Jedro

Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prvega in drugega dolžnika z dne 4.2.2015. Zoper sklep se pritožujeta dolžnika po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavljata, da sta v ugovoru navajala, da je bilo med upnikom in dolžnikoma v septembru 2014 dogovorjeno, da se kratkoročni kredit v celoti nadomesti (reprogramira) z dolgoročnim kreditom v enakem znesku, za mesečni obrok 600,00 EUR, odplačilna doba 10 let. To izhaja tudi iz korespondence med upnikom in dolžnikoma, a dolžnika s celotno korespondenco ne razpolagata. Tudi do notarskega zapisa omenjenega dogovora sicer ni prišlo, vendar pa je bil dogovor vseeno sklenjen. Izrecno je bilo tudi dogovorjeno, da upnik zaradi omenjenega dogovora ne bo šel v izterjavo dolga po pogodbi o kratkoročnem kreditu. Obstoj dogovora bi potrdile predlagane priče, zaposlene pri upniku, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje bi moralo dolžnikoma omogočiti, da obstoj ustnega dogovora o odloženem plačilu obveznosti oz. reprogramu kredita dokazujeta tudi s predlaganimi pričami. Poudarjata, da ZIZ ne določa, da dolžnik lahko predlaga le pisne dokaze. Takšna interpretacija zakona je nezakonita. Tudi v izvršilnem postopku je dopusten dokaz z zaslišanjem. Dolžnika prerekata tudi terjatev iz naslova zamudnih obresti, saj niso bile pravilno izračunane. Dolžnika sta vložila v spis izračun obresti, ki se ne ujema z izračunom upnika, obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pa je nerazumljiva.

Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnikov in jo označil za neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi Pogodbe o kratkoročnem kreditu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, SV 1. Dolžnika sta v ugovoru navajala, da je bilo med upnikom in dolžnikoma dogovorjeno, da se kratkoročni kredit v celoti nadomesti z dolgoročnim. Ta dogovor naj bi bil sklenjen ustno v septembru 2014 in naj bi določal, da se še neplačani del kratkoročnega kredita nadomesti (reprogramira) z dolgoročnim kreditom za enak znesek, pri čemer mesečni obrok znaša 600,00 EUR, odplačilna doba je 10 let, začetek odplačevanja kredita pa nastopi z novim letom; dogovorjeno naj bi tudi bilo, da je reprogramirani kredit še nadalje zavarovan s hipotekami na nepremičninah. Tak ustni dogovor sta dokazovala s korespondenco dolžnikov z upnikom in z zaslišanjem prič (zaposlenih pri upniku in direktorja dolžnikov).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta med strankama sicer potekala dogovarjanja o odplačilu dolga, vendar do dogovora, kot ga zatrjujeta dolžnika, ni prišlo, saj to nedvomno izhaja iz pisne korespondence med strankama (elektronski dopisi med strankama, ki sta jih predložila dolžnika); izvedbo dokaza z zaslišanjem prič pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da so trditve dolžnikov v nasprotju z dokazi. Dolžnika namreč navajata, da naj bi prišlo do dogovora že aprila 2014, ki naj bi bil potrjen v septembru 2014, vendar iz dokazov, ki sta jih predložila sama dolžnika to ne izhaja, o čemer pritožba nima navedb.

Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz. Sklepanje ustnih kreditnih pogodb med gospodarskimi subjekti namreč ni običajno, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko. V tej zvezi je potrebno upoštevati, da Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 1066. členu (ki se uporablja na podlagi 1061. člena Obligacijskega zakonika - OZ) določa, da mora biti kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki; v njej mora biti tudi določen znesek ter pogoji, pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen in vrnjen. Dolžnika tudi nista v ugovoru zatrjevala vseh bistvenih elementov kreditne pogodbe (trditve so bile podane zgolj glede višine obroka, ne pa tudi glede točne višine kredita, obresti, točnega časa in načina vračila denarja oz. pogojev, pod katerimi naj bi bil kredit dan, uporabljen in vrnjen, kot je določeno v 1065. členu in drugem odstavku 1066. člena ZOR). Glede na predpisano pisnost kreditne pogodbe, pri čemer pritožnika izrecno navajata, da do pisne sklenitve zatrjevanega dogovora ni prišlo, je trditveno in dokazno breme dolžnikov o zatrjevanem dogovoru težje, kar pomeni, da bi morala podati zelo podrobne, jasne in natančne trditve o tem dogovoru in zanje doseči polno prepričanje oziroma višji dokazni standard. V obravnavani zadevi je treba tudi upoštevati, da ne gre za zavrnitev dokaznih predlogov pritožnikov v teku rednega pravdnega postopka, pač pa v postopku izvršbe, kjer upnik razpolaga z izvršilnim naslovom. Glede na vse navedene okoliščine primera je pravica do izvedbe dokazov v tem okviru lahko bolj omejena, zato ni nedopustno, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru tudi ocenilo dokazno moč dokazov, s katerimi dolžnika dokazujeta svoje trditve o novem kreditu. Ker ni potrebno izvajati dokazov, ki so neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva, in dokazov, ki bi dopolnjevali manjkajočo trditveno podlago oz. bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki jih stranka ni konkretizirala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokazov z zaslišanjem prič.

Pritožba ne more uspeti niti s kritiko obrazložitve sodišča prve stopnje glede obračuna zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je jasno in razumljivo obrazložilo, da dolžnika pri svojem obračunu nista upoštevala, da je bil del glavnice plačan šele 1.2.2013 in da je zato bilo potrebno do tega datuma obrestovati višji znesek glavnice (109.673,00 EUR), in ne zgolj 93.994,28 EUR, kot to napačno izhaja iz obračuna dolžnikov. To pomeni, da je izračun zamudnih obresti dolžnikov napačen zaradi neupoštevanja pravilne višine glavnice.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), saj tudi ni zasledilo kakšnih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).