Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 178/2022

ECLI:SI:VDSS:2022:PDP.178.2022 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

ugotovitev obstoja delovnega razmerja elementi delovnega razmerja direktor samostojni podjetnik sodba presenečenja
Višje delovno in socialno sodišče
2. junij 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik dela za toženko ni opravljal vsakodnevno v ustaljenem, vnaprej določenem delovnem času, da ga ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in delovne naloge razporejal sam, da je vse odločitve sprejemal samostojno in da plačila za delo ni prejemal v enakih intervalih in zneskih, kot je to značilno za delavce, pravilno zaključilo, da razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR‑1. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predvsem odsotnost navodil in nadzora toženke ter tožnikovo prosto razporejanje delovnega časa, kar ta na več mestih v pritožbi celo izrecno poudarja, potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženka v vtoževanem obdobju nad njim ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih oblik dela (VIII Ips 236/2016).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 17. 1. 2019 dalje; za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktor (oziroma podredno na delovnem mestu svetovalec direktorja) za nedoločen čas in za polni delovni čas od 17. 1. 2019 dalje z mesečno bruto plačo 2.800,00 EUR in z izplačilom najpozneje do 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca; za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja; za prijavo v socialna zavarovanja in vpis delovne dobe v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 17. 1. 2019 dalje; za obračun plače za opravljeno delo za čas od 17. 1. 2019 do pravnomočnosti sodbe v mesečnem bruto znesku 2.800,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo razlike med neto zneski plače in že izplačanimi denarnimi prejemki ter za povračilo stroškov v zvezi z delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec; za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2020 in z dne 21. 2. 2020 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki 21. 2. 2020 ni prenehalo, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja; za povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi sodišču očita, da je v nasprotju s 321. členom ZPP sodbo izdalo osem mesecev po zadnjem naroku za glavno obravnavo. Ker je prvi narok za glavno obravnavo opravilo šele eno leto po vložitvi tožbe, je kršilo tudi drugi odstavek 41. člena ZDSS-1. Sodnica je s postavitvijo vprašanja toženki na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ali je tožniku sedaj pripravljena ponuditi kakšen znesek, nakazala, da bo tožbenemu zahtevku ugodila, zato sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče je v sodbi ocenilo le izpovedi s strani toženke predlaganih prič, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez navedbe prepričljivih razlogov je sledilo pristranskim in predhodno usklajenim izpovedim zakonite zastopnice toženke in delavcev A. A., B. B. in C. C., namesto da bi upoštevalo njegovo izpoved, ki je bila skladna s predloženimi listinami. Ker so bili v tem sporu zaslišani vsi delavci toženke, mu je sodišče neutemeljeno očitalo, da ni predlagal zaslišanja prič, ki bi potrdile njegove navedbe o opravljanju drugih zatrjevanih del (poleg proizvodnje in prodaje), sicer pa v individualnih delovnih sporih skladno s 34. členom ZDSS-1 velja preiskovalno načelo. Zmotno je stališče sodišča, da njegovo delo za toženko ni imelo elementov delovnega razmerja. Ne drži, da je bil le vodja prodaje. Z zakonito zastopnico sta imela enak položaj s približno enakimi obremenitvami. Kot soustanovitelj in direktor toženke A. A. in drugim delavcem ni bil dolžan pojasnjevati, kaj počne. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je delal le v proizvodnji in na področju prodaje. Elektronsko sporočilo z dne 27. 11. 2019, v katerem ga zakonita zastopnica poziva, naj pove, če ima premalo dela, kaže le na to, da je bil vključen v organiziran delovni proces toženke. Protispisni so zaključki sodišča, da je delo opravljal le nekajkrat na teden in da je z drugimi kupci toženke komuniciral še bolj poredko kot z glavnim kupcem D. Ni logično, da bi za 14 delovnih ur tedensko prejemal bistveno višjo plačo kot drugi delavci. Ker sta bili pisarna in proizvodnja na različnih lokacijah, A. A. in C. C. z obsegom njegovega dela v proizvodnji nista bili seznanjeni. Načrti dela v proizvodnji za obdobja od 25. 11. 2019 do 1. 12. 2019 in od 2. 12. 2019 do 8. 12. 2019 dokazujejo neresničnost izpovedi zakonite zastopnice toženke, A. A. in C. C. glede obsega dela v proizvodnji, poleg tega je sodišče izpoved C. C. v zvezi s tem povzelo selektivno. Dela ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in naloge razporejal sam. Sodišče je elektronsko sporočilo z dne 14. 10. 