Jedro

Tožena stranka je prekludirana glede uveljavljanja ugovora zastaranja zamudnih obresti, ki ga je podala šele v pritožbi, saj sme po 1. odst. 337. čl. ZPP pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. tč. izreka (izrek o stroških postopka) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 57.455,00 SIT (namesto 196.976,50 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2000 do plačila v roku 8 dni in pod izvršbo. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v znesku 53.331,70 SIT, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 196.292,00 SIT, naložilo toženi stranki, da tožnici plača znesek 53.331,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih prisojenih mesečnih neto zneskov v plačilo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo zneska 2.078,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1991 in naložilo toženi stranki, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 196.976,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2000 do plačila, v 8. dneh in pod izvršbo, pri čemer tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP (pravilno 338. čl. ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo razliko v plači do višine njene osnovne plače, ki je bila višja od izhodiščne plače, določene za II. tarifni razred. Pravo določa, da osnovna plača ne sme biti nižja od izhodiščne, v tem pa je logično zajeto tudi določilo, da je osnovna plača enaka izhodiščni plači. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker dodatkov k plači (optimalna kvaliteta, WF dodatek in stimulacija) ni štelo kot del osnovne plače). Po stališču pritožbe toženo stranko določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in branžne kolektivne pogodbe ne zavezujejo, saj tožena stranka teh pogodb ni niti sklepala, niti k njima pristopila. V nasprotju s konvencijo št. 98 in 154 MOD so določbe zakona, ki zavezujejo delodajalce k sklepanju in spoštovanju kolektivnih pogodb ne glede na članstvo v delodajalskih organizacijah. Tožena stranka je članica Gospodarske zbornice in njene podorganizacijske oblike za tekstilno industrijo, ker je k temu proti svoji volji zavezana z zakonom. 4. čl. konvencije št. 98 MOD določa, da je pravno upoštevno prostovoljno dogovarjanje s kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi med delodajalci in njihovimi organizacijami ter delavci in organizacijami delavcev. 153.čl. Ustave RS predpisuje, da morajo biti zakoni v skladu s splošnimi veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Glede na to določbe 3. odst. 112. čl. ZDR zaradi prednosti mednarodnih pravnih virov ni mogoče uporabiti. V nasprotju z načeli mednarodnega prava je, da se s pogodbo zaveže tretjega, ki ni stranka pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti ugovora zastaranja tožbenega zahtevka. Terjatve iz naslova plače so namreč občasne terjatve, ki v skladu z 372. čl. ZOR zastarajo v treh letih od zapadlosti, v istem roku pa zastarajo tudi zamudne obresti od njih. Glede na to, da je plača občasna terjatev, pričnejo teči zamudne obresti od te plače šele z vložitvijo tožbe, zato so te zamudne obresti pred vložitvijo tožbe neutemeljene (3. odst. 279. čl. ZOR). Tožena stranka v pritožbi še navaja, da velja isto, kar velja za odločitev o tožbenem zahtevku, tudi za odločitev o pobotnem ugovoru. Tožena stranka je bila v pravni zmoti, ko je tožnici plačala preveč. Ta pravna zmota pa jo upravičuje za pobot. Poleg tega je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 154. čl. ZPP zavezalo toženo stranko na povrnitev skoraj vseh prijavljenih stroškov tožnice. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 154. čl. ZPP napačno ocenilo uspeh tožnice v pravdi. Glede preostalega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno parvo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede temelja in višine tožbenega zahtevka, vsebovanimi v izpodbijani sodbi. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da je bila dolžna tožena stranka tožnici izplačati plačo po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/92, 39/93 - v nadaljevanju SKPG) in Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo (Ur. l. RS, št. 19/91, 14/93 - v nadaljevanju PKP), ki sta med drugim opredeljevali tudi osnovno plačo delavcev. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je osnovna plača delavca plača za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate, dosežene ob upoštevanju normalnih delovnih pogojev, pri čemer le-ta ne more biti nižja od izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za skupino del oz. delovnih mest, v okvir katere je razvrščeno delo oz. delovno mesto, ki ga delavec opravlja. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo tožničino delovno mesto "....." razvrščeno v II. tarifni razred in v 5. skupino zahtevnosti delovnega mesta (B 50), pri čemer so bile v okviru tega tarifnega razreda določene 3 skupine zahtevnosti delovnega mesta (4., 5. in 6. skupina zahtevnosti del). Navedeno je bilo upoštevano tako v sklepu o razporeditvi tožnice z dne 9.7.1991 (A 1) kot v pogodbi o zaposlitvi z dne 4.10.1991 (B 1). Z ozirom na to, da je delavcu, katerega delovno mesto je bilo uvrščeno v 4. skupino zahtevnosti del, pripadala osnovna plača, ki ni smela biti nižja od izhodiščne plače za II. tarifni razred, tožničino delovno mesto pa je bilo uvrščeno v 5. skupino zahtevnosti del, je neutemeljena trditev tožene stranke, da bi morala biti tožničina osnovna plača enaka izhodiščni plači za II. tarifni razred. Višina izhodiščne plače predstavlja najmanjši znesek tarifnega razreda za posamezne skupine delovnih mest, pod katerega se osnovna plača delavca ne more znižati (razen v izjemnih primerih in na način ter postopku, določenem s SKPG oz. PKP vendar pa tožena stranka takšnega znižanja ni zatrjevala). To pa seveda ne pomeni, da osnovna plača delavca ne bi mogla biti višja od izhodiščne plače, določene za tarifni razred, v okvir katerega je uvrščeno delavčevo delovno mesto. V pristojnosti delodajalca je namreč, da zaradi specifičnosti določenega delovnega mesta opredeli osnovno plačo za opravljanje del na tem delovnem mestu v višjem znesku, kot pa je določena izhodiščna plača za tarifni razred, v katerem je uvrščeno to delovno mesto. To lahko stori delodajalec z uvedbo plačilnih razredov znotraj posameznega tarifnega razreda. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da se v osnovno plačo upoštevajo tudi dodatki k plači (optimalna kvaliteta, WF dodatek, stimulacija). Osnovna plača je, kot je bilo že ugotovljeno, plača za poln delovni čas, predvidene rezultate dela in normalne delovne pogoje, na to osnovno plačo pa pripadajo delavcu tudi dodatki, kar je sicer razvidno tako iz 35. čl. SKGP kot tudi iz 6. čl. pogodbe o zaposlitvi (B 1). Osnova za izračun dodatkov je osnovna plača in ko k osnovni plači prištejemo pripadajoče dodatke, dobimo plačo delavca, od katere se odmerjajo in odvajajo predpisane dajatve, dobljeni znesek pa se izplača delavcu. V primeru, da delavec ne dosega predvidenih rezultatov dela, pa zato ni utemeljenih razlogov, ni upravičen do osnovne plače v višini, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. V takem primeru je mogoče delavcu plačo znižati ob upoštevanju meril, ki veljajo za ugotavljanje delovne uspešnosti pri delodajalcu. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožnica v delu vtoževanega obdobja ni dosegala pričakovanih rezultatov dela, kar je pri izračunu v enakem razmerju kot tožena stranka upošteval A.A., ki je opravil izračun plače za tožnico. A. je ugotovil pripadajočo plačo za tožnico tako, da je za 4,1 % povečal izhodiščno plačo za II. tarifni razred. Do takega odstotka je prišel na podlagi primerjave med tožničino osnovno plačo (ki ni vsebovala dodatkov) in osnovno plačo primerjalne delavke, katere delovno mesto je bilo uvrščeno v 4. skupino zahtevnosti del delovnega mesta. A. je na tako ugotovljeno osnovno plačo tožnici obračunal vse dodatke, ki jih je tožena stranka prikazovala na obračunskih listih, pri čemer je upošteval tudi boleznine, nedoseganje norme in ostale odbitke (A 11 - A 14). Sodišče prve stopnje je tako pripravljen izračun pripadajočih