeči stranki znani že leta 1982, tožba pa je bila vložena leta 1993. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Trdi, da gradi svoj odškodninski zahtevek na upravnih odločbah o tem, da gradnja tožene stranke ni dovoljena, kar je bilo potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1992. Sodišče teh ponujenih odločb ni sprejelo v svoji dokazni oceni. Z omenjeno sodbo je šele tožeči stranki nastal zahtevek za uveljavljanje odškodnine. Tudi morebitna prej začeta pravda bi bila prekinjena. Upravni postopek je tudi prekinil zastaranje. Dokler ni elementa protipravnosti, ni mogoče uveljavljati odškodnine. O zastaranju tudi ni mogoče govoriti, ker škoda še traja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sicer pa tudi pritožbeno sodišče samo ni po uradni dolžnosti odkrilo kakšne takšne kršitve absolutne narave.

Dejansko stanje je sodišče za odločitev o tem, ali je utemeljen ugovor zastaranja, dovolj popolno in tudi pravilno ugotovilo. Tako ne drži pritožbena trditev o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ker da sodišče ni sprejelo v dokazni sklep in vpogledalo odločb Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj prvih dveh odločb tožeča stranka ni ne predlagala ne predložila kot dokaz, odločbo vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje vpogledalo, ni pa je vzelo kot relevanten dokaz, saj je zavzelo pravilno stališče, da upravni postopek ne vpliva na zastaranje.

Končno ni podan niti tretji uveljavljani pritožbeni razlog - nepravilna uporaba materialnega prava. Zmotno je pritožbeno stališče, češ da je tožeči stranki nastal odškodninski zahtevek šele s sodbo, s katero se je končal upravni postopek v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja za prizidek tožene stranke, ker naj bi bilo šele takrat pravnomočno odločeno o nedovoljenosti gradnje prizidka. Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode (186. čl. ZOR). Pomemben je torej le trenutek, ko škoda nastane.

Kar zadeva zastaranje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odst. 360. čl. ZOR), velja opozoriti, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odst. 361. čl. ZOR). Pri odškodninskih terjatvah pa zakon opredeljuje kumulativno dva trenutka kot navezni točki, od katerih začne teči zastaralni rok za takšne terjatve: ko oškodovanec zve za škodo, kar pomeni, da od takrat, ko so mu znani vsi elementi, ki opredeljujejo njen obseg, in ko zve za tistega, ki jo je napravil, ne pa torej za tistega, ki zanjo odgovarja oz. od trenutka, ko se zve za njegovo odgovornost. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč jasno določa v prvem odst. 376. čl., da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Ugotovitev (ne)zakonitosti ravnanja oziroma (ne)krivde ali (ne)odgovornosti povzročitelja škode torej ni relevantna za začetek teka zastaranja spričo prej citirane zakonske določbe. Ob tem sodišče prve stopnje tudi pravilno opaža glede na trditve tožeče stranke, da (ne)zakonitost ravnanja nekoga ni nujno pomembna za ugotovitev odškodninske odgovornosti (na primer tretji odst. 156. čl. ZOR).

Zakon o obligacijskih razmerjih pozna le dva razloga za pretrganje zastaranja, in sicer dolžnikovo pripoznavo dolga (387. čl.) ter vložitev tožbe in vsako drugo upnikovo dejanje proti dolžniku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. čl. ZOR). Tožeča stranka ne v svojih vlogah ne v pritožbi ne navaja, da misli na slednji predpis, toda ker drugega načina razen omenjenih za pretrganje zastaranja ni, je potrebno odgovoriti na zadevni del pritožbe s tega vidika.

Zastaranja uveljavljanja odškodninske terjatve sam tek upravnega postopka v zvezi z lokacijskim dovoljenjem spričo citirane določbe 388. čl. ZOR ne more pretrgati. Upnik mora namreč aktivno poseči po kakšnem sredstvu pred pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tu je seveda mišljena terjatev, za katere zastaranje gre. V drugem postopku, če naj bo upoštevan, mora upnik storiti omenjena dejanja za uveljavitev konkretne, v obravnavanem primeru odškodninske terjatve. To pa seveda postopek v zvezi z lokacijskim dovoljenjem ni, saj se v njem ne ugotavlja, ne zavaruje in ne izterjava odškodninska terjatev. Lahko bi se sicer zgodilo, kot omenja pritožba, da bi bila prej sprožena odškodninska pravda prekinjena zaradi omenjenega upravnega postopka, če bi pač sodišče štelo kot pomembno ugotoviti legalnost gradnje tožene stranke in če v tem primeru ne bi samo rešilo tega vprašanja kot predhodnega, vendar samo to dejstvo (prekinitev postopka) ne bi povzročilo pretrganja zastaranja. Da ne drži trditev, da ni mogoče uveljavljati odškodnine, dokler ni elementa protipravnosti, je bilo pojasnjejo že poprej.

Končno ni mogoče sprejeti kot pravilnega pritožbenega stališča, da dokler škoda traja, ni zastaranja odškodninske terjatve. Česa takšnega predpisi ne določajo, kdaj začne zastaranje teči, pa je bilo pojasnjeno, če pa morda meri pritožba v tem delu na institut zadržanja zastaranja (381. do 386. čl. ZOR), pa je tudi potrebno povedati, da razlog trajajoče oz. ponavljajoče se škode ne sodi sem.

Če torej povzamemo, šteje odškodninska terjatev za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati, zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev pa začne teči z dnem, ko oškodovanec zve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko zve za tistega, ki jo je povzročil, ne pa tudi, ko zve za njegovo odškodninsko odgovornost. Zastaranja ne pretrga upravni postopek zaradi lokacijskega dovoljenja. Dejstvo da škoda še traja, ne zadrži zastaranja niti to ne pomeni, da sploh še ni začelo teči. Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v prav nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.