Jedro

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.nem sodišču3, 3/2, Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 502/2025 z dne 29. 10. 2025 zavrnilo (točka I izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku v (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se "ugovoru zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Mariboru P 502/2025 z dne 29. 10. 2025 ugodi ter sklep razveljavi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču." Izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi povsem napačno sklicevalo tako na Direktivo 93/13, kot tudi na sodno prakso Sodišča EU, ki razlaga Direktivo 93/13 na način, da iz nje zgrešeno izpeljuje domnevne pravne posledice, kar pa je v nasprotju z učinkom, ki ga lahko imajo odločbe Sodišča EU, ki razlagajo direktive. Pojasnjuje, da razlage Direktive 93/13 s strani Sodišča EU ne morejo veljati neposredno v državi članici ter pravna narava in učinki sodb Sodišča EU ne morejo biti močnejši od pravnega akta, ki ga ta razlaga, sicer bi mu lahko sodbe Sodišča EU dejansko dale pravne učinke, ki jih po PDEU drugače nima. Pojasnjuje, da se skladno s sodno prakso in teorijo pogoji za izdajo regulacijskih začasnih odredb presojajo restriktivno, kar pomeni, da morajo biti pogoji v vsakem posameznem primeru povsem jasno izkazani in konkretizirani, saj pavšalne navedbe ne vzdržijo resne sodne presoje, in zato jih sodišča zavračajo. Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 275/2023 z dne 21. 12. 2023, kjer je sodišče nazorno opredelilo izhodišča glede presoje izpolnjenosti pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe po ZIZ in v konkretnem primeru le teh pogojev ni podanih in zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je Direktivi 93/13 priznalo učinek, ki ga ne po pravu EU ne po slovenskem pravnem redu nima, ter sodbam Sodišča EU v zvezi z razlago te Direktive pripisalo zavezujočo naravo. Prav tako so v odkritem nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 275/97. Izpostavlja tudi, da je izdaja začasne odredbe v konkretnem primeru tudi v nasprotju z odločbo C 287/22 ter da je Sodišče EU tudi v tem primeru poudarilo, da je nacionalno sodišče tisto, ki mora na koncu presoditi, ali je takšen začasni ukrep ob upoštevanju vseh okoliščin in primera dejansko utemeljen. Ugovarja tudi, da je sodišče prve stopnje standard pojasnilne dolžnosti uporabilo na nedopusten, retroaktiven način, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave, saj je njegov obseg oziroma vsebino, kot jo poznamo danes, uporabilo na dejanski stan sklenitve kreditne pogodbe izpred 18 let. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni opravilo ustrezne presoje v zvezi s tem, da je denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke zastarala. Navaja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih njenih navedb, ki so bistvene z vidika presoje utemeljenosti začasne odredbe, zaradi česar je izpodbijani sklep neobrazložen in nezakonit. Prepričana je tudi, da nastanek nedenarne terjatve tožeče stranke ni dokazan s stopnjo verjetnosti in da vse informacije, ki jih je dobila tožeča stranka, le omogočajo, da je tožeča stranka kot potrošnik razumela tudi ekonomske posledice sklenitve tovrstne kreditne pogodbe, kar je smisel pojasnilne dolžnosti. Tožeča stranka je bila tudi dobro seznanjena s tveganji kot tudi s prednostmi kredita v CHF, kar nedvomno zadošča za ugotovitev, da bi se na podlagi vseh s strani tožene stranke prejetih informacij morala in morala zavedati vseh ekonomskih posledic sklenitve kredita v tuji valuti, tako da je lahko sprejela poučeno odločitev o najemu kredita. Prepričana je tudi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti, kot tudi valutnega tveganja ne vodi do ničnostne sankcije, saj bi morala tožeča stranka izpolniti tudi pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, v zvezi s čimer niti ni podala konkretiziranih navedb, kljub temu, da je dokazno breme v zvezi z navedenimi pogoji izključno na njej. Sodišče prve stopnje si je tako v konkretnem primeru privoščilo izredno sporno ravnanje, ko slabo vero tožene stranke enostavno enači s kršitvijo načela vestnosti in poštenja, s tem pa sodišče tožečo stranko dejansko nedopustno razbremeni dokaznega bremena glede predpostavk iz 24. člena ZVPot ter to breme enostavno preloži na toženo stranko, ki mora po stališču sodišča sedaj izkazovati tudi negativno dejstvo, slednje pa nikakor ni dopustno. Prepričana je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe ter da je "poenostavilo postopek in hitelo" z odločanjem v zadevi, medtem ko je presojo materialnopravnih in procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe povsem posplošilo in poenostavilo.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta tožnika 27. 10. 2025 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 109733-102 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega v obliki notarskega zapisa opr. št. SV-246/07 z dne 30. 3. 2007, plačilo denarnega zneska ter neveljavnost vknjižbe in izbris hipoteke. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnika šteti kot potrošnika, pogodbena določila pa so bila nejasna, nepoštena, posledično so nična. Toženka ob sklenitvi pogodbe tudi ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti, kot tudi, da je v konkretnem primeru podano neravnotežje, saj toženka s sklenitvijo kreditne pogodbe ni prevzela nikakršnega valutnega tveganja, vsa izpostavljenost valutnemu tveganju je bremenila tožnika, česar se nista zavedala. Uveljavljata, da je takšna pogodba nepoštena in nična. Hkrati s tožbo sta tudi predlagala izdajo začasne odredbe, s katero sta zahtevala začasno zadrževanje učinkovanja Kreditne pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo št. 109733-102 z dne 16. 3. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjene v notarskem zapisu SV-246/07 z dne 30. 3. 2007, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV-246/07 z dne 30. 3. 2007, in sicer do pravnomočnega končanja tega spora. Sodišče prve stopnje je predlogu s sklepom z dne 29. 10. 2025 ugodilo začasni odredbi, s katero je učinkovanje pogodb o dolgoročnem kreditu CHF med toženko in tožnikoma, prekinilo plačevanje mesečne obveznosti tožnikov do pravnomočnosti predmetnega pravdnega postopka. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

