Jedro

Pogodba, ki so jo sklenili uporabniki funkcionalnega zemljišča za gradnjo garaž, je dokazilo, da investitor razpolaga s tem zemljiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je investitorici 30.9.1992 izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo garaže na parc. št. 819 v tlorisni velikosti 4,50 x 5,60 m pod pogoji, navedenimi v tem dovoljenju. Pritožbo, ki jo je zoper to lokacijsko dovoljenje vložila tožnica, pa je prvostopni organ z odločbo z dne 5.11.1992 zavrgel kot prepozno.

Tožena stranka je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) odpravila odločbo prvostopnega organa o zavrženju pritožbe kot prepozne (točka 1. izreka) ter zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnice zoper izdano lokacijsko dovoljenje (točka 2. izreka). V obrazložitvi odločbe, v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe, tožena stranka ugotavlja, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja podani vsi pogoji po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Investitorica je s pogodbo, sklenjeno dne 14.5.1965 med solastniki hiše, tudi izkazala, da je upravičena razpolagati s spornim zemljiščem. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz pogodbe ne izhaja, da lahko investitorica gradi večjo garažo kot ostali solastniki hiše ter da ji je pravica po tej pogodbi že ugasnila in bi zato morala za gradnjo garaže ponovno pridobiti soglasje solastnikov, tožena stranka navaja, da tožničino sklicevanje na vsebino pogodbe ne more biti uspešno. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bila posebej dogovorjena velikost garaž. Pravica, ki jo je po tej pogodbi pridobil pravni prednik investitorice, ni časovno omejena, pogodba pa tudi ni bila odpovedana oziroma razveljavljena.

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje investitorici izdano brez predpisanih soglasij in je zato nezakonito, nezakonita pa je tudi izpodbijana odločba v izreku pod točko 2. Ponavlja oba pritožbena ugovora - da ima investitorica po pogodbi z dne 14.5.1965 pravico, da lahko zgradi le garažo enake velikosti in da torej nima soglasja za gradnjo večje garaže ter, da ji je ta pravica že ugasnila glede nato, da je bilo soglasje dano v letu 1965 in je veljalo za takratno obdobje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da iz spisov v tej upravni zadevi izhaja, da je prvostopni upravni organ, pred izdajo lokacijskega dovoljenja, pribavil poprejšnje soglasje pristojnega sanitarnega inšpektorja, da objekt ne ogroža okolja. Glede na tožbene navedbe je tako sporno samo ali je investitorica izkazala, da je upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet lokacije. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da je tožnica razpolagalno pravico izkazala s pogodbo z dne 14.5.1965. Ta pogodba ni bila sklenjena za določen čas in tudi ni bila razvezana, spremenjena ali razveljavljena. Tožbeni ugovor, da je pravica investitorice do gradnje garaže ugasnila in bi si morala pridobiti novo soglasje (lastnikov hiše), je po mnenju sodišča neutemeljen, saj velja pogodba nedoločen čas oziroma do njene izpolnitve. Ker v pogodbi ni bila dogovorjena velikost garaže je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da ima investitorica po tej pogodbi pravico, da lahko zgradi le garažo enake velikosti kot ostali solastniki hiše. Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).