Jedro

V zadevi je bistveno le, ali je bilo za izvedena dela, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pridobljeno gradbeno dovoljenje ali ne, zato so brezpredmetne tožnikove navedbe, s katerimi zatrjuje svojo pravico graditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne ureditve podstrešnega stanovanja s poseganjem v nosilno konstrukcijo v 9. in 10. nadstropju stavbe na naslovu ..., ki leži na zemljišču s parc. št. 1293/8 k.o. … Naložila mu je, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti ureditev podstrešnega stanovanja s poseganjem v nosilno konstrukcijo, ki ga podrobno opredeli (1. točka izreka) in da mora v roku 120 dni po vročitvi odločbe za preboj nosilne armirano betonske plošče med 9. in 10. nadstropjem pridobiti izjavo statika, da je bila izvedba v skladu s statično presojo oziroma izvesti dodatne ukrepe za sanacijo preboja na tak način, da statična nosilnost konstrukcije betonske plošče ni ogrožena, odstraniti izdelano teraso s sanacijo odprtin in z vzpostavitvijo prvotnega stanja in zapreti oziroma zazidati preboj med utilitijem in zunanjim hodnikom iz 1. točke te odločbe ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), v nasprotnem primeru se bo začel izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter da bo o stroških izdal posebni sklep (5. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na zaslišanju dne 10. 2. 2010 izjavil, da je edini investitor spremembe namembnosti podstrešja v stanovanja, da je dela izvajal v letih 1998 in 1999, da je pridobil lokacijsko dokumentacijo ter PGD in PZI dokumentacijo, da ima pogodbo o odkupu podstrešja, da je pridobil statično presojo statika za nameravani poseg in da gradbeno dovoljenje za preureditev podstrešja v stanovanje ni bilo izdano. Na ponovnem zaslišanju dne 6. 4. 2011 je tožnik izjavil, da gradbenega dovoljenja ni pridobil, ker ni izkazal pravice graditi, je pa 4. 5. 2011 na Upravno enoto Ljubljana vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila zavržena. Toženka ugotavlja, da je tožnik na podlagi 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZUN) pridobil lokacijsko dokumentacijo, ni pa pridobil gradbenega dovoljenja. Ukrep je utemeljila na 152. členu ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede na predložene listine je ugotovil, da pomenijo dela, ki jih je tožnik izvedel pri spremembi namembnosti skupnih prostorov podstrešja v stanovanje, rekonstrukcijo podstrešnega dela objekta. Opravljen je bil tudi poseg v nosilno konstrukcijo objekta v 9. in 10. nadstropju, izveden je bil preboj stropne betonske plošče med 9. in 10. nadstropjem, urejena terasa v 10. nadstropju in izveden preboj betonske stene v 10. nadstropju med stanovanjem in zunanjim hodnikom. Za rekonstrukcijo objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in ga je bilo treba pridobiti tudi po v času izvedbe del veljavnem ZUN. Pritožbene navedbe, da izvedeni poseg ne ogroža statične nosilnosti objekta in okoliščine, ki jih pritožnik navaja v zvezi z dokazili o lastništvu podstrešnega objekta, pa so predmet postopka pred upravnim organom, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne morejo vplivati na odločitev v inšpekcijskem postopku. S pojasnilom, da je namen inšpekcijskega ukrepanja varovanje javne koristi, je zavrnil tudi pritožbeno navedbo, ki se nanaša na kršenje načela sorazmernosti inšpekcijskega ukrepa.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno uporabila materialni zakon, saj se sklicuje na določbe ZGO-1, pri tem pa spregleda, da so bila sporna dela izvedena že v letih 1998 oziroma 1999, ko je veljal ZUN. Navaja dokazila, iz katerih izhaja, da je lastnik dela podstrehe v 10. nadstropju predmetne stavbe. Solastniki so tudi podpisali, da soglašajo s preureditvijo dela podstrešnega prostora v stanovanjske prostore, zato ni dopustno, da bi toženka z odločbo zahtevala od tožnika nekaj, kar so zemljiškoknjižni lastniki tožniku izrecno dovolili. Navaja, da do izdaje gradbenega dovoljenja ni prišlo samo zato, ker ni prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Opozarja, da toženka ni ugotovila nobene škode ali poškodb zaradi izvedenih del. Zgolj formalna nepridobitev gradbenega dovoljenja pa ne zadostuje za izrek izpodbijanih ukrepov. Navaja, da bo tožnik primoran vložiti tožbo na ugotovitev lastninske pravice, zato je izpodbijana odločba preuranjena. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in razveljavi (pravilno odpravi) izpodbijano odločbo.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da je tožnik izvedel v izreku odločbe navedena dela in da za izvedbo navedenih del ni pridobil gradbenega dovoljenja. Tožnik namreč tekom upravnega postopka tega ni zanikal, v tožbi pa navaja, da so bila navedena dela izvedena v letih 1998 in 1999 in navaja razloge, zakaj ni pridobil gradbenega dovoljenja.

Prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da bi za izvedbo navedenih del moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Pri tem se je toženka tudi pravilno sklicevala na določbe v času izvedbe del veljavnega ZUN.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko ni sporno, da je tožnik izvedel dela, za katera bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno, je imela toženka podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v 152. členu ZGO-1. Ugovor tožnika, da je ukrepanje toženke na navedeni zakonski podlagi nezakonito, zato ni utemeljen.

Ker je glede na navedeno v zadevi bistveno le, ali je bilo za izvedena dela, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pridobljeno gradbeno dovoljenje ali ne, so brezpredmetne tožnikove navedbe, s katerimi zatrjuje svojo pravico graditi. Kot je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje, je to dejstvo odločilno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker ZGO-1 ne določa, da bi za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje morala biti izkazana škoda, na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da zaradi izvedenih del ni nastala nobena škoda.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).