Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, s katero je ugotovilo neskladnost prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo, odločilo, da morajo sodišča do odprave neustavnosti ob odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev zanjo, ugotavljati, ali je stranka morda upravičena do oprostitve plačila sodne takse v celoti, ker bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B, in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 542,00 EUR (270,82 evrov × 2).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožečo stranko oprosti plačila sodne takse.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse (I. – IV. točka izreka sklepa).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se jo oprosti plačila sodne takse za tožbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V celoti jo lahko oprosti tudi, če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015). To je kriterij, ki ga mora sodišče uporabiti, kadar odloča o oprostitvi plačila sodne takse, zaradi česar je (tudi sicer) neutemeljena zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka bodisi trditi da je prejemnik denarne socialne pomoči bodisi da bi to bila, v kolikor bi vložila vlogo (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Stranka mora namreč podati trditve o svojem likvidnostnem in premoženjskem stanju, nato pa je na sodišču, da presodi, ali izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks. Pa tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je ključno, ali stranka prejema denarno socialno pomoč oz. izpolnjuje pogoje zanjo. Ustavno sodišče je namreč v odločbi U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, s katero je ugotovilo neskladnost prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo, odločilo, da morajo sodišča do odprave neustavnosti ob odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev zanjo, ugotavljati, ali je stranka morda upravičena do oprostitve plačila sodne takse v celoti, ker bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B, in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 542,00 EUR (270,82 evrov × 2).

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, ker naj bi bila trditvena podlaga o njenem likvidnostnem in premoženjskem stanju preskopa, saj je navedla le, da je brezposelna in bo prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost za čas 9 mesecev, v zvezi s svojim premoženjskim stanjem pa (le), da je težko. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da izjava o premoženjskem stanju pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Tožeča stranka v pritožbi pravilno smiselno opozarja, da je takšna presoja sodišča prve stopnje zmotna. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da izjava o premoženjskem stanju predstavlja le dokaz, ki je namenjen potrjevanju dejstev, ki morajo biti predhodno zatrjevana. Že iz same zakonske dikcije tretjega odstavka 12. člena ZST-1 namreč izhaja, da s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, ki mu ni priložena izjava o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, sodišče ravna kot z nepopolno vlogo. Iz povedanega sledi, da izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. To velja predvsem v primeru, ko predlog vlaga fizična oseba in podatki iz izjave o premoženjskem stanju ne zahtevajo nikakršne dodatne utemeljitve, kot to velja pri pravnih osebah, ki svoje premoženjsko in likvidnostno stanje utemeljujejo z različnimi knjigovodskimi izkazi – v teh primerih pa mora biti trditvena podlaga bolj konkretizirana. Pa tudi sicer po prepričanju višjega sodišča ni mogoče reči, da tožeča stranka svojega predloga ni zadosti konkretizirala, saj je pojasnila, kaj so razlogi, zaradi katerih je njeno premoženjsko stanje slabo.

6. Vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks že po svojem osnovnem namenu zajema tudi trditev stranke, da takse ne more plačati, zaradi česar so neutemeljene zahteve sodišča prve stopnje, da mora stranka še posebej zatrjevati zakaj in kako bi plačilo sodne takse v višini 4.740,00 EUR občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja tožeča stranka in njeni družinski člani.

7. Višje sodišče na podlagi trditev tožeče stranke, izjave o premoženjskem stanju in priloženih dokazil ugotavlja, da je tožeča stranka brezposelna oseba, ki bo 9 mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost v višini 506,83 EUR. Brezposelna je tudi njegova žena, poleg tega pa ima tožeča stranka še tri šoloobvezne otroke, ki jih je dolžna preživljati. Iz izjave o premoženjskem stanju izhaja, da ni lastnik nepremičnin in nima prihrankov. Tožeča stranka je z dokazilom, priloženim k pritožbi, še pravočasno izkazala, da ji je bila za ta postopek odobrena brezplačna pravna pomoč (odločba Bpp 1663/2015 z dne 21. 8. 2015). Tega dokazila k predlogu ni mogla priložiti, ker je bila odločba izdana kasneje, kot je bil vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse. Glede na to, da že tožeča stranka sama z nadomestilom za brezposelnost, ki ga bo prejemala le 9 mesecev, ne dosega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (kaj šele, če bi se pri izračunu upoštevali še njeni družinski člani), bi bilo po prepričanju višjega sodišča s plačilom sodne takse v višini 4.740,00 EUR (oziroma njenim delnim plačilom) občutno poseženo v sredstva, s katerimi se preživlja stranka in osebe, ki jih je dolžna preživljati.

8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožečo stranko oprostilo plačila sodne takse (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ne glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj je treba šteti okoliščino, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o njenem predlogu za taksno oprostitev, za naključje, ki se je njej primerilo (156. člen ZPP). Teh stroškov namreč ni mogoče naložiti v plačilo toženi stranki, saj se izpodbijana odločitev v ničemer ne nanaša nanjo, temveč zadeva (le) osebne okoliščine na strani tožeče stranke.