Jedro

Seznam zaostalih obveznosti (dolgovni seznam) davčnega organa kot izvršilni naslov, lahko nalaga dolžniku le tako breme, kot mu ga nalagajo posamezni izvršilni naslovi skupaj, oziroma kot znaša vsota zapadlih letnih davkov. Izvršilni naslov zato ne more obsegati tudi obrestnih obresti, ker bi tako nastal presežek v razmerju med celotno terjatvijo in seštevkom relativno samostojnih terjatev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo hipotekarno zavarovanje upničine terjatve na podlagi seznama zaostalih davčnih obveznosti dolžnice. Upničnemu predlogu ni ugodilo, kolikor se nanaša na zavarovanje plačila zakonskih zamudnih obresti glede zneska 317.429,56 SIT (kar predstavlja kapitalizirani znesek zamudnih obresti do 17.4.2002) za čas od 17.4.2002 do 15.10.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo upničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Stališče obeh nižjih sodišč je namreč, da je na podlagi 381. člena Obligacijskega zakonika mogoče zahtevati plačilo zamudnih obresti le od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo poplačilo (15.10.2002).

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je proti zavrnilnemu sklepu Višjega sodišča v Ljubljani vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči naj bi nepravilno uporabili 381. člen OZ (prej 2. odstavek 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) nista pa uporabili 2. odstavka 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, zadnja sprememba 97/01 - ZDavP) v zvezi z 21. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Seznam zaostalih obveznosti dolžnice je sestavilo knjigovodstvo davčnega urada, overil pa ga je direktor in zato predstavlja izvršilni naslov. Zato je potrebno upoštevati, da je podlaga za zavarovanje denarne terjatve izvršilni naslov po 2. odstavku 44. člena ZDavP. Izterjavo neplačanih davčnih obveznosti ureja ZDavP v 43. členu, kjer določi vsebino sklepov o prisilni izterjavi, pri čemer mora biti višina dolga navedena ločeno za glavnico ter zamudne obresti. Iz izvršljivega seznama zaostalih obveznosti, ki je podlaga za predlagano zavarovanje, jasno izhaja, da je znašal 16.4.2002 dolžničin dolg 1,646.695,60 SIT ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 17.4.2002 do plačila. Seznam je izvršilni naslov in je tudi primeren za izvršbo. Sodišči naj bi zato nepravilno dovolili izvršbo v manjšem obsegu, kot je določeno v izvršilnem naslovu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer pravilno opozarja, da se nižji sodišči s seznamom zaostalih dolžničinih obveznosti nista ukvarjali z vidika njegove izvršljivosti temveč le glede njegovega neskladja z materialnopravnimi določbami o procesnih obrestih. Kljub temu pa je treba upoštevati, da je odločitev nižjih sodišč o delni zavrnitvi predloga, materialnopravno pravilna tudi glede na določbe 2. in 3. odstavka 44. člena ZDavP. V zakonu ni natančne definicije seznama zaostalih obveznosti (2. odstavek 44. člena ZDavP in 3. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ). Ob upoštevanju drugih zakonskih določb in uveljavljene prakse pa je seznam zaostalih obveznosti potrebno opredeliti kot pregled vseh v roku za prostovoljno izpolnitev neplačanih obveznosti po posameznih izvršilnih naslovih z ustreznimi podatki o vrstah davčnih obveznosti, višini glavnice in obresti ter nastanku izvršljivosti. Glede na takšno naravo seznama pa je pri odločanju o njegovi izvršljivosti potrebno upoštevati, da seznam v nobenem primeru ne more nalagati dolžniku večjega bremena, kot ga nalagajo posamezni izvršilni naslovi skupaj, oziroma kot znaša vsota zapadlih letnih davkov. Izvršilni naslov torej lahko obsega le seštevek posameznih terjatev iz različnih obdobij ali različnih izvršilnih naslovov, ne more pa obsegati ničesar, kar ni določeno že v njegovih sestavnih delih. Ali povedano drugače, izvršilni naslov v konkretnem primeru ne more obsegati obrestnih obresti že zaradi tega, ker bi sicer nastal presežek v razmerju med celotno terjatvijo in seštevkom relativno samostojnih terjatev.

V konkretnem primeru predstavlja seznam zaostalih obveznosti obračun davka na dodano vrednost za obdobje od 31.7.2000 do 31.1.2002, pri čemer je upoštevan tudi kapitalizirani znesek zamudnih obresti za čas od zapadlosti vsake posamezne terjatve do 16.4.2002, ko je bil seznam sestavljen. Zamudne obresti v zvezi s kapitaliziranim zneskom zapadlih obresti tako predstavljajo presežek glede na seštevek posameznih davčnih obveznosti in zato v tem delu seznam ne more predstavljati izvršilnega naslova, ker bi sicer obstajalo notranje protislovje med višino terjatve na podlagi seznama in seštevkom posameznih terjatev, ki so razvidne iz opisa "zaostalih" obveznosti. Zato tudi stališče, ki sta ga zavzeli nižji sodišči ni v nasprotju z določbami Zakona o davčnem postopku in Zakona o izvršbi in zavarovanju. Kršitve, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi tako niso podane in je zato moralo sodišče zavrniti zahtevo za varstvo zakonitosti (391. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 378. členom in 4. odstavkom 384. člena ZPP).