Jedro

Razlogi, ki jih je za neizbiro tožeče stranke na javnem razpisu v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ne ustrezajo določbam tega javnega razpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Mestne občine Ljubljana št. 3712-53/2009-4 z dne 9. 11. 2009 se v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da tožeča stranka (skupaj s še štirimi drugimi ponudniki) ni izbrana na razpisu za izbor dveh avtotaksi vozil, ki bosta lahko vozili po območjih za pešce. V obrazložitvi tega sklepa je navedla, da so ponudniki sicer predložili popolne ponudbe, vendar pa niso izpolnjevali vseh pogojev iz javnega razpisa. Za tožečo stranko navaja, da je kandidirala z dvema voziloma, ki ju poimenuje belo in zeleno vozilo. Za belo vozilo ugotavlja, da ima možnost prevoza invalidov brez presedanja invalida, vendar je preveliko za manevriranje po ozkih predelih območij za pešce. Zeleno vozilo lahko prepelje invalida le tako, da invalid presede na sedež vozila. Zeleno vozilo zato ne izpolnjuje pogoja za prevoz invalida, belo vozilo pa nima otroškega sedeža in zato ne izpolnjuje tega pogoja.

Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 3712-56/2009-4 z dne 14. 12. 2009 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je belo vozilo tožeče stranke preveliko, ker gre za kombi, izbrano vozilo pa bo imelo časovno neomejen 24-urni dostop na območja za pešce. Zeleno vozilo tožeče stranke je po velikosti primernejše, čeprav še vedno spada med večja vozila. Namen javnega razpisa je, da se z avtotaksi vozilom na območje za pešce pripelje ali iz njega odpelje poleg drugih uporabnikov tudi invalida z vozičkom in njegovega spremljevalca, kakor tudi otroka skupaj z njegovim spremljevalcem in vozičkom. Območje za pešce zajema nekatere najožje dele mesta.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se je na razpis prijavila s popolno vlogo, obe njeni vozili pa izpolnjujeta vse razpisne pogoje. Njeno vozilo je od vseh prijavljenih edino vsestransko primerno za prevoz invalidov, sedečih na vseh vrstah invalidskih vozičkov, saj je ustrezno predelano in atestirano. Tožena stranka je navajala, da je to vozilo preveliko, ko pa je tožeča stranka obrazložila, zakaj ni tako, je tožena stranka zapisala, da v vozilu ni otroškega sedeža. Ta razlog ne drži, saj naj bi po informaciji, ki jo je tožeča stranka pridobila od člana razpisne komisije, bilo na razpisu izbrano samo eno vozilo, zato je logično, da zadostuje en otroški sedež, ki je fotografiran v enem od prijavljenih vozil. Otroški sedež je v vsakem primeru prenosljiv. Drugo vozilo je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da ne more prevažati invalidov na vozičkih, čeprav to ni bila zahteva razpisa. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano upravno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je ugotovitev tožene stranke, da nobeno od vozil, s katerimi se je tožeča stranka prijavila na javni razpis za pridobitev dovoljenja za vožnjo z avtotaksi vozili po območjih za pešce v Mestni občini Ljubljana, ne izpolnjuje pogojev iz tega razpisa, v skladu z določbami razpisa.

Mestna občina Ljubljana je dne 24. 9. 2009 na podlagi 34. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi (Uradni list RS, št. 122/07, dalje Odlok) v časopisu Dnevnik objavila razpis za pridobitev dovoljenja za vožnjo z avtotaksi vozili po območjih za pešce v Mestni občini Ljubljana. Pogoji, določeni v razpisu so bili, da mora imeti ponudnik veljavno dovoljenje MOL za izvajanje avtotaksi prevozov na njenem območju, da mora imeti ponudnik poravnane vse finančne obveznosti do MOL, da mora imeti avtotaksi vozilo ponudnika, s katerim kandidira na javnem razpisu, možnost prevoza invalidov in invalidskega vozička ter da mora imeti avto-taksi vozilo ponudnika, s katerim kandidira na javnem razpisu, atestiran sedež za prevoz otrok in možnost prevoza otroškega vozička.

Glede izbire ponudnika razpis določa, da bo izbran tisti ponudnik, ki izpolnjuje vse pogoje iz razpisa, če pa bo v ponujenih pogojih izenačenih več ponudnikov, bo izvedeno javno žrebanje, na katerem bosta izbrana dva ponudnika. Drugih pogojev za izbor ponudnika javni razpis ne določa, iz njegovega besedila pa tudi ni mogoče razbrati kakršnih koli posebnih namenov tožene stranke, ki bi jih bilo mogoče interpretirati kot dodatne pogoje za izbor.

