U-I-145/07

24. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude, ki ju je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. B. iz Z., na seji 24. maja 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. K 74/2006 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in petega odstavka 6. člena, 9., 13., 16. in 19. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik našteva posamezna procesna dejanja policije, tožilstva in sodišča ter navaja, da kazenski postopek, ki teče zoper njega na prvi stopnji pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, že predolgo traja. Zatrjuje kršitve 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 74. člena Ustave. V utemeljitev zatrjevanih kršitev navaja, da sodišče še ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, čeprav naj bi od 7. 4. 2005 (takrat naj bi ga policija pridržala) potekli že več kot dve leti. Navaja še, da je njegov pooblaščenec Okrožnemu sodišču v Novem mestu 13. 2. 2007 poslal pritožbo, v kateri je zatrjeval, da postopek pred tem sodiščem že predolgo traja, in sodišču predlagal, naj v roku 15 dni razpiše glavno obravnavo. Po navedbah pritožnika Okrožno sodišče o tej pritožbi do vložitve ustavne pritožbe še ni odločilo. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj o njegovi ustavni pritožbi odloči pred izčrpanjem pravnih sredstev na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da je nepopravljiva škoda v tem, "da ne more v prihodnosti upravičiti tega, da že zdaj ne more opravljati dela kot samostojni podjetnik." Za svoje delo naj bi namreč nujno potreboval prevozno sredstvo, vendar zanj ne more dobiti prometnega dovoljenja. Pogoj za njegovo izdajo naj bi bilo namreč dovoljenje za stalno prebivanje, ki ga kot tujec, ki je v kazenskem postopku, ne more pridobiti. Ustavnemu sodišču še predlaga, naj mu prisodi denarno odškodnino v znesku 3000 eurov in prizna pavšalni znesek za stroške postopka v višini 1000 eurov.

2.Pritožnik je 30. 4. 2007 in 7. 5. 2007 ustavno pritožbo dopolnil in hkrati vložil pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti v izreku navedenih določb ZUstS in Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in predlagal začasno zadržanje izvrševanja določb izpodbijanih predpisov.

3.Drugemu odstavku 51. člena ZUstS pobudnik očita neskladje z 2., s 3., z 22., s 23., s 25. in s 74. členom Ustave ter s 6. in s 13. členom EKČP. V utemeljitev zatrjevanega neskladja navaja zlasti svoje nestrinjanje s tem, da ZUstS kot enega izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavo ustavne pritožbe določa nastanek nepopravljivih posledic za pritožnika. Takšna ureditev naj bi kljub temu, da je zatrjevana kršitev očitna, preprečevala in onemogočala, da bi Ustavno sodišče izjemoma odločalo o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva in v nasprotju z odločitvami, kot izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), zlasti s stališči v sodbi Lukenda proti Sloveniji (z dne 6. 10. 2005). Navaja še, da mora pravna država upoštevati vsebino 6. in 13. člena EKČP in da pravice do pritožbe, katere namen je varovanje človekovih pravic, ne sme omejevati na način, določen v izpodbijani določbi. Drugi odstavek 51. člena ZUstS naj bi bil v neskladju tudi s 74. členom Ustave, saj naj bi bil pobudnik najprej omejen že pri možnostih za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in s tem za nemoteno izvajanje podjetništva. Po drugi strani pa naj bi moral zaradi pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS, po katerem mora izkazati nastanek nepopravljivih škodljivih posledic, očitno čakati na konec kazenskega postopka, kar naj bi v njegovem primeru pomenilo že "eksistenčni bankrot."

4.Pobudnik izpodbija tudi drugi in peti odstavek 6. člena, 9., 13., 16. in 19. člen ZVPSBNO. Meni, da nadzorstvena pritožba ni primerno in učinkovito sredstvo za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta možnost, ki je bila za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že predvidena sicer v drugih predpisih, naj bi se že v dosedanji praksi izkazala za neučinkovito. Drugemu odstavku 6. člena ZVPSBNO, ki določa, da pritožba zoper sklep predsednika sodišča o zavrženju nadzorstvene pritožbe ni dovoljena, petemu odstavku istega člena, ki ureja zavrnitev nadzorstvene pritožbe, ter 13. členu ZVPSBNO, po katerem je izključena pravica do pritožbe zoper odločitev o rokovnem predlogu, pobudnik očita neskladje s 25. členom Ustave. Členu 9 ZVPSBNO, ki ureja pristojnost za odločanje, nasprotuje v delu, v katerem je za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava Vrhovno sodišče, pristojen predsednik Vrhovnega sodišča. Meni, da je taka ureditev neprimerna in zato v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, zlasti z zahtevo po nepristranskem odločanju. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju tudi z 2. členom Ustave, ker naj zakonodajalec z njo ne bi uredil pristojnosti glede tovrstnih postopkov pred Ustavnim sodiščem. Člen 16 ZVPSBNO, ki predpisuje višino najvišje odškodnine, in 19. člen ZVPSBNO, ki ureja postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje pri Državnem pravobranilstvu, pa naj bi bila v neskladju z 22. členom, s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave. Zatrjevano neskladje pobudnik utemeljuje z nestrinjanjem glede najvišjega možno priznanega zneska odškodnine, ki ga je mogoče izplačati zaradi ugotovljene kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za slednjega namreč meni, da je prenizek. Navaja še, da nasprotuje ureditvi tega postopka, ker naj bi pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode moral sprožiti postopek pri Državnem pravobranilstvu, ki ni sodni, temveč upravni organ. Pobudnik predlaga še ureditev, ki bi bila po njegovem mnenju za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja najbolj primerna in učinkovita.

B.

ODLOČITEV O USTAVNI PRITOŽBI

Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitve 6. in 13. člena EKČP ter 74. člena Ustave. Vendar iz vsebine njegovih navedb po oceni Ustavnega sodišča izhaja, da pritožnik uveljavlja očitek o dolgotrajnosti kazenskega postopka, s katerim utemeljuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Do slednje naj bi prišlo v kazenskem postopku št. K 74/2006, ki zoper pritožnika še vedno teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice ZVPSBNO. Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno neposredno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči (1. točka izreka). Zato se Ustavnemu sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do drugih predlogov pritožnika.

ODLOČITEV O POBUDI ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA ODSTAVKA 51. ČLENA ZUSTS

6.Po prvem odstavku 24. člena ZUstS da lahko pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti vsak, če izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku tega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja. Ker pobudnik ni izkazal, da bi se z morebitno ugoditvijo pobudi njegov pravni položaj izboljšal, je Ustavno sodišče njegovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 51. člena ZUstS zavrglo (2. točka izreka).

ODLOČITEV O POBUDI ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA IN PETEGA ODSTAVKA 6. ČLENA, 9., 13., 16. IN 19. ČLEN ZVPSBNO

7.Pobudnik sicer zatrjuje, da so izpodbijane določbe ZVPSBNO v neskladju s posameznimi določbami Ustave in z EKČP ter s sodno prakso ESČP. Vendar je njegove navedbe po oceni Ustavnega sodišča mogoče razumeti zgolj kot grajanje primernosti in učinkovitosti ureditve, ki jo je za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sprejel zakonodajalec z ZVPSBNO. Ustavno sodišče primernosti zakonske ureditve ni pristojno presojati. Glede pobudnikovih očitkov, da ureditev, ki jo za varstvo navedene pravice določa ZVPSBNO, ni učinkovita in da je v neskladju z zahtevami in s kriteriji, ki jih je glede vprašanja, kaj je šteti za učinkovito varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že sprejelo ESČP, velja dodati naslednje: ESČP je v sodbi Grzinčič proti Slovenija (z dne 3. 5. 2007) že presojalo učinkovitost pravnih sredstev po ZVPSBNO ter med drugim tudi zavzelo stališče, "da so ta sredstva načeloma zmožna preprečiti nadaljevanje zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja" oziroma "dati ustrezno zadoščenje za kršitev te pravice, ter da zato v tej fazi še ni razlogov za dvom v njihovo učinkovitost.[1]" Kot izhaja iz ustavne pritožbe, pa pobudnik sploh še ni izkoristil vseh pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah ZVPSBNO. Zato ne more izkazati, da takšna ureditev ni učinkovita. Zgolj z zatrjevanjem njene vnaprejšnje neučinkovitosti pa zatrjevanega neskladja očitno ne more utemeljiti. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot neutemeljeno zavrnilo (3. točka izreka). Pri tem se ni spuščalo v vprašanje, ali so in kdaj so za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZVPSBNO že podane procesne predpostavke, zlasti pobudnikov pravni interes.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena, 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Glej 85. do 11. odst. obrazložitve te sodbe.