2019, v katerem je zakoniti zastopnici povedal, da v razmerju do nje ni v podrejenem položaju, neutemeljeno razlagalo njemu v škodo. Protispisen je zaključek sodišča o obsegu njegovega dela na področju prodaje. E. E. je izpovedala, da je bila največkrat v kontaktu prav s tožnikom. Ne drži, da je le občasno kontaktiral F. F. iz logistike, G. G. pa je izpovedal, da je tožnik hodil na sestanke in da ga je videval v proizvodnji in pisarni, kjer je pakiral. H. H. bi lahko v izpovedi potrdila njegove navedbe, da se je za marketinške aktivnosti in promocije dogovarjal na prodajnih mestih. Ni logično, da bi on v imenu toženke G. G. izročal plačilo za delo v gotovini, če bi bil res le njen pogodbeni partner. Iz izpovedi B. B. izhaja, da mu je tožnik razporejal delovni čas in da je z njim tudi obiskal trgovine. Tudi izpovedi zakonite zastopnice toženke in prič C. C. ter A. A. potrjujejo, da je tožnik opravljal delo na terenu. Če je sodišče dvomilo v pristnost predloženih fotografij s terena, bi ga moralo na podlagi 34. člena ZDSS-1 o tem ponovno zaslišati. Ne drži, da so ga zaposleni videli le kot vodjo prodaje. Sodišče je v zvezi s tem protispisno povzelo izpovedi A. A. in B. B. Izpovedi E. E., G. G. in B. B. potrjujejo njegove navedbe, da je imel položaj direktorja toženke, elektronsko sporočilo zakonite zastopnice toženke z dne 14. 10. 2019 pa dokazuje, da je soodločal pri zaposlovanju novih delavcev. Protispisni so zaključki sodišča, da si je delovni čas in obseg dela določal sam, da ni delal po navodilih in pod nadzorom toženke ter da ni prejemal plačila za delo vsak mesec v enakem znesku. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do dela njegove izpovedi, v kateri je pojasnil, zakaj plačila za delo ni prejemal vsak mesec v enakem znesku. Delo je opravljal v prostorih in z delovnimi sredstvi toženke. Elektronsko sporočilo z dne 27. 11. 2019 dokazuje, da C. C., I. I. in G. G. nimajo elektronskega naslova z domeno J. Ni odločilno, da je pred vložitvijo tožbe v tem sporu na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil tožbo za ugotovitev obstoja pogodbe o poslovnem sodelovanju. Neobrazložen je zaključek sodišča, da elektronska korespondenca v prilogah spisa ne dokazuje obstoja elementov delovnega razmerja. To dokazujejo elektronska sporočila zakonite zastopnice z dne 10. 1. 2019, v katerem računovodji pojasnjuje, da bo tožnik sedaj za polni delovni čas delal za J., z dne 16. 1. 2019, v katerem priznava, da tožnik delo opravlja v polnem delovnem času, ter z dne 19. 2. 2020, v katerem delavce obvešča o tožnikovem zadnjem delovnem dnevu. Na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi okoliščine, da je tožnik soustanovitelj in solastnik toženke in znamke J. ter da sta z zakonito zastopnico skupaj sodelovala v oddaji „K.“. Zmotno in v nasprotju s sodno prakso je stališče sodišča, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja ne more obstajati, če direktor pred tem ni imenovan z ustreznim korporacijskim aktom. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje protispisnost zaključkov sodišča prve stopnje, da so ga delavci toženke šteli kot vodjo prodaje, da je delo za toženko opravljal v bistveno manjšem obsegu od zatrjevanega in da ga ni opravljal vsak dan v ustaljenem delovnem času, da si je delovni čas in obseg dela določal sam, da ni delal po navodilih in pod nadzorom toženke ter da plačila za opravljeno delo ni prejemal redno vsak mesec in v enakih zneskih. Tožnik nekaterim od teh zaključkov na drugih mestih pritožbe celo izrecno pritrjuje (npr. da si je delovni čas in obseg dela določal sam ter da dela ni opravljal po navodilih toženke), s pritožbenimi navedbami, ki jih podaja v utemeljitev protispisnosti ostalih zaključkov, pa po vsebini ne uveljavlja postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče listinam ali zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Iz 16. točke obrazložitve sodbe izhajajo jasni razlogi za zaključek, da obstoja elementov delovnega razmerja ne dokazuje niti s strani tožnika predložena obsežna elektronska korespondenca, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana. Pritožba z navedbami, da je sodišče prve stopnje v sodbi ocenilo le izpovedi s strani toženke predlaganih prič, navedbe in izpoved tožnika pa povsem prezrlo, neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za celovito in pravilno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, v razlogih sodbe pa se je opredelilo do vseh bistvenih navedb in delov izpovedi tožnika. Pri tem je skladno z metodološkim napotkom za oblikovanje dokazne ocene iz 8. člena ZPP ustrezno pojasnilo, zakaj je kot prepričljivejše ocenilo izpovedi zakonite zastopnice toženke in njenih delavcev A. A., C. C. in B. B. (predvsem ker so bile te v bistvenih delih medsebojno skladne), okoliščina, da se tožnik s takšno dokazno oceno ne strinja, pa ne utemeljuje zaključka o nepravilni ali pristranski dokazni oceni. Pritožba neutemeljeno navaja, da so bile izpovedi zakonite zastopnice in delavcev toženke predhodno usklajene in prilagojene za potrebe tega postopka, saj gre le za predvidevanje tožnika, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Neutemeljena so tudi opozorila pritožbe, da so delavci toženke zaradi finančnih motivov zainteresirani za njen uspeh v tem sporu. Interes za uspeh s tožbenim zahtevkom ima nedvomno tudi tožnik, zaposlitev pri eni od strank pa je le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene.

8. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z opravo prvega naroka za glavno obravnavo 12. 3. 2020 ravnalo v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po katerem je bilo poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo dolžno opraviti najkasneje v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo (16. 6. 2020), ter da je z odpremo sodbe z dne 7. 10. 2022 v januarju 2022 kršilo tretji odstavek 321. člena ZPP, po katerem je bilo sodbo dolžno vročiti strankam v tridesetih dneh od zaključka glavne obravnave, tožnik v pritožbi ne pojasni, kako bi navedeni kršitvi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je to pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeni očitki v zvezi s tem niso utemeljeni.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da izpodbijana sodba za tožnika predstavlja sodbo presenečenja, ker je sodnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo toženko vprašala, ali je tožniku sedaj pripravljena ponuditi kakšen znesek (s čimer naj bi nakazala, da bo tožbenemu zahtevku ugodila). Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 19. 5. 2021 ne izhajajo nobena ravnanja sodnice, ki bi kazala na njeno pristranskost ali nakazovala končno odločitev, kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja toženka, pa ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja. Za takšno sodbo gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena (II Ips 75/2016), da je bila takšna situacija podana v obravnavanem primeru, pa tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje.

10. Tožnik v tem sporu od toženke zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za obdobje od 17. 1. 2019 dalje z reparacijo ter izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor (oziroma podredno na delovnem mestu svetovalec direktorja). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med tožnikom kot samostojnim podjetnikom in L. s. p. 4. 1. 2017 sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju za določen čas do 31. 12. 2017, ki je transformirala v pogodbo za nedoločen čas. Na podlagi te pogodbe je tožnik delo za toženko opravljal vse do 14. 2. 2020, ko mu je ta kot pravna naslednica L. s. p. podala odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju z odpovednim rokom 30 dni.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo prvi odstavek 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Navedene elemente delovnega razmerja mora v sporu o obstoju delovnega razmerja dokazati tožeča stranka, v primeru ugotovitve njihovega obstoja pa se domneva, da delovno razmerje obstaja (18. člen ZDR-1).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik dela za toženko ni opravljal vsakodnevno v ustaljenem, vnaprej določenem delovnem času, da ga ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in delovne naloge razporejal sam, da je vse odločitve sprejemal samostojno in da plačila za delo ni prejemal v enakih intervalih in zneskih, kot je to značilno za delavce, pravilno zaključilo, da razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR‑1. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predvsem odsotnost navodil in nadzora toženke ter tožnikovo prosto razporejanje delovnega časa, kar ta na več mestih v pritožbi celo izrecno poudarja, potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženka v vtoževanem obdobju nad njim ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih oblik dela (VIII Ips 236/2016). Na to, da tožnik ni bil v podrejenem oziroma odvisnem položaju, ki je značilen za delavca v delovnem razmerju, kažejo tudi njegove obsežne pritožbene navedbe o tem, da sta imela z zakonito zastopnico enak položaj s približno enakimi obremenitvami in da je zakonita zastopnica poslovne odločitve (npr. glede višine plač in glede zaposlovanja novih delavcev) sprejemala v dogovoru z njim.

13. Ker med strankama ni sporno, da je tožnik več let opravljal delo za toženko (sporno je le, na kateri pravni podlagi ga je opravljal in v kakšnem obsegu), pritožba zmotno uveljavlja, da že elektronsko sporočilo z dne 27. 11. 2019, v katerem zakonita zastopnica tožnika poziva, naj pove, če ima premalo dela, kaže na obstoj delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnik soustanovitelj in solastnik toženke ter da sta z zakonito zastopnico toženke skupaj sodelovala v oddaji „K.“, saj te okoliščine za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavanem sporu niti niso pomembne. Poleg tega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje pravna prednica toženke ustanovljena v letu 2014, tožnik in zakonita zastopnica toženke pa sta v oddaji „K.“ sodelovala že v letu 2016, torej bistveno pred vtoževanim obdobjem. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno izpostavlja, da je delavcu B. B. dajal navodila za delo in mu odrejal delovni čas ter da je pogodbenemu sodelavcu toženke G. G. v gotovini izročal plačilo za delo. Ker se je tožnik štel za soustanovitelja, solastnika in dejanskega direktorja toženke in ker sta bila z zakonito zastopnico toženke zunajzakonska partnerja, navedeno samo po sebi ne utemeljuje zaključka o obstoju elementov delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na ugotovitev, da je tožnik delo opravljal v prostorih toženke in z njenimi delovnimi sredstvi. Vključenost v organiziran delovni proces delodajalca je le eden od elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1, ki morajo biti podani kumulativno, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bilo tožnikovo opravljanje dela v prostorih in z delovnimi sredstvi toženke povezano predvsem z njegovim zasebnim odnosom z zakonito zastopnico toženke ter naravo njegovega dela po pogodbi o poslovnem sodelovanju (tj. s sodelovanjem pri proizvodnji in prodaji glavnega produkta toženke). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje na obstoj delovnega razmerja med strankama ne kaže niti dejstvo, da je tožnik v času dela za toženko uporabljal elektronski naslov z domeno „J.“ (tj. ime za blagovne produkte tožene stranke), sicer pa ga je tožnik uporabljal tudi v času pred 17. 1. 2019, ko tudi po njegovih trditvah še ni bil v delovnem razmerju s toženko, ampak pri drugem delodajalcu.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno utemeljevalo tudi z ugotovitvami o tem, da tožnik plačila za delo ni prejemal na enak način kot delavci praviloma prejemajo plačo, saj toženki računov ni izdajal v rednih, enakomernih časovnih intervalih (v nekaterih mesecih - npr. v maju in juliju 2019 - je izdal tudi po več računov), glasili pa so se na različne zneske. Pritožba sodišču prve stopnje zmotno očita odsotnost opredelitve do izpovedi tožnika, da je račune na tak način izdajal po dogovoru z zakonito zastopnico z namenom prednostnega poplačila drugih stroškov toženke (predvsem plač delavcev), saj to ne vpliva na pravilnost zaključka, da z vidika plačila za delo ni imel enakega položaja kot delavci v delovnem razmerju.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo zakonite zastopnice z dne 10. 1. 2019, v katerem ta računovodji pojasnjuje, da tožniku s 16. 1. 2019 preneha zaposlitev pri drugem delodajalcu in da bo sedaj za polni delovni čas delal za J., ter njeno elektronsko sporočilo z dne 19. 2. 2020, v katerem zaposlene obvešča, da je danes tožnikov zadnji delovni dan, ne kažeta na utemeljenost tožbenega zahtevka. Ni namreč odločilno, da je zakonita zastopnica v komunikaciji z računovodjo in delavci toženke glede tožnikovega dela uporabljala pojme, ki so sicer značilni za delovno razmerje, temveč je ključna vsebina razmerja, ki je v vtoževanem obdobju dejansko obstajalo. Za odločitev tudi ni bistveno pritožbeno zatrjevanje, da so delavci toženke tožnika šteli za direktorja. Pomembno je, kakšen je bil položaj tožnika v razmerju do toženke oziroma njene zakonite zastopnice, sodišče prve stopnje pa je zato pri odločitvi pravilno upoštevalo, da je tožnik v elektronskem sporočilu zakoniti zastopnici z dne 14. 10. 2019 zapisal, da ni njen delavec in da naj mu pokaže malo spoštovanja.

16. Ker glede na vse obrazloženo razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo narave delovnega razmerja že zato, ker toženka nad tožnikom ni izvajala direktivne oblasti delodajalca (predvsem v smislu dajanja navodil in izvajanja nadzora nad njegovim delom), za odločitev niti ni pomembno, na katerih področjih in v kakšnem obsegu je tožnik v tem obdobju zanjo opravljal delo. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam, da je delo v proizvodnji in na področju prodaje opravljal v bistveno manjšem obsegu od zatrjevanega, kot tudi s tem povezani očitki o selektivno povzetih izpovedih prič in kršitvi preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1. Ker zaradi navedenega za odločitev tudi ni pomembno, da se je tožnik za marketinške aktivnosti in promocije dogovarjal na samih prodajnih mestih, je sodišče prve stopnje tožnikov dokazni predlog za zaslišanje H. H., ki ga je podal v potrditev teh navedb, pravilno zavrnilo kot nepotrebnega.

17. Ne le, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja neutemeljen že zaradi nedokazanih elementov delovnega razmerja, neutemeljen je tudi zaradi specifičnega položaja direktorja gospodarske družbe kot poslovodne osebe. Na podlagi 505. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/09 in nasl.) o postavitvi in odpoklicu poslovodij družbe z omejeno odgovornostjo odločajo družbeniki (enako določa 12. člen akta o ustanovitvi toženke), tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da s korporacijskim aktom toženke ni bil nikoli imenovan za njenega direktorja.

18. Ker glede na vse navedeno niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia