Jedro

Četudi se je mogoče strinjati z vlagateljem zahteve za varstvo zakonitosti, da je v postopku prišlo do kršitve določb kazenskega postopka, pa mora biti v zahtevi kot vsaj verjetno izkazana tudi vzročna zveza med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo z zahtevo napadene sodne odločbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo K 438/2007 z dne 18. 8. 2009 obsojenega M. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Določeni sta mu bili kazni po prvem odstavku 310. člena KZ eno leto zapora in po prvem odstavku 145. člena KZ osem mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen enega leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas pridržanja; po prvem odstavku 69. člena KZ pa tudi odvzeti zaseženi ročni bombi M 75 in dušilec poka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1274/2009 z dne 17. 3. 2010 pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačati stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma sodbo spremeni.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. V zahtevi očitane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, v ostalem pa gre za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornica obsojenca vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti ter ponovno predlagala, da se zahtevi ugodi.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je v postopku prišlo do več bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka. Tako izpostavlja dvom v zakonitost že same odredbe o hišni preiskavi stanovanja in drugih prostorov ter osebnega avtomobila, ker je bila ta odredba izdana na podlagi predloga policijske postaje Vič, kjer je bilo navedeno, da je bil obsojeni D. že obravnavan zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ. Ta podatek naj ne bi držal, saj je bil obsojenec v drugem kazenskem postopku, ki se je zaključil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1015/2001 oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ. Zaradi navedenih razlogov naj bi bila izdana odredba nezakonita in takšni tudi vsi dokazi, pridobljeni na njeni podlagi. Navedena stališča vložnice pa niso utemeljena, saj se zakonitost izdane odredbe o hišni preiskavi presoja glede na izpolnjenost pogojev po 214. členu ZKP, in sicer ali so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in (glede na obravnavani primer), če je verjetno, da se bodo odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Kot je razvidno iz obrazložitve odredbe dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 872/2005 z dne 2. 10. 2005, je utemeljenost razlogov za sum storitve kaznivih dejanj po 310. in 145. členu KZ izhajala iz zapisnika o prejemu ustne kazenske ovadbe A. G., zapisnika o zasegu predmetov in uradnega zaznamka o prijetju osumljenca. Pri tej presoji razlogov za sum torej ni bil bistveno pomemben podatek, ki ga je odredba tudi povzemala, in sicer, da sta bili zoper osumljenca že podani dve kazenski ovadbi zaradi suma storitve kaznivih dejanj po 310. členu KZ. Poleg tega pa je tudi iz kasneje pribavljenega izpiska iz kazenske evidence za obsojenca z dne 30. 8. 2006, razvidno, da je dejansko bil obsojen za kaznivo dejanje po 310. členu KZ, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 78/00 z dne 3. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1288/00 z dne 17. 1. 2001, kar pomeni, da trditev vložnice o neobsojenosti za tovrstno kaznivo dejanje ne drži. Nezakonitosti pri izdaji navedene odredbe o hišni preiskavi v izpostavljeni smeri torej niso bile ugotovljene in zato tudi ne kršitev določbe iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero je očitno merila vložnica zahteve.

7. Glede na navedeno v predhodni točki, je neutemeljena tudi trditev vložnice o posegu v ustavno pravico obsojenca glede domneve nedolžnosti (točka III zahteve), kar naj bi bilo storjeno z navedbo v prvostopenjski sodbi, da je bil obsojenec že predhodno obsojen tudi za kaznivo dejanje po 310. členu KZ. Prvostopenjsko sodišče je preverjalo podatke iz kazenske evidence za obsojenca tudi še po razpisu glavne obravnave in iz tako pridobljenega izpiska iz kazenske evidence z dne 23. 1. 2009 je razvidno, da je bil obsojenec obsojen za kaznivo dejanje po 310. členu, kot je že zgoraj citirano. Poleg tega pa je neutemeljeno tudi stališče zagovornice v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, in sicer, da bi morala biti navedena sodba Okrožnega sodišča v Krškem že izbrisana skladno z določbami 103. člena KZ. Iz izpiska iz kazenske evidence je namreč razvidno, da je bil datum konca prestajanja kazni po citirani sodbi 14. 8. 2002, kar pomeni, da bi se obsodba na eno leto zapora, ki jo je obsojenec v tem primeru prestajal, izbrisala skladno s 3. točko četrtega odstavka 103. člena KZ po preteku treh let, torej 14. 8. 2005 – vendar pod pogojem iz tretjega odstavka istega člena KZ, če obsojenec v tem roku ne bi storil novega kaznivega dejanja. Iz izpiska iz kazenske evidence pa je razvidno, da je bil obsojenec ponovno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 251/05 z dne 18. 4. 2005, ki je postala pravnomočna 17. 5. 2005. Iz navedenega je razvidno, da pogoji za izbris niso bili izpolnjeni.

8. Vlagateljica zahteve nadalje navaja, da je policija ob zasegu obsojenčevega vozila opustila dolžno ravnanje predpisano po četrtem odstavku 220. člena ZKP v zvezi z 148. in 164. členom ZKP, saj bi o tem zasegu, ki ga je šteti kot posebno preiskovalno dejanje, morala sestaviti zapisnik in obsojencu izdati potrdilo. Glede na drugi odstavek 148. člena ZKP pa bi policija o tem dejanju morala sestaviti vsaj uradni zaznamek, kar pa tudi ni bilo storjeno. Neobstoj zapisnika ali vsaj uradnega zaznamka o teh dejanjih policije, po mnenju vlagateljice ni mogoče nadomestiti z zaslišanji prič, policistov, ki so ta dejanja opravili oziroma bili pri njih navzoči. Navedena stališča vlagateljice predstavljajo po vsebini uveljavljanje razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP („kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe“). Četudi bi se bilo mogoče strinjati z vlagateljico, da bi policija po drugem odstavku 148. člena ZKP o zavarovanju in pečatenju obsojenčevega vozila morala sestaviti vsaj uradni zaznamek, pa je v zahtevi izostala utemeljitev vpliva navedenih kršitev procesnega zakona na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Vlagateljica bi v tej zvezi morala kot vsaj verjetno izkazati vzročno zvezo med uveljavljanimi procesnimi kršitvami in nezakonitostjo z zahtevo napadene sodne odločbe. Zaradi navedenih razlogov je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

9. V zvezi s stališčem zagovornice (točka IV zahteve), da kaznivo dejanje očitano obsojencu in opredeljeno po prvem odstavku 310. člena KZ, morebiti predstavlja le prekršek in da je ta zaključek utemeljen tudi glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 269/93, je treba poudariti, da se ročni bombi v tu obravnavani zadevi opredeljujeta v sodbi sodišča prve stopnje kot orožje (stran 7 in 8 prvostopenjske sodbe) skladno z določbami Zakona o orožju, ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega dejanja (Uradni list RS št. 61/2000 s kasnejšimi spremembami, objavljen kot uradno prečiščeno besedilo v Uradnem listu RS št. 23/2005 z dne 10. 3. 2005). Zaradi navedenih razlogov je irelevantna primerjava opredelitev ročnih bomb kot streliva v citirani sodbi iz leta 1994; poleg tega pa se v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča ni razjasnjevalo vprašanje ali gre pri ročnih bombah za orožje ali strelivo, temveč vprašanje ali je šlo pri osemindvajsetih ročnih bombah za večjo količino.

10. Kolikor vlagateljica zahteve izpostavlja (točka V zahteve) domnevno nasprotje med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje in med vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter to utemeljuje z zaključki strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, ki da so v nasprotju z izpovedbami oškodovanca in priče S., pa po vsebini uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

11. Zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.