Jedro

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oz., če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Skrben strokovnjak bi se moral zavedati, da z izgubo vrstnega reda za poplačilo iz zastavljene nepremičnine, najmanj oteži, če ne celo izgubi možnosti dejanskega poplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 335,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka od vsake toženke zahtevala plačilo 6.805,56 EUR (1.630.838,80 SIT) z obrestmi ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške toženk.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga višjemu sodišču, da po ugoditvi pritožbi prvostopenjsko sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Ni mogoče preizkusiti sprejete odločitve, ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja utemeljenost odločitve v smislu dokazne presoje. Ni razloga, da sodišče ni verjelo njej. V zvezi z odločitvijo glede zastaranja terjatve poudarja, da je v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom pravilno in pravočasno prijavila tako terjatev iz naslova pogodbe o zavarovanju posojila kot terjatev v višini 32.335.183,00 SIT z obrestmi ter na obeh prijavila ločitveno pravico. Prvostopenjsko sodišče je zmotno zaključilo, da je nastopilo zastaranje terjatve in da je zastaralni rok tri leta. Prijava v stečajnem postopku ima za posledico pretrganje zastaranja tudi proti poroku, in to ne glede na vloženo tožbo v konkretnem primeru „samo“ za terjatev v višini 5.416.315,87 SIT z obrestmi. Upoštevajoč 389. člen ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih) je šteti, da je bilo zastaranje zoper glavnega dolžnika in posledično tudi zoper njegove poroke pretrgano z dnem prijave v stečaju in je pričelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan, zato do vložitve tožbe ni nastopilo. Tudi če je pretrganje zastaranja nastopilo samo za znesek 5.416.315,87 SIT, bi bila upravičena do sorazmernega plačila od te obveznosti, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Posledično je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Vpis hipoteke pri vl. št. 518 k.o. X je dosegla za 50 % večjo vrednost. Do spremembe predmeta zavarovanja (druge nepremičnine) je prišlo zaradi same vrednosti nepremičnine in dogovora med strankama. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da je z opustitvijo zastave omogočila drugemu upniku pridobitev ugodnejšega položaja, in da ni uspela pojasniti, zakaj je vpisala zastavno pravico ponovno, na bolj obremenjeno nepremičnino. Upnik, ki ne doseže poplačila svoje terjatve iz premoženja glavnega dolžnika, čeprav bi oz. je tako možnost imel, samo zaradi tega ne izgubi pravic proti solidarnemu poroku, saj ni opustil zavarovanja in tovrstnih ugovorov o malomarnosti tožene stranke tekom postopka niti podale niso. Kdaj je bila vpisana zastavna pravica, nima neposrednega vpliva na odgovornost toženk. Konstitutivni element porokovega ugovora v smislu 1012. člena ZOR je malomarnost upnika, torej opustitev izvedbe garancije zavarovanja in je na toženi stranki breme dokazovanja, da upnik ni ravnal v skladu z zahtevano skrbnostjo. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da bi se lahko poplačala iz nevknjižene zastavne pravice na poslovnem prostoru M., katerega naj bi po lastni volji izgubila. Toženke niti ne zatrjujejo in dokazujejo, da bi opustila prijavo ločitvene pravice. Sodišče je ravnalo v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu ter s tem storilo bistveno kršitev določb postopka (14. in 15. točka 339. člena ZPP). Med vsebinami listin, izpovedbami ter ugotovitvami sodišča so nasprotja glede odločilnih dejstev in na tej podlagi sodišče izvedenih dokazov ni pravilno presojalo. V obrazložitvi ni utemeljeno in se prepričljivo opredelilo do izvedenih dokazov, le pavšalno jih je sprejelo oz. jih je neutemeljeno in napak zavrnilo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče ugotovilo vsa za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva, in to pravilno. Ocena dokaznega gradiva v smislu kateri stranki sodišče verjame, v obravnavani zadevi ni bila potrebna. To je prvo sodišče tudi obrazložilo v 4. odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe. Za razsojo relevantna dejstva namreč niso bila sporna, saj so bile trditve obeh strank o dejstvih samih ali enake, ali pa neprerekane (za slednje se šteje, da so priznana – 214. člen ZPP). Potrebno pa je bilo ta dejstva ugotoviti v zadostnem obsegu in materialnopravno pravilno interpretirati. V tokratnem sojenju je to prvo sodišče storilo.

6. Dejstev kot takih pritožba ne izpodbija konkretizirano oz. jih večino celo izrecno povzema. Ni spora o tem, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom prijavila terjatve in v kakšni višini; da je uveljavljala ločitveno pravico; da je bil del v stečaju prijavljenih terjatev priznan, del pa prerekan; tudi ni sporno v kakšni višini ter da je od prerekanih terjatev tožeča stranka v postopku, na katerega je bila napotena, uspela s terjatvijo v višini 5.416.315,87 SIT z obrestmi. Nesporno je tudi, do kakšne višine je bila tožeča stranka poplačana v stečajnem postopku. Ob teh dejstvih pa je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna.

7. Višje sodišče je že trikrat v tej zadevi v razveljavitvenih sklepih, in sicer II Cp 1304/2006 z dne 25. 10. 2006, II Cp 38/2009 z dne 23. 02. 2009 in II Cp 932/2010 z dne 02. 06. 2010 zavzelo stališče glede zastaranja terjatev (solidarnega) poroka v primeru stečaja glavnega dolžnika ter navedlo razloge zanj, najobširneje v sklepu II Cp 932/2010. Da se ne bo ponavljalo, se sklicuje na citirane razveljavitvene sklepe ter tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3261/2009, v katerem je v identični zadevi zavzeto enako stališče: prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oz., če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik. Stališče tožeče stranke, da za pretrganje zastaranja zadostuje že sama prijava terjatve v stečajnem postopku, je materialnopravno zmotno, saj prezre določilo 389. člena ZOR.

