Jedro

Le tisti, ki je imel položaj stranke v upravnem postopku, je aktivno legitimiran za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor zavrglo zahtevo tožeče stranke za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35407-23/2008-16 z dne 30. 9. 2010 po nadzorstveni pravici (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je zavrglo tudi zahtevo tožeče stranke za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja istega organa št. 35407-14/2010-28 z dne 2. 3. 2011 po nadzorstveni pravici. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka v svoji zahtevi za razveljavitev zgoraj navedenih okoljevarstvenih dovoljenj po nadzorstveni pravici navedla, da sta obe dovoljenji izdani na podlagi neresničnih podatkov in neresničnega dejanskega stanja, kar je bistvena kršitev postopka.

Zahtevo za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-23/2008-16 z dne 30. 9. 2010 po nadzorstveni pravici je ministrstvo zavrglo s sklicevanjem na prvi odstavek 277. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP, iz katerih izhaja, da je mogoče po drugem odstavku 274. člena ZUP odpraviti odločbo po nadzorstveni pravici v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Ker je bilo predmetno okoljevarstveno dovoljenje izdano dne 30. 9. 2010, je prekluzivni rok, v katerem je mogoče odločbo na tej podlagi razveljaviti, že potekel. Zahtevo za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-14/2010-28 z dne 2. 3. 2011 po nadzorstveni pravici pa je ministrstvo zavrglo z obrazložitvijo, da tožnica ni bila stranka postopka. Ker torej tožnica ni bila stranka postopka tudi zahteve za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja po nadzorstveni pravici ne more vložiti, zato je organ iz tega razloga njeno zahtevo zavrgel (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila njena zahteva za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35407-23/2008-16 z dne 30. 9. 2010 nezakonito zavržena, saj je vlogo za razveljavitev tega okoljevarstvenega dovoljenja vložila dne 22. 9. 2011 in torej pred iztekom enoletnega zakonskega roka. Nezakonito pa je bila zavržena tudi njena zahteva za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35407-14/2010-28 z dne 2. 3. 2011 po nadzorstveni pravici, saj bi bil pristojni organ dolžan tako odločiti v primeru, ko izve za razloge, ki upravičujejo razveljavitev po nadzorstveni pravici, po uradni dolžnosti. Zato ni pomembno ali je tožeča stranka stranka tega postopka ali ne. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je štel, da je tožeča stranka vložila zahtevo za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-23/2008-16 z dne 30. 9. 2010 po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZPP. Na tej podlagi je mogoče odločiti v enem letu od dneva, ko je bila taka odločba izdana in vročena. Predmetno okoljevarstveno dovoljenje je bilo izdano 30. 9. 2010, stranki pa je bilo vročeno 4. 10. 2010, zato je pravilna ugotovitev upravnega organa, da je rok za izdajo take odločbe že potekel. Pri tem na odločitev ne vpliva okoliščina, kdaj je tožeča stranka vložila zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj je na rok iz prvega odstavka 277. člena ZUP vezan organ pri izdaji odločbe in okoliščina, kdaj je bila vložena zahteva stranke, ni pravno pomembna. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo v zadevi št. IV U 342/2009. Pravilna pa je tudi odločitev iz izpodbijanega sklepa, da se zavrže tožničina zahteva za razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja istega organa št. 35407-14/2010-28 z dne 2. 3. 2011 po nadzorstveni pravici. Kot izhaja iz spisa, tožnica ni bila stranka tega postopka, tako pa je odločilo tudi Upravno sodišče v sodbi št. II U 138/2011-11 z dne 8. 6. 2011. Le tisti, ki je dejansko imel položaj stranke v upravnem postopku, je aktivno legitimiran za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Ker tožeča stranka to ni, je upravni organ njeno zahtevo pravilno zavrgel (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Na odločitev pa tudi ne vplivajo tožbene navedbe, da bi moral upravni organ navedeno okoljevarstveno dovoljenje razveljaviti po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti razveljavi pristojni organ odločbo po nadzorstveni pravici, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev. V obravnavani zadevi obstoja takšnih razlogov upravni organ ni ugotovil. Z izpodbijanim sklepom je tako organ odločil o zahtevi tožeče stranke, za katero pa je ugotovil, da ni bila stranka tega postopka, in zato odločil, kot je zgoraj navedeno.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.