Jedro

Sodišče ne more rešiti spora, če iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v upravnem postopku, je upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo likvidacijskega postopka za hranilnico, niti niso v odločbi navedeni razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, niti niso navedene določbe materialnih predpisov, ki so bili podlaga za meritorno odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Banke Slovenije z oznako ... z dne ....

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, 1) da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo likvidacijskega postopka, 2) da bo posle hranilnice v likvidaciji prevzela Poštna banka Slovenije d.d., Ljubljana in 3) da je odločba dokončna v upravnem postopku. V obrazložitvi navaja, da bi morala tožeča stranka v skladu s 87. členom zakona o bankah in hranilnicah svojo organizacijo, poslovanje in akte uskladiti s tem zakonom najpozneje do 30.6.1992. Z omejitvijo poslov, ki bi jih hranilnica lahko opravljala in z omejitvijo poslovanja na majhne pravne osebe, hranilnica ne bi poslovala uspešno, saj predstavlja hranilniška dejavnost največ eno tretjino celotne dejavnosti hranilnice. Ker hranilnica ni našla ustrezne rešitve za svoj nadaljnji obstoj, ji je tožena stranka na svoji seji dne 22.6.1993 zavrnila izdajo dovoljenja za poslovanje. Ker niso več izpolnjeni predpisani pogoji za njeno nadaljnje delo, je tožena stranka v skladu z 32. členom zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo likvidacijskega postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so z izpodbijano odločbo kršene določbe procesnega in materialnega zakona. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sama navaja, da predstavlja hranilniška dejavnost le tretjino dejavnosti hranilnice. Dve tretjini dejavnosti, ki jih družba opravlja, pa ne spadata v okvir bančnih poslov. V pozitivni zakonodaji ni pravne podlage za likvidacijo celotnega podjetja, ki sicer posluje zelo uspešno. Tožena stranka bi lahko tožeči stranki naložila, da v določenem roku prenese del svoje dejavnosti - hranilniško dejavnost na ustrezno bančno inštitucijo oziroma bi lahko predlagala izbris tega dela dejavnosti, za katero tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Izpodbijana odločba bi se zato lahko nanašala le na del dejavnosti podjetja. Tako pa navedena odločba ogroža dejavnost in poslovanje družbe, ogroženi pa so tudi upniki, katerih terjatve se nanašajo na del poslovanja, ki ne sodi v bančne posle oziroma hranilniško dejavnost. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poleg navedb, ki jih je podala že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, še navaja, da je ravnala po zakonu s tem, da ni predlagala izbrisa iz registra po uradni dolžnosti, ampak je predlagala uvedbo likvidacijskega postopka iz ekonomskih razlogov. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po zakonu o bankah in hranilnicah (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 38/92) je za opravljanje poslov hranilnice potrebno dovoljenje Banke Slovenije (77. člen). Če hranilnice ne izpolnjujejo več predpisanih pogojev za nadaljnje delo, izda guverner Banke Slovenije odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka (32. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic Ur. l. RS št. 1/91-I). Za opravljanje drugih poslov te določbe ne veljajo.

V zadevi ni sporno, da hranilniški posli, ki jih opravlja tožeča stranka, predstavljajo le eno tretjino njene registrirane dejavnosti. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka ne glede na navedeno dejstvo odločila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo likvidacijskega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v upravnem postopku, je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo likvidacijskega postopka. Prav tako v odločbi niso navedeni razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, niti niso navedene določbe materialnih predpisov, ki so bile podlaga za meritorno odločitev te stvari. Ker je izpodbijana odločba upravna odločba, za katero zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa tudi njeno obvezno vsebino oziroma podatke, ki jih mora vsebovati (209. člen), ta pa take vsebine nima, sodišče zaradi navedene formalne bistvene pomanjkljivosti ne more rešiti upravnega spora. Zaradi navedenega, oziroma, ker dejansko stanje ni ugotovljeno, se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov.

Ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev o stvari, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).