8. Do sorazmernega poplačila nezastarane terjatve (5.416.351,87 SIT) pa tožeča stranka ni upravičena, ker je zaradi nestrokovnega ravnanja izgubila možnost poplačati se iz zastavljenih nepremičnin kot ločitveni upnik. Razloge v zvezi s tem je prvo sodišče skrbno in jasno obrazložilo na koncu šeste strani, na sedmi in osmi strani in v 2. odstavku na 10. strani izpodbijane sodbe. Očitek pritožbe, češ da to ni pojasnjeno, je povsem neutemeljen.

9. Pravilne in v dejanskem pogledu neizpodbijane so ugotovitve prvega sodišča o vpisu, izbrisu in ponovnem vpisu zastavne pravice na parc. št. 74/22 in 74/21 k.o. X ter dejstvu, da je ob ponovnem vpisu zastavne pravice bila tožeča stranka tretja v vrstnem redu. S tem je izgubila eno mesto v vrstnem redu, kar je po izračunu prvega sodišča, ki mu pritožbeno pritrjuje, razlog, da v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom ni bila v celoti poplačana kot ločitveni upnik. Ob tej ugotovitvi dejstvo, da je bila ob ponovnem vpisu zastavne pravice zavarovana bistveno višja terjatev, ni pomembno. Stališče tožeče stranke, da je prišlo do spremembe predmeta zavarovanja, pa ni osnovano. Identifikacijski znak nepremičnine je parcelna številka ne pa številka zemljiškoknjižnega vložka. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeči stranki ne osporava pravice proste odločitve glede razpolaganja z zastavno pravico. Vendar pa njenega ravnanja, ko je zaradi izbrisa zastavne pravice iz zemljiške knjige (nato pa ponovnega vpisa) izgubila mesto drugega zastavnega upnika, kar je razlog, da se ni poplačala v celoti, ni mogoče šteti za ustrezno skrbnega. Ravnati bi morala s povečano skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je šlo za posle iz njene poklicne dejavnosti (2. odstavek 18. člena ZOR). Na to je tožena stranka opozarjala tekom postopka na prvi stopnji, najobširneje v vlogi z dne 02. 03. 2007 (gl. list. št. 71 in 72 spisa). Z opisanim ne dovolj skrbnim ravnanjem tožeče stranke je utemeljen očitek o njenem malomarnem ravnanju. Skrben strokovnjak bi se moral zavedati, da z izgubo vrstnega reda za poplačilo iz zastavljene nepremičnine, najmanj oteži, če ne celo izgubi možnosti dejanskega poplačila.

10. Smiselno enako velja glede zastavne pravice na poslovnem prostoru M., kjer je bila edini zastavni upnik, pa se je tej zastavi odpovedala. Da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede zastavne pravice na poslovnem prostoru, izhaja tudi iz pritožbe, saj potrjuje, da je dne 09. 06. 1993 ustanovljena zastavna pravica, z vpisom hipoteke na predhodno navedenih nepremičninah (parc. št. 74/22 in 74/21 k.o. X), prenehala. Tožeča stranka bi se morala zavedati, da je s tem opustila možnost poplačila iz zastavljenega poslovnega prostora.

11. Toženke res ne zatrjujejo, da je tožeča stranka opustila prijavo ločitvene pravice. Zatrjujejo pa, da je z opustitvijo zastave ene nepremičnine znatno otežila možnost poplačila, glede druge pa možnost poplačila iz zastavljene nepremičnine izgubila. Materialnopravna podlaga za zavrnitev nezastaranega dela tožbenega zahtevka je dogovor iz 2. odstavka 5. člena Pogodbe o prevzemu poroštva z dne 25. 04. 1993, da se bo tožeča stranka prioritetno poplačala iz zastavljenih nepremičnin, čeprav je zagotovljeno tudi jamstvo fizičnih oseb. Tožeča stranka vtožuje povračilo določenega dela (v višini, določeni v poroštvenih izjavah toženk z dne 28. 04. 1997) svojega plačila od toženk kot solidarnih soporokinj (1018. člen ZOR). Člen 1012 ZOR pa uzakonja oprostitev poroka zaradi upnikovih opustitev garancij, torej ne ureja razmerij med soporoki. Vendar pa dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ko je naredilo zaključek o obstoju pogojev za oprostitev plačila poroka iz 1012. člena ZOR, glede na dogovor iz 2. odstavka 5. člena Pogodbe o prevzemu poroštva, utemeljujejo tudi oprostitev povračila tožeči stranki s strani toženk. Zatrjevanih protislovij in pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus izpodbijane sodbe, tudi v delu obrazložitve, ki se nanaša na oprostitev plačila toženk zaradi tožničine opustitve garancij, pritožbeno sodišče ni našlo. Pa tudi nobenih nasprotij med ugotovitvami v sodbi in vsebino listin, ki so v spisu, ni. Izpovedb pa zaradi nerelevantnosti, kot že pojasnjeno, ni bilo potrebno presojati. Zatrjevanih procesnih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu z vidika procesnih kršitev, taksativno naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, teh ni zasledilo. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo upoštevajoč priglašene stroške v odgovoru na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Stroški tožene stranke po tar. št. 21 OT znesejo skupaj z 20 % pribitkom zaradi zastopanja več oseb (9. člen OT), 2 % materialnimi stroški (13. člen OT) in 20 % DDV 335,98 EUR (natančnejša specifikacija je na list. št. 405 spisa). Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti, če pa tožeča stranka stroškov v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).