Jedro

V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe bi morala tožnika dokazati, da je njuna obveznost iz sodne poravnave zaradi izpolnitve prenehala. Ker nepravilna izpolnitev tudi šteje za neizpolnitev, je bilo na njuni strani dokazno breme, da je njun pravni prednik sanacijo izvedel pravilno in v skladu s pogoji, določenimi v sodni poravnavi.

Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, zakaj v tej zadevi materialnopravnih učinkov sodne poravnave ni mogoče enačiti z učinki gradbene pogodbe. Pravni prednik tožnikov se je brez plačila zavezal sanirati svoj zgornji zid in ne spodnji zid tožencev. Svojo nepogodbeno odškodninsko obveznost je s sodno poravnavo potrdil (da bi se izognil zahtevani odstranitvi zidu), vendar s tem njegova obveznost ni pridobila učinkov obveznosti iz gradbene pogodbe. Ker je njegova obveznost povzeta v sodni poravnavi (1995), zanjo velja najdaljši zastaralni rok 10 let, ki je bil prekinjen že v istem letu, ko je bil vložen predlog za začasno odredbo oziroma izvršbo (1998).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju II I 26/98 z 9. 3. 2001. Presodilo je, da pravni prednik tožnikov ni izpolnil svoje obveznosti iz sodne poravnave s 15. 11. 1995 o taki sanaciji svojega zgornjega podpornega zidu, ki bo izvedena v skladu z gradbenimi predpisi in da zid na noben način ne bo več ogrožal spodnjega obložnega zidu, ki sta ga zgradila toženca.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev drugostopenjske sodbe oziroma tudi prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnika vztrajata pri svojem stališču, da je treba sodno poravnavo v njenem pogodbenem delu obravnavati kot gradbeno pogodbo ali pogodbo o delu in opozarjata na potek vseh rokov za odgovornost za stvarne napake oziroma garancijsko jamstvo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da ne gre za gradbeno pogodbo zato, ker ni bila določena cena, saj lahko ceno predstavlja tudi premoženjska pravica. Tožnika se sprašujeta, do kdaj sta odgovorna za sanacijo zidu in glede na izpodbijano odločitev odgovarjata, da očitno do večnosti, vendar stranke iz sodne poravnave nimajo več pravic kot iz pogodbe. Sicer pa tožnika vztrajata, da je obveznost iz sodne poravnave izpolnjena, morebitne stvarne napake pa niso predmet izvršilnega postopka. Menita, da jima je bilo naloženo preveliko dokazno breme, saj je brezhibnost izvedene sanacije izkazana že z odločbo inšpekcijskega organa (verjetno glede na podatke v spisu menita z gradbenim in uporabnim dovoljenjem). V zvezi s procesnimi kršitvami tožnika trdita, da se nobeno sodišče ni opredelilo do dejstva, da toženca sanacije na svojem zidu ne dopuščata. Pritožbeno sodišče pa se ni v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb. V zvezi z izvedenskim mnenjem zatrjujeta pomanjkljivost samega izvida, ki ne vsebuje nobenega izračuna. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da je pravica do izločitve izvedenca veljavna le pred izvedbo tega dokaza. Izvedenca je možno izločiti tudi zaradi nestrokovnosti, do tega pa se pred izdajo mnenja ni mogoče opredeliti. Ker je izvedenka zaradi opisane pomanjkljivosti podala mnenje v esejistični obliki, sta tožnika predlagala novega izvedenca, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih trditev o dokazni vrednosti gradbenega dovoljenja kot verodostojne listine in ni pojasnilo, zakaj je presoja v tej zadevi širša. Prav tako se ni opredelilo do pritožbenih trditev o nepravilni zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled dokumentacije pri Upravni enoti Kranj, kar bi pripomoglo k celoviti podaji izvedenskega mnenja. V tej zadevi je prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja, kar je posledica procesnih kršitev, to je zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v dokumentacijo Upravne enote Kranj in za postavitev komisije pri katedri za mehaniko tal Fakultete za gradbeništvo Univerze v Ljubljani.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravni prednik tožnikov je nad obstoječim zidom tožencev zgradil tako imenovani zgornji zid, ki pa je po prepričanju tožencev ogrožal njun spodnji zid, zaradi česar sta s tožbo zahtevala odstranitev zgornjega zidu (156. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). V pravdi P 639/92 Okrajnega sodišča v Kranju so pravdne stranke 15. 11. 1995 sklenile sodno poravnavo z vsebino, kot je povzeta v 1. točki te sodbe. Pravni prednik tožnikov je sanacijo zgornjega zidu zaključil v začetku leta 1998, vendar sta toženca že v postopku v zvezi z začasno odredbo predlagala izvedenca glede ustreznosti izvedene sanacije, to vprašanje pa je bilo sporno tudi v izvršilnem postopku II I 26/98. Tako prvi kot kasneje tudi drugi izvedenec sta menila, da izvedena sanacija ni ustrezna in še vedno ogroža spodnji zid tožencev (in neposredno zraven stoječo hišo). Ker sta tožnika vztrajala pri ugovoru, da je obveznost iz poravnave izpolnjena, ju je izvršilno sodišče napotilo na vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe. Vendar tudi v tej pravdi tožnika nista uspela dokazati, da je sanacija zgornjega zidu izvedena v skladu s pogoji iz sodne poravnave. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, med njimi izvedenskih mnenj iz prejšnjih postopkov, zaslišanja izvedenca iz izvršilnega postopka kot izvedene priče, inšpektorice, projektanta, pisnega izvedenskega mnenja tretje izvedenke in ustne dopolnitve tega mnenja na obravnavi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da izvedena sanacija zidu ni ustrezna, ker zid s svojo težo še vedno ogroža spodnji zid in je tudi bistveni vzrok njegovega propadanja (podrobneje o izvedenskem mnenju iz pravde na straneh 11 do 13 prvostopenjske sodbe).