6.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljala tudi toženka v pritožbi.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, dokazna ocena temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do bistvenih ugovornih navedb in ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču tudi ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.2 Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.3 Sodišče prve stopnje se je torej v obravnavani zadevi opredelilo do vseh relevantnih navedb, ki jih je podala toženka v ugovoru, pri čemer je pri presoji upoštevalo dokazni standard verjetnosti in na podlagi tega tudi z verjetnostjo zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ zato ni podana.

9.V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti), kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo USRS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.4 Predlagatelj pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.5

10.V obravnavani zadevi gre za specifičen primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktiva 93/13/EGS in določbami nacionalnega ZVPot ter ZPotK. Glede na zatrjevanja tožnikov v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe, je treba tudi določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS ter upoštevati relevantno sodno prakso SEU, zato pritožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

11.Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.6 Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z Direktivo,7 oziroma se morajo razlagati na način, da so z Direktivo skladne.

12.V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve, se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK, pravilno oprlo na stališča sodne prakse SEU (sodb C-287/22, C-520/21 in C-609/19), USRS (Up-14/21) in Vrhovnega sodišča RS (II Ips 8/2022) v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe. S tem pa ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, kar neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje. Navedeno izhaja tudi iz novejše sodne prakse, in sicer iz sodbe VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je VSRS pojasnilo, da sodišče druge stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo moral ravnati dober strokovnjak. Kršitev ustavne pravice iz 155. člena ustave URS tako ni podana.

13.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata tudi dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je bil predmet postopka prav tako kredit v CHF, odgovor SEU na predhodno vprašanje pa se je v bistvenem nanašal na vprašanje, do povračila kakšnega zneska je upravičena banka v primeru razglasitve ničnosti takšnih pogodb. Eden od odgovorov, ki je bistven za predmetno zadevo je bil tudi, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve na ničnost kreditne pogodbe tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama že v času sklenitve pogodbe in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sodno prakso VSRS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala banka za zadostno informiranost tožnikov, slednjim predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnika lahko razumela morebitne resne posledice za njihov finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi.

Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. USRS, odločitve katerega so v skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti, in da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, ne morejo prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožbena zatrjevanja, da so zgoraj navedena stališča napačna tako ne morejo izpodbiti jasnih stališč USRS in VSRS, ki je vsebino pojasnilne dolžnosti ob sklenitvi pogodbe presojalo skladno s pravom EU (sodbami SEU).

Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.

Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo tudi iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA) in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe). Toženka in tožnika v času sklepanja sporne kreditne pogodbe zagotovo nista bila v prirejenem položaju, saj sta bila tožnika v vlogi potrošnikov, banka kot finančna institucija pa jim je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom člena 3. Direktive 93/13/EGS pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja, da v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bila niti višina posojila, niti obrestna mera, niti tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč zgolj predstavitev določenih pogodbenih pogojev in primerjava s prejemom kredita v domači valuti EUR, zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično.

Ne držijo tudi pritožbena zatrjevanja glede nesorazmernega dokaznega bremena toženke. Kot je že obrazloženo, gre v obravnavani zadevi za potrošniški spor, ki že po naravi stvari izhaja iz okoliščine, da je potrošnik v podrejenem položaju v pogodbenem razmerju s ponudnikom, zato je iz tega razloga tudi Direktiva 93/13/EGS na posameznih mestih določila domneve v korist potrošnikov, prodajalec ali ponudnik pa je dolžan dokazati, da navedene domneve ne držijo.

Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov, upoštevaje dosedanjo sodno prakso SEU, USRS, VSRS pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri in je zaradi tega pogodbeni pogoj, ki je vseboval valutno klavzulo CHF, povzročil znatno neravnotežje med pogodbenima strankama, posledično pa je ta pogodbeni pogoj nepošten, kar je povzročilo ničnost celotne kreditne pogodbe (23. člen ZVPot).

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede zastaranja terjatve. Pritožbeno sodišče v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne, v izogib nepotrebnemu ponavljanju.

Kot je že obrazloženo zgoraj, pritožbeno sodišče meni, da morajo biti tudi v primerih kreditnih pogodb v CHF v primeru izdaje začasnih odredb izpolnjeni pogoji iz ZIZ, upoštevaje lojalno razlago EU, vendar pa je tako iz obrazložitve sklepa o začasni odredbi, kot tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi te predpostavke, in je mogoče zaključiti, da so zgoraj navedeni pogoji podani. Težko nadomestljiva škoda je zajeta v okviru možnih stroškov za spremembo tožbe ali vložitev nove tožbe za morebitne kasneje plačane obroke, če bo s končno odločbo tožbenemu zahtevku na ničnost ugodeno, kar je tudi skladno s stališči sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023.

Glede pogoja reverzibilnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ker je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost oziroma vrnitev v prejšnje stanje v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili (zadržano je namreč samo njeno izvrševanje). Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko ti zatrjujejo, da so na dan vložitve tožbe toženki že poravnali glavnico 166.337,00 EUR in le-to preplačali v znesku 42.773,35 EUR.

Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče odločilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve.

3Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6. obrazložitve.

4Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve.

5Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

6Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

7Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

8SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

9Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.