Morebitne podlage za odločitev, kakšna vozila je mogoče šteti za primernejša za vožnjo na območjih za pešce, ne daje niti odlok, in to ne na konkretni ravni, med določbami 34. člena, ki je podlaga za objavo obravnavanega razpisa, ne na splošni ravni, npr. v 2. poglavju (omejitve uporabe ceste ali njenega dela glede na vrsto prometa) oz. 5. poglavju (določitev območij umirjenega prometa, območij omejene hitrosti in območij za pešce). O ustreznosti vozil tožeče stranke je bilo zato mogoče odločati izključno na podlagi zgoraj navedenih, izrecno določenih pogojev javnega razpisa.

Kot povsem nedvoumno izhaja iz prej povzetih določb razpisa, velikost ali tip vozila ne predstavlja ne pogoja za sodelovanje na razpisu, ne kriterija za izbor. Edini pogoj, ki ga je v tem pogledu mogoče utemeljiti na besedilu razpisa je, da mora vozilo ustrezati za opravljanje taksi prevozov. Tožeča stranka sicer meni, da naj bi pogoj ustrezne velikosti vozila smiselno izhajal iz namena razpisa, saj naj bi izbrani vozili dobili dovoljenje za opravljanje prometa po površinah za pešce, ki zajemajo tudi „najtesnejše“ predele mesta. Vendar pa po presoji sodišča taka interpretacija namena razpisa ni dovoljena, saj nima nikakršne opore v objavljenem besedilu razpisa in je na ta način mogoče objavljenim razpisnim pogojem naknadno in povsem arbitrarno dodati poljubno število dodatnih pogojev glede tehničnih lastnosti izbranega vozila. Odločanje na podlagi velikosti vozila zato nima podlage ne v objavljenem razpisu, ne v Odloku.

Glede možnosti prevoza invalidov objavljeni razpis izrecno določa, da mora imeti vozilo možnost prevoza invalidov in invalidskega vozička. Ta določba po presoji sodišča predvsem zaradi uporabe besede „in“, pa tudi zaradi odsotnosti kakršnekoli natančnejše opredelitve načina prevoza invalidov, ne omogoča interpretacije, da ji ustrezajo zgolj vozila, v katerih je možen prevoz invalidov na vozičku, brez presedanja. Glede na besedilo razpisa tudi ni mogoče šteti, da je lahko kriterij za izbor „boljše“ oz. „popolnejše“ izpolnjevanje tega pogoja, saj razpis izrecno določa, da bo v primeru, če bo več ponudnikov izpolnilo sicer zelo skopo določene pogoje, izbor opravljen z žrebanjem. Tudi ta kriterij, na podlagi katerega je tožena stranka izločila eno od vozil tožeče stranke, torej ni v skladu z besedilom razpisa.

Glede na to, da je na fotografijah, ki jih je v prijavi na razpis priložila tožeča stranka, otroški sedež prikazan le v enem od prijavljenih vozil, atestiran sedež za prevoz otrok pa je razpisni pogoj, je bilo treba odgovoriti še na vprašanje, ali je to zadosten razlog za ugotovitev, da drugo vozilo ponudnika ne ustreza razpisnim pogojem. Ta pogoj javnega razpisa se sicer res nanaša na vozilo, razpis pa tudi določa, da je treba ponudbi priložiti fotografije vozila, iz katerih je razvidno, da ustreza razpisnim pogojem. Vendar pa se po drugi strani tako določba 36. člena Odloka, ki je podlaga za objavo razpisa, kot tudi sam razpis, nanašata na ponudnika prevozov in ne na vozilo. Tožeča stranka je kot ponudnik prevozov s fotografijo sedeža v enem od vozil ustrezno izkazala, da s takim sedežem razpolaga. Ker otroški sedeži načeloma niso stalno pritrjeni v vozilo – kar je splošno znano dejstvo in na kar se sklicuje tudi tožeča stranka – tožena stranka ne bi smela zgolj zato, ker je otroški sedež prikazan le v enem vozilu, ugotoviti, da drugo vozilo ponudnika ne ustreza razpisu, temveč bi taka ugotovitev zadoščala le za sklepanje, da tožeča stranka lahko na razpisu sodeluje z enim, ne pa z obema voziloma.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je za neizbiro tožeče stranke na javnem razpisu v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ne ustrezajo določbam tega javnega razpisa. Zato je tožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu z določbo 3. odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo zadevo organu, ki je ta akt izdal, v ponoven postopek.

Kot je bilo že navedeno, se izpodbijani sklep nanaša na neizbiro več ponudnikov. Tožeča stranka ga formalno, glede na formulacijo zahtevka, sicer izpodbija v celoti, vendar iz vsebine tožbenih navedb povsem jasno in nedvoumno izhaja, da želi doseči njegovo odpravo le kolikor se nanaša nanj. Sodišče je tožbi zato ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo le v tem obsegu.