Jedro

Pravica do dostopa do sodišč preko brezplačne pravne pomoči ni absolutna, ampak mora ureditev brezplačne pravne pomoči v državi članici ali konkretna odločitev pristojnega organa ali sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč biti takšna, da dejansko ne onemogoča ali čezmerno ne oteži uveljavljanja pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo Društva A., za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 140/2021 v povezavi s sklepom Upravnega sodišča RS št. Su 692/2019-11 z dne 18. 6. 2020. 2. V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je Društvo A. dne 29. 12. vložilo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je navedlo, da želi BPP za vložitev ustavne pritožbe v upravni zadevi Su 692/2019, kjer je Vrhovno sodišče izdalo neutemeljen sklep I Up 140/2021. Predlaga, da se mu dodeli odvetnik B. B. 3. Z dopisom je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) prosilca pozval, da naj navede, ali deluje kot društvo v javnem interesu in priloži ustrezna dokazila, iz katerih to izhaja. Prosilec se je na poziv odzval ter dne 31. 3. 2022 podal prošnjo za BPP na izpolnjenem obrazcu, v katerem je navedel, da želi BPP za svetovanje, pripravo in vložitev pravnega sredstva za izpodbijanje neutemeljenega pravnega akta Su 692/2019 v zvezi s sklepom I Up 140/2021. 4. Organ za BPP je v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti pridobil sklep Upravnega sodišča št. Su 692/2019-11 z dne 18. 6. 2020 in na portalu Agencije RS za javnopravne evidence in storitve pridobil redni izpis iz sodnega/poslovnega registra za prosilca ter vpogledal v spletno evidenco nevladnih organizacij „eEno”.

5. V nadaljevanju se organ sklicuje na prvi odstavek 10. člena Zakona o brzeplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožena stranka je nato ugotovila, da prosilec ne deluje kot društvo v javnem interesu, saj iz Evidence nevladnih organizacij izhaja, da ni vpisan v evidenco kot društvo v javnem interesu, poleg tega pa se prosilec v odgovoru na poziv ni izjavil o tem dejstvu niti ni predložil listin, iz katerih bi izhajalo, da deluje kot društvo v javnem interesu. Glede na določbo prvega odstavka 10. člena ZBPP društvo, ki ne deluje v javnem interesu, ne more biti upravičenec do BPP, saj so to lahko le osebe, določene v navedenem členu zakona. Prosilec tako ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP. Pri tem se organ sklicuje na sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1059/2005 z dne 21.9.2005 in X Ips 301/2014 z dne 2. 10. 2014). Na tej podlagi je tožena stranka prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

6. V tožbi tožnik pravi, da je odločba Bpp 29/2022-6 popolnoma neutemeljena in napačno obrazložena. Meni, da izpolnjuje tako materialne tako postopkovne pogoje za dodelitev BPP. Zato so mu bile kratene zakonske in ustavne pravice. V takšnih okoliščinah so tožnikove pravice povsem neuresničljive. Tožnik, ki je plačilno insolventen (natanko zaradi napake države oz. ministrstva pristojnega za infrastrukturo, ki je predmet spora), nima finančnih sredstev za plačilo odvetnika. V takšnih okoliščinah ni pomembno, če tožnik deluje v javnem ali zasebnem interesu. Zato je bil upravičen do BPP. Nedopustno je prikrajšati tožnika zaradi nezmožnosti plačila odvetniških storitev, ki jih očitno ne more plačati ker mu je prehodno bila kršena ustavna pravica iz 74. člena. Če bi se toženka ravnala v skladu z zakonom in bi tožniku dopustila opravljanje zaprošene dejavnosti, spor ne bi nastal. Tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 140/2021 je neutemeljen tako, da je za dodelitev BPP poleg materialnega izpolnjen tudi postopkovni pogoj, saj je uspeh tožnika očitno izkazan. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče izpodbijani akt v celoti odpravi.

Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je za dodelitev brezplačne pravne pomoči po tožnikovem mnenju nedopustno uporabiti pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP glede delovanja društva v javnem interesu, če je predhodno takemu društvu Ministrstvo za infrastrukturo kršilo pravico iz 74. člena Ustave, ker mu ni bilo dovoljeno opravljati zaprošene dejavnosti in zaradi česar je postalo to društvo insolventno.

8. Tožnik torej ne nasprotuje dejstvu, ki ga je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu preko vpogleda v evidenco nevladnih organizacij, in sicer, da društvo A. ne deluje kot društvo v javnem interesu. Zakonodajalec je v 4. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP predpisal, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu tudi nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene.

9. Iz tega sledi, da tožnik s tožbo v bistvu uveljavlja, da je ZBPP za predmetno situacijo neustaven, ker dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojuje z dejstvom, da društvo deluje neprofitno in v javnem interesu, ter je vpisan v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo in da gre za spor v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene.

10. Vendar pa sodišče ugotavlja, da pogoji iz določila 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP pravno-tehnično niso opredeljeni tako, da lahko vlagatelj prošnje za brezplačno pravno pomoč izključno s konkretno pravnomočno upravno odločbo oziroma s potrdilom o vpisu v uradno evidenco takih društev dokazuje, da deluje v javnem interesu. Določilo 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP je namreč treba razlagati in uporabiti tudi v skladu z določbo tretjega odstavka 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU1 oziroma s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

11. V zvezi s temi standardi iz prava EU in EKČP pa po interpretaciji Sodišča EU v sodbi v zadevi DEB, kjer se Sodišče EU obširno sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP),2 velja, da pravica do dostopa do sodišč preko brezplačne pravne pomoči ni absolutna,3 ampak mora ureditev brezplačne pravne pomoči v državi članici ali konkretna odločitev pristojnega organa ali sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč biti takšna, da dejansko ne onemogoča ali čezmerno ne oteži uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo EU.4

12. Tožnik v predmetni zadevi sicer niti ni zatrjeval, da bi z dostopom do ustavne pritožbe na Ustavno sodišče uveljavljal (v smislu prvega odstavka 51. člena Listine o temeljnih pravicah EU)5 varstvo neke pravice, ki mu jo daje pravo EU. Vendar pa je Upravno sodišče zaradi že omenjenega sodniškega dialoga med Sodiščem EU in ESČP glede poštenega postopka v zvezi z dostopom do brezplačne pravne pomoči v tem konkretnem primeru upoštevalo zlasti, da je treba ugotavljati v vsakem posamičnem primeru,6 ali je zavrnitev brezplačne pravne pomoči v razumnem sorazmerju z legitimnim ciljem, ki pa je v tem, da je glede na omejenost sredstev za brezplačno pravno pomoč treba v posamičnem primeru upoštevati dejavnike oziroma elemente, kot so na primer: katero pravico varuje vlagatelj prošnje,7 kakšen pomen ima zadeva za tožečo stranko8, da je tudi splošen interes lahko eden od elementov za presojo potrebnosti pomoči9 in sicer v okviru tega je lahko relevantno tudi razlikovanje med profitnimi in neprofitnimi pravnimi osebami,10 nadalje je pomemben finančni položaj stranke 11in zapletenost spora.12

13. Ker je tožnik hotel v predmetni zadevi brezplačno pravno pomoč za vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče zoper sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 140/2021, s katero je to sodišče potrdilo odločitev Upravnega sodišča v delu, kjer je bila tožniku s plačilnim nalogom Su 692/2019-11 z dne 18. 6. 2020 naložena obveznost plačila sodne takse za pritožbo (zgolj) v višini 33.00 EUR, sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v izpodbijanem aktu oziroma tožnik ni izkazal, da bi bilo z izpodbijanim aktom nesorazmerno poseženo v pravico tožnika do dostopa do sodišča in da bi bilo tožniku odvzeto bistvo pravice do dostopa do sodnega varstva iz 23. člena ustave oziroma 6. člena EKČP. 14. Sodišče je odločilo na seji senata brez zaslišanja tožnika, kajti dejstvu, da društvo BN ne deluje v javnem interesu, tožnik ni oporekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1, ampak je med strankama bila sporna zgolj materialno-pravna interpretaciji določbe 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso ESČP, po kateri javna glavna obravnava v upravnem sporu ni potrebna, če so bila dejstva pravilno ugotovljena z upravnim aktom13 in sodišču ni bilo treba pridobiti neposrednega vtisa o izpovedbi in stališčih tožnika,14 spor pa odpira zgolj pravno vprašanje v zelo omejenem obsegu.15

15. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Po določbi tretjega odstavka 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU se „osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.“ 2 C-279/09, DEB, 22. 12. 2010, odst. 29-30, 32, 35-36, 45-47, 49-51. 3 Ibid. odst. 45 4 Ibid. odst. 28. 5 Primerjaj ibid. odst. 30, 33. 6 Ibid. odst. 46. 7 Ibid. odst. 42. 8 Ibid. odst. 46. 9 Ibid. odst. 42. 10 Ibid. odst. 44, 50, 62. 11 Ibid. odst. 46, 51, 61-62. 12 Ibid. odst. 46, 61 13 Ramos Nunes de carvalho E Sá v Portugal, App. no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 191, točki a.) in c). 14 Ibid. točka b.) in odst. 190, točka a.). 15 Ibid. točka b.).