Jedro

Pri ugotavljanju identitete prosilca za azil je treba smiselno upoštevati veljavno zakonodajo RS, kar pomeni, da je treba upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v RS. Na podlagi veljavne zakonodaje je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, to pa so v RS potni list, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zoper izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.1.2006, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ugodilo tožničini pritožbi in odpravilo izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 4.1.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu ( ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), tožnici omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece in sicer od 4.1.2006 do 4.4.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka zmotno meni, da določba 27. člena ZAzil določa, da se prosilcem za azil gibanje omeji, če ob podaji prošnje za azil prosilec ne predloži dokumenta, s katerim je mogoče ugotavljati njegovo identiteto. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko. Tožena stranka je štela, da tožnica ni verodostojno izkazala identitete, ker ni predložila uradnega dokumenta s sliko, vendar pa to ni zakoniti razlog za dvom v izkazano identiteto tožnice. Tožena stranka je tako kršila procesno prepoved formalnih dokaznih pravil v azilnem postopku (6. odstavek 24. člena ZAzil), oziroma je v tem delu odločitev brez zakonitega razloga in je arbitrarna. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi zato, ker v sklepu ugotovljena spornost identitete tožnice ni skladna s podatki v spisu. Iz odločbe o prekršku Policijske postaje Ljubljana z dne 5.12.2005, izhaja, da je bilo že tedaj ugotovljeno, da je tožnica A.D.C., katere identiteta je bila ugotovljena na podlagi izjave tujke ter preverke preko evidenc policije. V prošnji za azil dne 4.1.2006 je tožnica navedla, da je za azil zaprosila v Republiki Sloveniji že v letu 2004, v Italiji pa leta 2005. Iz obrazložitve odločbe o prekršku je razvidno, da je v postopku povedala, da je v Italiji zaprosila za azil 5.10.2005, dne 23.11.2005 pa je prejela negativno odločbo. Iz Centra za odstranjevanje tujcev v Rimu je bila izpuščena dne 2.12.2005 od tam pa je ilegalno prišla v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je imela glede na navedeno vse možnosti, da bi preverila identiteto tožnice na podlagi že obstoječih evidenc prosilcev za azil tako v Republiki Sloveniji kot v Italiji, česar pa ni storila. Pritrjuje pritožbenim navedbam, da tožena stranka razloga za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila na način, da bi lahko sodišče preverilo, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu s 3. odstavkom 38. člena ZUS. Tožena stranka v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je iz ravnanj pritožnice nedvoumno razvidno, da je utemeljen sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, pri tem pa se tožena stranka sklicuje na podatke o tožničinem legalnem prestopu meje, njenem kaznovanju zaradi prekrška po 1. točki 1. odstavka 98. člena Zakona o tujcih ter posledični nastanitvi v Centru za tujce zaradi odstranitve iz Republike Slovenije. Zgolj na podlagi navedenih dejstev pa ni mogoče presoditi, ali gre v obravnavanem primeru dejansko za zavajanje ali zlorabo azilnega postopka zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se pritožnica sklicuje v svoji prošnji za azil. Po presoji prvostopnega sodišča niso bila v postopku za izdajo upravnega akta upoštevana pravila postopka, kar pomeni tudi bistveno kršitev pravil postopka po 2., 3. in 5. točki 1. odstavka 214. člena ZUP.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njenem mnenju je izpodbijana sodba v neskladju z do sedaj uveljavljeno upravno sodno prakso v azilnih postopkih glede omejitve gibanja zaradi odsotnosti dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti identiteto prosilcev za azil (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1370/2005, I Up 1/2006, I Up 20/2006). Ker ZAzil ne določa na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil, je treba pri tem upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v Republiki Sloveniji. Ne strinja se z navedbami v izpodbijani sodbi, da spornost tožničine identitete, ki trdi, da je A.D.(C.) ni skladna s podatki v spisu. Navaja, da je iz evidence, ki jo Ministrstvo za notranje zadeve RS vodi o prosilcih za azil in ostalih tujcih (RISK) jasno razvidno, da je prošnja za azil, ki jo je prosilka, ki trdi da je A.D. (C.) podala 4.1.2006, njena prva prošnja za azil v Sloveniji, leta 2004 pa se je v Sloveniji nahajala ilegalno in ni zaprosila za azil. Poleg tega je pri podaji vloge za azil, prosilka podajala kontradiktorne izjave o razlogih, zaradi katerih v Sloveniji zaproša za azil (enkrat je trdila, da je prošnjo vložila zaradi ekonomskih razlogov, potem pa, da je imel v izvorni državi probleme njen izvenzakonski partner, zaradi česar sta skupaj pobegnila v Španijo k njeni mami, od koder pa sta zaradi novih problemov pobegnila nazaj v Slovenijo) ter o poklicu njenega izvenzakonskega partnerja (najprej je trdila, da je bil njen izvenzakonski partner vojak, potem pa, da je bil zaposlen na policiji). Glede na tožničine kontradiktorne izjave je tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnica v postopku ni dokazala splošne verodostojnosti, kar opravičuje odločitev o začasni omejitvi njenega gibanja. Obrazložitev v izpodbijanem sklepu o začasni omejitvi gibanja nedvomno obsega vse dejanske in pravne okoliščine, ki so toženo stranko vodile k odločitvi, da tožnici začasno omeji gibanje zaradi suma zlorabe postopka in ugotavljanja identitete. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, odpravi izpodbijano sodbo ter potrdi izpodbijani sklep o začasni omejitvi gibanja.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna in ne temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnici začasno omejila gibanje zaradi razlogov iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih.

Iz izpodbijane sodbe izhaja in ni sporno, da v azilnem postopku tožena stranka ni ugotovila tožničine istovetnost, saj tožnica v času odločanja tožene stranke, ni imela nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njena istovetnost lahko ugotovila. Zaradi ugotavljanja tožničine istovetnosti je tožena stranka tožnici začasno omejila gibanje in se pri tem oprla na 1. odstavek 27. člena ZAzil. Pravilna je sicer ugotovitev prvostopnega sodišča, da ZAzil ne določa, na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil in tudi ne, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko, česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ni zatrjevala. Tožena stranka tudi ni zavzela stališča, da določba 27. člena ZAzil določa, da se prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če ob podaji prošnje za azil ne predloži dokumenta, s katerim je mogoče ugotavljati njegovo identiteto, pač pa je menila, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko in da v tem primeru pristojen organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih sodbah še večkrat ponovilo svoje stališče, da je treba pri ugotavljanju identitete prosilca za azil, smiselno upoštevati veljavno zakonodajo Republike Slovenije, kar pomeni, da je pri ugotavljanju identitete prosilca za azil treba upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v Republiki Sloveniji. Na podlagi veljavne zakonodaje je mogoče, kot pravilno poudarja tudi tožena stranka, identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, to pa so v Republiki Sloveniji potni list, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje. Vsi navedeni dokumenti so izdani s strani uradnih organov in imajo poleg podatkov imetnika tudi njegovo fotografijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti identiteto oziroma istovetnost. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil ugotovljena, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, saj v tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta, ko pa prosilec za azil ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je v obravnavanem primeru, pa je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje pa traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil tudi v teh primerih lahko začasno omeji gibanje.

Prvostopno sodišče nima prav ko meni, da v izpodbijanem sklepu ugotovljena spornost tožničine identitete ni skladna s podatki v spisu, pri čemer se sklicuje na odločbo o prekršku Policijske postaje Ljubljana z dne 5.12.2005; na to, da je tožnica že v letu 2004 zaprosila za azil v Republiki Sloveniji in na to, da bi se podatki o tožničini identiteti lahko preverili tudi v obstoječih evidencah v Republiki Sloveniji in Republiki Italiji. Odločba o prekršku namreč ni uradni dokument o identiteti, tožnica pa kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, tudi pri prekrškovnem organu ni predložila dokumenta, s katerim bi lahko izkazala svojo identiteto. Ne drži pa tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnica že v letu 2004 v Republiki Sloveniji zaprosila za azil, saj je v prošnji za azil dne 4.1.2006 tožnica sama navedla, da formalne vloge za azil v Republiki Sloveniji leta 2004 ni podala.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja v obravnavani zadevi tudi v 3. alinei 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Za začasno omejitev gibanja na tej zakonski podlagi namreč zadostuje že sum, da je prosilec za azil lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Glede na tožničine kontradiktorne izjave o razlogih za zapustitev izvorne države, čeprav je bila med azilnim postopkom opozorjena, da mora govoriti resnico, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je podan sum, da je tožnica lažno predstavila razloge za vložitev prošnje za azil v Republiki Sloveniji.

Po presoji pritožbenega sodišča je bil glede na navedeno postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločitev tožene stranke.

Pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.