Up-190/02 - 4

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 641/2000 z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 79/99 z dne 15. 5. 2000 in odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/1909/97 0063 NK z dne 15. 12. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo Upravnega sodišča, ki je zavrnilo pritožnikovo tožbo proti odločbi drugostopenjskega organa, ki je potrdil odločitev upravne enote, da se pritožniku ne prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja (izgnanca). Taka odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da obdobja od 26. 7. 1941, ko je bil pritožnik s strani okupatorskih sil izgnan, pa do 1. 9. 1941, ko se je pridružil partizanskim enotam, ni bilo mogoče šteti za ukrep vojnega nasilja, ker ni trajal najmanj tri mesece.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da se stališče upravnih organov, ki so zavrnili zahtevek zaradi priznanja statusa vojnega veterana in posledično neizpolnitve tri mesečnega roka, v ničemer ne razlikuje od stališča Vrhovnega sodišča, ki sicer priznava, da status vojnega veterana še ne izključuje statusa žrtve vojnega nasilja, vendar upošteva, da je s pridružitvijo partizanskim enotam nastal nov položaj, ki izključuje položaj izgnanca. Ker je priključitev partizanskim enotam podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana, meni, da navedeno stališče pomeni odrekanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi priznanega statusa vojnega veterana, kar da je v nasprotju tudi z novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN), ki je izrecno določila, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanje tega statusa samo zato, ker je pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Trdi, da s pridružitvijo partizanskim enotam ni prenehala niti ena od posledic vojnega nasilja, nastala z izgnanstvom, in da ureditev, po kateri se izgnancem prizna pokojninska doba do povratka v domovino, kaže na to, da se izgnanstvo ne prekine s pridobitvijo kakšnega drugega statusa, zaradi česar je tudi sklicevanje na trimesečni rok neutemeljeno. Z razlikovanjem med "izgnanci", udeleženimi v partizanskih enotah, in civilnimi osebami, ki da nima podlage v zakonu, naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navaja še, da bi bila zahteva po prepovedi kumulacije zakonskih pravic razumljiva le, če bi bile zakonske pravice za oba statusa enake. Sklicuje se tudi na Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 - ZSPOZ), po katerem lahko odškodnino uveljavljajo le tisti, ki jim je priznan status žrtve vojnega nasilja, ne pa tudi vojni veterani, kar prav tako ustvarja med obema statusoma diskriminacijo. Stališče upravnih in sodnih organov naj bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), saj naj bi to, da v ZZVN ni določeno, kdaj oziroma v katerih primerih prenehajo nasilna dejanja okupatorja ali izgnanstvo, pomenilo, da mu je upravni organ odrekel pravico brez zakonskega pooblastila.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic (50. členom Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Zato očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja oziroma da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.

Ustavno sodišče ugotavlja, da so v pritožnikovem primeru tako upravni organi kot tudi sodišča pri odločanju dosledno upoštevala okoliščine konkretnega primera, ki so bile glede na pogoje, ki jih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa Zakon, pomembne za odločitev, in na njihovi podlagi sprejela odločitev, ki je bila v skladu z zakonom. O kršitvi načela enakosti pred zakonom zato ni mogoče govoriti.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in posledično drugega odstavka 14. člena Ustave bi lahko šlo tudi v primeru, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno. Tudi tega Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da je z vključitvijo v partizanske enote, glede na zakonsko določene pogoje za priznanje uveljavljanega statusa, nastal nov položaj, ko pritožnik v smislu določb ZZVN ni imel več statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ni mogoče odreči razumne presoje. V tej zvezi se Ustavno sodišče sklicuje še na svoj sklep št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in 19/00, OdlUS IX, 19), ki ga očitno pozna tudi pritožnik, v katerem je ugotovilo, da sodi urejanje posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja, torej tudi določanje pogojev za pojem vojnega nasilja, v široko območje zakonodajalčevega prostega odločanja, kjer je ustavno sodna presoja zelo zadržana (podrobneje obrazloženo v točkah od 11 do 17 obrazložitve omenjenega sklepa).

5.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v tem postopku ne pride v poštev.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan