Jedro

Med strankama je bilo nesporno, da je toženka napako odpravila tako, da je objekt v projektu ustrezal zahtevam Odloka, vseboval je pritličje, prvo nadstropje in mansardo. S tem načinom odprave napake, ki je v domeni projektanta, pa je imela popravljena projektna dokumentacija značilnost izpolnitve naročila. Okoliščina, da se toženka s takšnim načinom poprave ni strinjala, ni odločilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke plačilo 8.348,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 989,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v svojih navedbah zatrjevala le, da je bila toženka seznanjena, kakšen objekt želi graditi, pri čemer naj bi kot konkretno značilnost navedla le gradnjo četvorčka. Iz vseh njenih vlog je jasno razviden očitek toženki. Že v tožbi je pojasnila, da Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL določa, kakšna gradnja v smislu etažnosti objektov je dopustna na spornem zemljišču parc. št. 341/2, k. o. X., na podlagi česar je jasno, da je bila bistvena sestavina projektne dokumentacije ravno etažnost objekta. Etažnost kot bistveno sestavino objekta je tožnica izpostavila tudi v vlogi z dne 25. 4. 2013, kjer je v IV. točki navedla, da zmanjšanje objekta za eno etažo zanjo ni bilo sprejemljivo s finančnega vidika in zaradi manjše kvadrature. Če je neka lastnost za stranko nesprejemljiva, je očitno, da zatrjuje, da je lastnost, ki jo je projektant spremenil, bistvena. V isti vlogi je tožnica tudi pojasnila, da bi morala toženka tožnico že ob sestavi pogodbe opozoriti, kakšen objekt lahko zgradi in kaj vse mora s tem pridobiti, ter trdila, da toženka skuša zmesti sodišče, kaj so bistveni razlogi za nepridobitev gradbenega dovoljenja. Bistveni razlog je bila ravno etažnost. Tožnica je vseskozi opozarjala na etažnost objekta, zato ji ni mogoče očitati, da etažnosti kot bistvene sestavine ni zatrjevala v vlogah. Če je sodišče menilo, da podana odločilna dejstva v zatrjevani smeri etažnosti niso zadostna, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnico na to opozoriti, saj sicer takšna odločitev pomeni sodbo presenečenja, kajti obe pravdni stranki sta tekom postopka vseskozi razlagali probleme etažnosti. Glede na ves čas postopka zatrjevano spornost etažnosti objekta, ni logično, da bi v primeru, če etažnost objekta ne bi bila dogovorjena kot bistvena sestavina projekta, vztrajala na etažnosti, ko jo je toženka sprva pripravila. Če ne bi bila bistvena sestavina, bi tožnica enostavno sprejela popravljen projekt toženke, saj bi z njim dosegla čimprejšnjo izdajo gradbenega dovoljenja, s čimer bi dosegla namen, ki ga je s sklenitvijo pogodbe zasledovala. Ker je etažnost kot bistvena sestavina projektne dokumentacije razvidna iz siceršnjih navedb tožnice, toženka pa ni izrecno prerekala dejstva, da je bila etažnost bistvena sestavina te dokumentacije, je sodišče neutemeljeno dokazno breme prevalilo na tožnico. Toženka je celo priznala napako, da si je narobe razlagala določbo Odloka, ki se nanaša ravno na etažnost objekta, zaradi česar je samoiniciativno popravila projekt z znižanjem za eno etažo, čeprav ji je toženka odgovorila, da zanjo to ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo trditveno podlago toženke, saj toženka ni nikjer navedla, da je projektant, zakoniti zastopnik toženke I. F., eno etažo, in sicer kletno z garažo, vključil kar sam, ker je tako narekovala specifika terena, temveč je to izpovedal šele kot stranka. Še več; toženka je v odgovoru na tožbo priznala, da se tožnica ni strinjala s popravkom projekta z znižanjem objekta za eno etažo, kar nedvomno kaže na to, da je bila etažnost bistvena sestavina projektne dokumentacije. Če ta okoliščina ne bi bila bistvena, zakaj bi to napako zakoniti zastopnik priznal oziroma, zakaj bi se pravdni stranki v zvezi s tem zapletli v spor. Projektant je zavezan izdelati projektno dokumentacijo tako, da njena vsebina ustreza vsem predpisom, saj bo na njeni podlagi naročnik gradil objekt. Izkaže se, da že ob sami sklenitvi pogodbe objekta z dogovorjeno etažnostjo na zemljišču sploh ni bilo dopustno graditi. Ker sodišče ni uporabilo določbe 285. člena ZPP, razloge sodbe je med drugim oprlo tudi na nezatrjevane trditve toženke, prav tako je podan pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, je treba sodbo razveljaviti in vrniti sodišču v novo sojenje. Pravno zgrešena pa je tudi odločitev sodišča, da je tožnica izgubila pravico do odstopnega upravičenja po 638. členu OZ. Ta ne določa roka, do katerega sme naročnik odstopiti. Ni bilo sporno, da je tožnica o napaki projekta toženko takoj obvestila, ko je zanjo izvedela, toženka pa je poskušala napako odpraviti na način, da je izdelala nov projekt, ki se je nanašal na zožanje objekta. Znižanje objekta v projektu pa je popravila šele kasneje po novem pozivu. Ker pa tudi popravljen projekt glede etažnosti ni ustrezal dogovoru ob sklenitvi pogodbe, niti se stranki o znižanju objekta nista dogovorili, je bil projekt zanjo neuporaben. Tudi če bi bila pravilno uporabljena določba 639. člena OZ, napaka projekta ni bila odpravljena, čeprav je bil toženki dan rok za odpravo. Sodišče pa se je po nepotrebnem ukvarjalo z očitki glede odmika objekta, pravice graditi zaradi prestavitve električnega voda in soglasja lastnikov sosednjih zemljišč glede postavitve plinskega rezervoarja. Ti očitki so sicer lahko razlog za zavrnitev gradbenega dovoljenja, vendar je te napake moč popraviti in odpraviti.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče celovito in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje natančne in obsežne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti.

6. V tej zadevi tožnica zahteva od toženke povračilo že plačanih 8.348,00 EUR na podlagi sklenjene projektantske pogodbe z dne 23. 10. 2010 za opravljena dela. S pogodbo sta se pravdni stranki namreč dogovorili, da toženka izdela idejno zasnovo in projektno dokumentacijo PGD, PZI za izgradnjo četvorčka na lokaciji G., tožnica pa ji za to plača 19.980,00 EUR. Sklenjena pogodba predstavlja atipično podjemno pogodbo, katere predmet je intelektualno delo (619. člena Obligacijskega zakonika - OZ). S pogodbo se je toženka kot projektant zavezala izdelati projektno dokumentacijo, tožnica kot naročnik pa za izdelano dokumentacijo plačati določeno ceno.

7. Tožnica je v bistvenem očitala toženki, da je izdelana projektna dokumentacija zanjo neuporabna, saj na njeni podlagi ni mogoče dobiti gradbenega dovoljenja, v njej so bistvene napake, ki jih ni mogoče odpraviti in druge napake, ki jih toženka še vedno ni odpravila. Zato je z dopisom z dne 30. 1. 2012 odstopila od pogodbe in terja vračilo že plačanega. Kot je pravilno pojasnilo sodišče, gre za kondikcijski zahtevek iz naslova odstopnega upravičenja kot jamčevalnega zahtevka iz naslova projektantske odgovornosti za napake izdelane projektne dokumentacije. Toženka se je zahtevku upirala med drugim z navedbo, da je tožnica neupravičeno odstopila od pogodbe, saj je izdelala dokumentacijo skladno z vsebino naročila, zato tožnici ni dolžna ničesar vrniti.

8. Predmet projektantovega izpolnitvenega ravnanja je izdelana projektna dokumentacija. Merilo, ali je projektant svojo obveznost pravilno izpolnil, so njene lastnosti, ki morajo ustrezati pogodbeno dogovorjenim lastnostim oziroma, če teh stranki nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim, kjer so pomembno merilo pravila stroke (1). Vsebina naročila oziroma določitev značilnosti projektne dokumentacije, ki je predmet projektantovega izpolnitvenega ravnanja, je zato bistvena sestavina projektantske pogodbe. Ker z naročilom naročnik opredeli bistvene značilnosti projektne dokumentacije, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je trditveno in dokazno breme za njegovo vsebino na tožnici kot naročniku.

9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je očitek sodišča prve stopnje tožnici nezadostno trditveno breme o tem, da je bila ob sklenitvi pogodbe kot bistvena sestavina projektne dokumentacije dogovorjena njena etažnost. To iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Zato so odveč vse obširne pritožbene navedbe, s katerim pritožnica opozarja, v katerih vlogah je to opisno navajala. Posledično neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, če je menilo, da niso bila v zadostni meri podana dejstva v smeri etažnosti, v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico na to opozoriti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe in izpoved tožnice oziroma njenega zakonitega zastopnika, da je želela izgradnjo četvorčka s štirimi etažami, poleg treh etaž še klet z garažo, za katerega je potrebovala projektno dokumentacijo. Vendar pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica ni uspela izkazati, da je bila ob sklenitvi pogodbe bistvena vsebina naročila prav ta etažnost objekta. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče tožnici očitalo, da ni zadostila dokaznemu bremenu. Na podlagi vestne, skrbne in analitično sintetične dokazne ocene, v katero je vključilo listinske dokaze, izpovedi zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ki sta sklepala pogodbo, in izpoved priče K. L., je prišlo do pravilnega zaključka, da tožnica ni uspela dokazala, da je bil predmet izrecnega naročila tožnice pogoj, da etažnost poleg treh etaž vsebuje tudi klet z garažo. Ugotovilo je, da je bila bistvena vsebina naročila, da toženka pri pripravi idejne zasnove in projektne dokumentacije sledi svojim predhodnim že obstoječim objektom na B. kot celoti, tako po dizajnu kot silhueti in razporeditvi, ti pa so imeli tri etaže (pritličje, prvo nadstropje in mansardo). Pritožbeno sodišče se strinja s prepričljivo in popolno dokazno oceno, ki govori v prid takšnemu zaključku. Ne drži, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, ali je tožnica pred ali ob sklenitvi pogodbe podrobneje opredelila predmet pogodbe z etažnostjo. Iz celotne trditvene podlage toženke je razbrati, da je (smiselno) ugovarjala temu, da bi bil bistven pogoj naročila, da ima objekt štiri etaže, poleg treh etaž tudi klet z garažo. Bistveno je bilo pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo četvorčka. Toženkine trditve, da priznava, da je bil v upravnem postopku eden izmed razlogov, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano oziroma je bilo pomanjkljivo, sporna etažnost objekta, pa se ne nanašajo na fazo naročila tožnice, pač pa sodijo v fazo izpolnitve obveznosti po pogodbi in s tem na vprašanje odgovornosti projektanta za njeno pravilno izpolnitev. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prekoračilo trditvene podlage toženke s tem, ko je pri ugotavljanju (sporne) vsebine naročila glede etažnosti vključilo v dokazno oceno tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke v delu, ko je povedal, da je v projekt vključil sam še eno etažo zaradi specifike terena. Četudi bi šlo za prekoračitev, pa pritožba konkretno ne pove, v čem bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Okoliščina, da je toženka prvotno pripravila zasnovo in projekt za gradnjo objekta s štirimi etažami, s katerim se je tožnica strinjala, pa tudi ne ovrže prepričljive dokazne ocene prvega sodišče, da ni izkazano, da je bilo ob sami sklenitvi pogodbe toženki naloženo, da pri izdelavi objekta vključi v okviru etažnosti tudi klet z garažo. 10. Ugotovljeno je bilo, da je toženka pripravila idejno zasnovo in projektno dokumentacijo za PGD, v kateri je v okviru etažnosti objekta poleg pritličja, prvega nadstropja in mansarde vključila še delno vkopano kletno etažo z garažo, kar spada že v fazo izpolnitve obveznosti pogodbe in s tem vprašanje (pravilne) izpolnitve naročila. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da takšna etažnost ni bila skladna z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu, na kar je opozorila Upravna enota Ljubljana v prvem pozivu tožnici na odpravo pomanjkljivosti in konkretneje še v obeh naslednjih. Etažnost se je izkazala kot problem takoj po oddaji projektne dokumentacije na upravno enoto. Upravna enota namreč vkopane kletne etaže ni štela za klet, ampak za pritličje. Šlo je za različno tolmačenje projektanta in upravne enote glede pojma kleti po Odloku, ki je na spornem zemljišču za objekt v nizu dopuščal P+1+Po ali 1T z največjo višino 11 m. Tožena stranka pri razlagi etažnosti po Odloku ni vztrajala in je v mesecu avgustu 2011 pripravila projektno dokumentacijo na lasten strošek tako, da je objekt znižala za eno etažo, pred tem pa tožnico opozorila, da brez tega gradbenega dovoljenja ne bo moč dobiti. Nobenega dvoma ni, da je prvotna etažanost v projektu predstavljala napako projektne dokumentacije, vzrok zanjo pa izvira iz sfere toženke. Vendar pa je bilo med strankama nesporno, da je toženka napako odpravila tako, da je objekt v projektu ustrezal zahtevam Odloka, vseboval je pritličje, prvo nadstropje in mansardo. S tem načinom odprave napake, ki je v domeni projektanta, pa je imela popravljena projektna dokumentacija, kot je pravilno presodilo prvo sodišče, značilnost izpolnitve naročila. Okoliščina, da se toženka s takšnim načinom poprave ni strinjala, ni odločilna. S popravljeno projektno dokumentacijo je bilo zadoščeno obsegu izkazane vsebine naročila in s tem lastnostim gradnje v smislu pravne dopustnosti gradnje po Odloku. Bila je v skladu z izvedenim prostorskim aktom. Ker tožnica kljub prejemu le-te ni oddala na upravno enoto, projekt ni bil predmet presoje na upravni enoti. Zato odgovornost za nepridobitev gradbenega dovoljenja ni bila več v sferi toženke, pač pa tožnice, ki tudi ni pridobila vseh dovoljenj oziroma soglasij za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki so bile njena obveza. Znižanja objekta toženka res ni popravila takoj po prvem pozivu upravne enote, pač pa kasneje. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, sta zastopnika pravdnih strank iskala rešitev. S tem je tožnica dala toženki možnost, da napako odpravi. K odpravi je toženka pristopila, kot že rečeno je popravljen projekt z znižanjem etaže ustrezal vsem običajnim lastnostim in vsebini izkazanega obsega naročila glede lastnosti objekta. Takšen projekt tako ne izkazuje neuporabnosti. Na podlagi takšnega dejanskega stanja, upoštevaje še neizpodbijano ugotovitev prvega sodišča, da je toženka pojasnilni obveznosti projektanta (točka 11 izpodbijane sodbe) zadostila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predpostavk za tožničino odstopno upravičenje po 638. členu OZ, niti po 639. členu tega zakona, ki ga je uresničila pet mesecev po posredovanju popravljene dokumentacije, ni bilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da toženka ni dolžna povrniti že plačanih zneskov za izdelano dokumentacijo, saj je očitno napako v projektni dokumentaciji odpravila.

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba 2004, Podjemna pogodba (str. 724, 734, 737, 793).