plač oz. razlik v plači med prejeto in pripadajočo plačo štelo kot pravilnega, s takim zaključkom pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz omenjenega izračuna izhaja, da izplačana osnovna plača tožnice v obdobju od avgusta 1991 do decembra 1992, v marcu 1993, v maju 1993, v juniju 1993, v septembru 1993, v oktobru 1993, v novembru 1993, v marcu 1994 in juniju 1994 ni dosegala osnovne plače tožnice, do katere bi bila upravičena ob upoštevanju vseh dodatkov oz. odbitkov. Svoj izračun plače je v spis vložila tudi tožena stranka. Ker pa je v tem izračanu kot del osnovne plače upoštevala tudi dodatke, kar ni v skladu z veljavnimi predpisi, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča kot pravilnega upoštevalo že omenjeni izračun A.A. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o nevezanosti na določbe SKPG oz. PKP in da je določba 3. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) v nasprotju z mednarodnimi pravnimi normami. Z aktom o notifikaciji nasledstva (Ur. l. RS, 15/92 - Mednarodne pogodbe) je R Slovenija med drugim notificirala tudi konvencijo MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (ki je bila objavljena v Uradnem listu FLRJ št. 11/58 - Mednarodne pogodbe). Konvencija MOD št. 98 je v 4. členu ob upoštevanju nacionalnih pogojev dopuščala uporabo ustreznih ukrepov za vzpodbuditev razvoja oz. širšo uporabo postopka prostovoljnega dogovarjanja s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in njihovimi organizacijami ter delavci in njihovimi organizacijami z namenom urejanja delovnih pogojev. 112. čl. ZDR je v 1. odst. določil kaj se ureja s kolektivno pogodbo, po 2. odst. citiranega člena določita stranki s kolektivno pogodbo tudi medsebojne pravice in obveznosti, medtem ko velja po 3. odst. 112. čl. velja kolektivna pogodba za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v R Sloveniji in se lahko neposredno uporablja. Ker je bil po mnenju pritožbenega sodišča 112. čl. ZDR vnešen v citirani zakon zato, ker je bilo v interesu R Slovenije, da se pospeši kolektivno dogovarjanje delavcev in delodajalcev (do leta 1990 je bila sklenjena le kolektivna pogodba med delavci in takratnimi obrtniki), kar je bil tudi namen 4. člena konvencije MOD št. 98, navedeni člen ni v nasprotju z konvencijo MOD št. 98. Ob upoštevanju 3. odst. 112. čl. ZDR je torej za toženo stranko veljala tako SKPG kot PKP. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti ugovora zastaranja iz naslova plače uporabilo splošni petletni zastaralni rok po 371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS, v nadaljevanju ZOR) namesto triletnega zastaralnega roka, ki ga določa 372. čl. ZOR. Delovnopravni predpisi ne urejajo posebej dolžine in teka zastaralnih rokov glede terjatev iz delovnega razmerja, zato je potrebno glede tovrstnih terjatev upoštevati določbe ZOR. 1. odst. 361. čl. ZOR je določal, da prične zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, po 362. čl. ZOR pa zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka. Po uveljavljeni sodni praksi terjatve iz naslova plače ne spadajo med občasne terjatve, kot jih opredeljuje 372/1 ZOR, zaradi česar je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo zastaranja teh terjatev utemeljeno upoštevalo splošni petletni zastaralni rok. Ker torej razlika v plači za vtoževano obdobje kot glavna terjatev ni bila plačana ob dospelosti (tožena stranka vtoževanim datumom dospelosti posamičnih mesečnih razlik v plači ni izrecno ugovarjala) je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom, zaradi česar je tožnica upravičena do izplačila zamudnih obresti. Glede na to, da se ugovor tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 13.3.1998 nanaša le na zastaranje terjatev iz naslova plače (tožena stranka je ugovarjala triletni zastaralni rok za plačo), ne pa na zakonite zamudne obresti, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno prisodilo tožnici tudi vtoževane zakonite zamudne obresti za sporno obdobje. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi lahko zamudne obresti od plače v skladu z 3. odst. 279. čl. ZOR pričele teči šele od vložitve tožbe (citirana določba govori o teku zamudnih obresti od občasnih zapadlih denarnih dajatev). Po stališču pritožbenega sodišča je sicer tožena stranka v zvezi z ugovorom zastaranja zamudnih obresti, katerega je podala šele v pritožbi, prekludirana. Po 1. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Tožena stranka ni izkazala, da ugovora zastaranja brez njene krivde ni mogla uveljaviti v skladu z 286. čl. ZPP, zato ga ne more uveljaviti niti v pritožbi. Ugovor zastaranja spada med materialne ugovore, saj se v njem zanika utemeljenost tožbenega zahtevka. Ugovor zastaranja je ugovor ugasle pravice in kot tak nesamostojne narave, ker ima svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga tožnik navaja v tožbi. Kljub temu, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, se sodišče lahko ozira na zastaranje od vtoževane terjatve le pod pogojem, da se stranka nanj sklicuje. Ker je torej ugovor zastaranja v dispoziciji strank, stranke pa so v skladu z eventuelno maksimo, opredeljeno v 286. čl. ZPP, rokovno omejene glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, stranke tega ugovora šele v pritožbenem postopku ne morejo uspešno uveljaviti. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi sicer povsem pavšalne pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izračuna, katerega je predložila v spis tožnica, ne izhaja, da bi prejela iz naslova plač več, kot pa bi prejela v skladu z veljavnimi predpisi. Poleg tega je iz navedb tožene stranke, podanih na naroku za glavno obravnavo dne 16.4.1999 razbrati, da je znesek, katerega je tožnica uveljavljala v pobot, izračunan na podlagi ugotovljenih razlik med prejeto neto plačo in neto plačo, obračunano od izhodiščne plače za II. tarifni razred po kolektivni pogodbi in ne od neto osnovne plače, kot bi tožnici pripadala ob upoštevanju njene osnovne plače za 5. skupino zahtevnosti njenega delovnega mesta ".......". Glede na to so neupoštevne tudi pritožbene trditve, da je bila tožena stranka v pravni zmoti, ko je tožnici plačala preveč. Po stališču pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede pravdnih stroškov. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnica v tožbi najprej vtoževala znesek v višini 205.372,20 SIT, v pripravljalni vlogi z dne 25.5.1999 je zahtevek razširila na 227.047,80 SIT, v pripravljalni vlogi z dne 6.3.2000 pa ga je skrčila na 55.410,39 SIT. Ker je bil tožnici prisojen znesek v višini 53.331,70 SIT, je potrebno ugotoviti, da je z zahtevkom, ki ga je vtoževala v tožbi, uspela do 26 %, z zahtevkom iz razširitve tožbe do 23 %, glede na skrčeni zahtevek pa do 96 %. Sodišče prve stopnje navedenega uspeha v pravdi pri odločitvi o stroških ni upoštevalo, temveč je tožnici priznalo stroške v višini, kot da bi z zahtevkom uspela v celoti. V skladu z določbo 2. odst. 154. čl. ZPP je tožnica upravičena do povrnitve stroškov glede na dosežen 26 % uspeh od vložitve tožbe do razširitve tožbe, od razširitve tožbe do skrčitve tožbenega zahtevka do 23 %, po skrčitvi tožbenega zahtevka pa glede na dosežen uspeh v pravdi do 96 %. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izrek o stroških postopka, tako da je stroške postopka, katere je tožnici priznalo sodišče prve stopnje in s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, za obdobje od vložitve tožbe do 24.5.1999 znižalo na 190 točk po OT (26 % od priznanih 730 točk po OT), za obdobje od 25.5.1999 do 5.3.2000 znižalo na 164 točk po OT (23 % od priznanih 715 točk OT) in za obdobje od 6.3.2000 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje znižalo na 196 točk po OT (96 % od priznanih 200 točk po OT). Ob upoštevanju navedenega uspeha je pritožbeno sodišče ustrezno znižalo tudi povrnitev priglašenih administrativnih stroškov, priglašenih in priznanih stroškov kilometrine ter stroške izračuna, tako da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne v višini 57.455,00 SIT. Ker (razen glede odločitve o stroških postopka) uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.