Jedro

Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica namreč ob tem ne pojasni, čemu teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje (smiselno prvi odstavek 337. člena ZPP).

II. Dolžnica mora upnici v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 447,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru I P 242/2023 z dne 29. 11. 2023 na upničin predlog dolžnici naložilo, da v roku osem dni od dneva prejema tega sklepa izpolni nedenarno obveznost, in sicer tako da odpravi napako, ki povzroča vlaženje stropa in sten upničinega stanovanja z ID znakom XXX-4797-78 (v nadaljevanju dolžničino stanovanje) ter na vseh instalacijah, stropih in stenah tega stanovanja vzpostavi brezhibno izvedbeno stanje, kot je obstajalo ob njenem prevzemu tega stanovanja, po - med njima sklenjeni kupoprodajni pogodbi (I. točka izreka); da mora dolžnica, če ne bo izpolnila obveznosti iz I. točke izreka tega sklepa v danem osemdnevnem roku od dneva prejema sklepa, upnici za vsak dan zamude plačati sodne penale v višini 150 EUR na upničin transakcijski račun (II. točka izreka); ter da mora dolžnica v roku osem dni povrniti upnici izvršilne stroške v znesku 316,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Dolžnica vlaga zoper citirani sklep pravočasno pritožbo po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišča predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi oziroma da višino dnevnega denarnega zneska zniža. Navaja, da obravnavana nedenarna obveznost nima narava nenadomestne obveznosti, kot je navedla že v ugovoru. Določitev sodnih penalov je glede na naravo obveznosti nedopustna in nesorazmerna. Če dolžnica dejansko ni sposobna izvesti sanacije, lahko upnica vztraja s plačilom sodnih penalov v nedogled, s čimer lahko v primeru dovolj visokega plačila upnica (ki stanovanje sicer normalno uporablja) izgubi interes po sanaciji. Pri obravnavani sanaciji je pomembno sodelovanje upnika in drugih etažnih lastnikov (dostop je lahko onemogočen s strani etažnega lastnika oziroma lahko traja daljše časovno obdobje), te okoliščine pa vplivajo na višino določitve sodnih penalov. Strošek sanacije, ocenjen s strani izvedenca, v sodbi, ki je podlaga določitve sodnih penalov, je ocenjen na 6.600 EUR in ne na 30.000 EUR. Upnica lahko v konkretnem primeru vloži le predlog za izvršbo, ne pa tudi predlog za določitev sodnih penalov. Tudi sicer pa mora biti njihova višino realno določena.

3.Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, vročena upnici, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dolžničino pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, dolžnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka upnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Zveza:

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je za odločitev v obravnavani zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 613/2024 z dne 8. 5. 2024 o prenosu pristojnosti.

6.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev sodišča prve stopnje o naložitvi sodnih penalov dolžnici, če ta v dodatnem roku osem dni ne bo izpolnila svoje nedenarne obveznosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja (kar ni pritožbeno izpodbijano): (-) da je bila dolžničina nedenarna obveznost (odprava napake) ugotovljena z izvršljivo zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I P 242/2023 z dne 29. 11. 2023, ki je izvršilni naslov; (-) da je potekel paricijski rok in dolžnica napake ni odpravila; (-) da je upnica zahtevala naložitev sodnih penalov in (-) da upnica še ni vložila predloga za izvršbo nedenarne obveznosti.

7.Materialnopravna podlaga za uporabo instituta sodnih penalov, ki jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo, je v 269. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev. Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku (prvi odstavek 212. člena ZIZ). Na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov pa izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi (drugi odstavek 212. člena ZIZ). Upnik lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ).

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 12, 212/1, 212/2, 212/3, 212/4, 215 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 269, 269/1, 269/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 365, 365/2

8.Glede na navedeno so neutemeljene dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti. Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo.

9.Niso podani dolžničini (sicer zgolj pavšalni očitki) o nesorazmerni in nerealno določeni višini sodnih penalov. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o primernosti višine sodnih penalov 150 EUR za vsak dan zamude. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera in pomen dejanja, ki bi ga morala opraviti dolžnica. Pravilno je pojasnilo, da so sodni penali sredstvo, ki prisili dolžnika, da izpolni naloženo nedenarno obveznost, ter da morajo biti tako visoki, da predstavljajo resno denarno grožnjo, ki prisili dolžnika k izvršitvi pravnomočne sodbe. Dolžnica namreč tudi potem, ko se je 4. 1. 2024 iztekel rok za odpravo napake, določene z izvršilnim naslovom, in potem ko ji je bil 22. 2. 2024 vročen upničin predlog za določitev sodnih penalov, napake ni odpravila. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da z določitvijo penalov v prisojeni višini upnici ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da pa lahko sodišče po drugem odstavku 269. člena OZ, če dolžnik pozneje izpolni obveznost, zmanjša določeno vsoto sodnih penalov, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo.

10.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o previsokih sodnih penalih zaradi (po dolžničinem mnenju) previsoko ocenjene višine stroškov sanacije. Te navedbe je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje), ki je kot ustrezno ocenilo oceno stroškov sanacije v višini 30.000 EUR in zaključilo, da je upnica v izjavi z dne 7. 3. 2024 obširno pojasnila razloge za določitev vrednosti spora v višini 30.000 EUR, dolžnica pa je v odgovoru na predlog podala zgolj pavšalno oceno stroškov sanacije odprave napake, ki jih sama ocenjuje na 1.000 - 2.000 EUR, ker ne gre za večja gradbena dela oziroma posege in bo po odkritju vzroka zamakanja napaka odpravljena sama po sebi. Dolžnica v pritožbi navaja še, da je strošek sanacije, ocenjen s strani izvedenca, v sodbi, ki je podlaga določitve sodnih penalov, ocenjen na 6.600 EUR , vendar teh navedb pred sodiščem prve stopnje ni postavila in so v pritožbenem postopku nove ter zato neupoštevne.

11.Dolžnica tudi s pritožbenimi navedbami o potrebnem sodelovanju upnika in drugih etažnih lastnikov pri odpravi napake in o morebitnem onemogočanju dostopu s strani katerega izmed etažnih lastnikov (ki jih sicer v pritožbi postavlja prvič) ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o določeni višini sodnih penalov, saj je sodišče prve stopnje na vsebino nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, vezano. Kot je dolžnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je od nadaljnjega dolžničinega ravnanja (ali bo v danem roku izpolnila obveznost v skladu z izvršilnim naslovom), odvisno, ali bo dolžnica sodne penale sploh morala plačati ali ne.

12.Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb, pri čemer pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13.Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP), ker pa s pritožbo ni uspela mora povrniti upnici, ki je odgovorila na pritožbo, njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški predstavljajo znesek 447,99 EUR; pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 30.000 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo je: 600 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 12 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 80,78 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih 20 točk za poročilo stranki o odločitvi pritožbenega sodišča, saj je ta storitev kot nesamostojna že zajeta v priznani nagradi za odgovor na pritožbo. Odmerjene stroške mora dolžnica plačati plačati v roku osem dni, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nenadomestna.

2Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, d. o. o., Ljubljana, 2003, str. 289 - 290.