7. V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe bi morala tožnika dokazati, da je njuna obveznost iz sodne poravnave zaradi izpolnitve prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena in 59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Ker nepravilna izpolnitev tudi šteje za neizpolnitev, je bilo na njuni strani dokazno breme, da je njun pravni prednik sanacijo izvedel pravilno in v skladu s pogoji, določenimi v sodni poravnavi. Zato ne zadostuje njuno sklicevanje, da je sanacija glede na izdano gradbeno in uporabno dovoljenje izvedena v skladu z gradbenimi predpisi. Zaveza iz sodne poravnave je širša, kot pravilno poudarja že pritožbeno sodišče: sanirani zgornji zid ne sme ogrožati spodnjega. Dokazni postopek je pokazal drugače. 8. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča o pravni naravi sodne poravnave ter njenih procesnih in materialnopravnih učinkih, pa tudi razlogi, zakaj v tej zadevi materialnopravnih učinkov ni mogoče enačiti z učinki gradbene pogodbe. Pravni prednik tožnikov se je brez plačila zavezal sanirati svoj zgornji zid in ne spodnji zid tožencev. Svojo nepogodbeno odškodninsko obveznost je s sodno poravnavo potrdil (da bi se izognil zahtevani odstranitvi zidu), vendar s tem njegova obveznost ni pridobila učinkov obveznosti iz gradbene pogodbe. Ker je njegova obveznost povzeta v sodni poravnavi (1995), zanjo velja najdaljši zastaralni rok 10 let, ki je bil prekinjen že v istem letu, ko je bila sanacija izvedena in vložen predlog za začasno odredbo oziroma izvršbo (1998).

9. Tožnika neutemeljeno očitata obema sodiščema, da se nista izjavili o dejstvu, da toženca ne dopustita sanacije svojega zidu, saj toženca tega ne zahtevata, pač pa sanacijo zgornjega zidu, kar bo vplivalo na varnost njunega spodnjega zidu. Neutemeljeni so tudi procesni očitki pritožbenemu sodišču. To se je opredelilo tako glede pritožbenih trditev o pomenu gradbenega dovoljenja kot verodostojne listine (razlogi v tretjem odstavku na četrti strani pritožbene sodbe, da glede na pogoje iz sodne poravnave in izkazano ogrožanje ne gre za pravno odločilno dejstvo), kot do pritožbene graje zavrnitve dokaznega predloga za pribavo gradbene dokumentacije pri Upravni enoti Kranj (razlogi na koncu tretje in začetku četrte strani pritožbene sodbe, da sta tudi po pritožbenih trditvah s celotno gradbeno dokumentacijo razpolagala izvedenca B. in K., izvedensko mnenje izvedenke iz pravde pa je po dejanskih in neizpodbijanih ugotovitvah skladno z njunima izvedenskima mnenjema, zato je zavrnjeni dokazni predlog nepomemben). Povzeti razlogi so tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilni. Neutemeljen je očitek pritožbenemu sodišču, da ni pojasnilo, zakaj je presoja o izpolnitvi obveznosti v tej zadevi širša, saj se je pritožbeno sodišče pri tem sklicevalo na dogovorjene pogoje v sodni poravnavi. Razlogi pritožbenega sodišča, do kdaj je mogoče predlagati izločitev izvedenca, so skladni z drugim odstavkom 247. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), razlogi revizije o nestrokovnosti kot izločitvenem razlogu za izvedenca pa v nasprotju s prvim odstavkom istega člena. Kdaj je mogoče določiti novega izvedenca, je opredeljeno v 254. členu ZPP, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za nobeno od tam določenih situacij. Izvedenka je po podanem pisnem mnenju na vprašanja pravdnih strank odgovarjala še ustno na obravnavi, njeno mnenje je skladno z dvemi mnenji izvedencev iz prejšnjih postopkov ter po oceni obeh sodišč jasno, strokovno in prepričljivo. Vztrajanje tožnikov še v reviziji, da je bil nepravilno zavrnjen njun dokazni predlog za novega izvedenca, je sicer skladno z njuno izjavo na naroku 13. 3. 2007, da bosta „toliko časa zahtevala nova in nova izvedenska mnenja, dokler ne bo vsaj eden izvedenec dejansko izračunal, da gre za nevaren zid“, vendar ni utemeljeno. Stranka take pravice pač nima, saj je omejena z že omenjenimi pogoji iz 254. člena ZPP.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).