Jedro

Nagib mora biti, da je upošteven v primerih, ko se zatrjuje, da je odpadel, izražen tako, da je razviden nasprotni stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 10.4.1992 za dvosobno stanovanje št. P/1 v pritličju večstanovanjske stavbe na naslovu ...; za izdajo zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na navedenem stanovanju na tožnico ter za povrnitev pravdnih stroškov tožnice. Posledično je odločilo, da je dolžna tožnica povrniti toženki 1.995,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti.

Pritožuje se tožeča stranka, sodbo izpodbija jo v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je prvostopenjsko sodišče že pri ugotovitvah nespornih dejstev zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ne drži, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica stanovanje podarila toženki in si zase in za svojega partnerja izgovorila služnostno pravico dosmrtnega bivanja. Prav to, da tožnica ni ravnala na opisan način, predstavlja bistvo trditvene podlage tožbe in prav v tem je spor. Zaradi te kršitve je sodišče izhajalo iz napačnih predpostavk, v posledici pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Moralo bi pokloniti vero pričam F.G. in M.T., saj je šlo za sklepanje pogodbe med sorodniki in zato so pač sorodniki priče in to ne more biti razlog, da jim sodišče ne sledi. Tudi priča S.B. je v sorodstvenem razmerju s pravdnima strankama (hči tožnice in mati toženke), zato tudi njej ne bi smelo pokloniti vere, če je ni pričam tožnice. Takšna odločitev predstavlja kršitev načela enakopravnosti pravdnih strank, ki je odločujoče vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Napačno je prvostopenjsko sodišče ovrednotilo tudi dejstvo, da ni bila tožnica tista, ki je opravljala vpis v zemljiško knjigo. Izpoved toženke, da je v zvezi s postopkom za vpis v zemljiško knjigo pristavila svoj podpis doma pri mami, je v nasprotju z izpovedbo S.B. in zaključki prvostopenjskega sodišča, da je tožnica sprožila zemljiškoknjižni postopek. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da je bila vknjižba lastninske pravice na spornem stanovanju opravljena na podlagi predloga toženke, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Ker iz tega izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedi toženke in S.B. ni moč pokloniti vere. Zato bi moralo sodišče ustrezno dokazno ovrednotiti izpovedi tožnice in prič F.G. in M.T., da je bila sklenjena darilna pogodba z drugačno vsebino, kot je pogodba, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Če bi dejstva, ki izhajajo iz listin in dokazil v spisu, ustrezno dokazno ovrednotilo, bi ugotovilo, da je bila v zemljiško knjigo predložena spremenjena darilna pogodba. Spregledano je bilo tudi dejstvo, da je bila pogodba sklenjena 10.4.1992, pa vse do leta 2001 ni bila predlagana nobena zemljiškoknjižna sprovedba. To potrjuje zatrjevanja tožnice, da je bila sklenjena pogodba, s katero bi se lastninska pravica prenesla na toženko šele po smrti nje in F.G.. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče tožnico pahnilo v položaj, da je na milost in nemilost prepuščena toženki, čeprav je ta izjavila, sicer izven naroka, da ne bo ničesar plačevala za tožnico. V okviru materialnega procesnega vodstva bi moralo sodišče prve stopnje najti zadostno podlago, da takšna ravnanja toženke ne bi preprosto prezrlo. Pravno zmotno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala spremembe darilnega namena in odpadle kavze. Z izvedenimi dokazi je potrjen tožničin namen ob sklepanju darilne pogodbe, ki je bil zavarovati si svojo starost. Ta podlaga pravnega posla pa je kasneje prenehala, kar izhaja iz izpovedi prič. Ker je po podpisu pogodbe podlaga odpadla, je sporna pogodba, prenehala veljati. Pri darilu namreč motiv predstavlja del pravne podlage. Zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (51. in 53. člena ZOR) ugoditi tožničinemu tožbenemu zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve po 2. odst. 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče glede na treditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 76. člen Obligacijskega zakonika - OZ; 51. in 53. člen ZOR oziroma 39. in 40. člen OZ; določbe sporne darilne pogodbe), pa tudi kršitev procesnih pravil ni zagrešilo. Sprejema tudi dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, ki so jasno in logično utemeljeni. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: Iz zaključkov prvostopenjskega sodišča ne izhaja, kot meni pritožba, da je sodišče štelo, da je med pravdnima strankama nesporno, ali je tožnica toženki stanovanje v letu 1992 podarila s takojšnjim učinkom ter si pri tem izgovorila služnostno pravico dosmrtnega bivanja v stanovanju zase in za svojega partnerja, ali pa je bilo dogovorjeno, da tožnica podari toženki stanovanje šele po smrti. Sodišče je zaključilo le, da med pravdnima strankama ni sporno, kakšno je sedanje stanje; da obstaja darilna pogodba z dne 10.4.1992, po kateri je tožnica sporno stanovanje podarila toženki in si izgovorila zase in za svojega partnerja služnostno pravico brezplačnega stanovanja do smrti, kar vse je tudi vknjiženo v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiški knjigi in podlaga zanj, pa dejansko nista sporna, saj to izrecno navaja tudi pritožba sama.

Tudi vsi očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, so neutemeljeni. Dokazna ocena je 8. členu ZPP skladna: je vestna in skrbna ter celostna. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno obrazložilo komu od zaslišanih prič in kaj verjame ter zakaj. Pri dokazni oceni ni bilo odločilno sorodstveno razmerje, temveč je sodišče za dokazana štelo tista dejstva, ki so potrjena z listinsko dokumentacijo, življenjsko logično razlago izpovedb tožnice, toženke in priče S.B., ki je hčerka tožnice in mati toženke, ter F.G., ki je izvenzakonski partner tožnice in izpovedbama prič M.K. in M.V.G., ki pa s pravdnima strankama nista ne v sorodstvu ne kakšnem drugem razmerju, zato ni razloga, da bi pričali v korist ene ali druge. Obe pravdni stranki sta imeli povsem enake možnosti izjavljati se tekom postopka. Ne iz spisa ne iz pritožbe ne izhaja, da bi bilo tožnici to na kakršenkoli način onemogočeno, zato uveljavljana kršitev načela enakopravnosti ni podana. Take kršitve ni, če sodišče, tako kot je v obravnavanem primeru, na podlagi ocene izvedenih dokazov sledi z zatrjevanjem ene ali druge pravdne stranke. To je ravno smisel pravdnega postopka. Da je zadeve v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo urejala tožnica, je navajala in izpovedovala ona sama, potrjujejo pa to tudi drugi dokazi, tudi izpovedba MV, ki je povsem nezainteresirana in kot taka nepristranska priča. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi bila vknjižba lastninske pravice toženke na spornem stanovanju opravljena na podlagi predloga toženke, je glede na določila 337. člena ZPP neupoštevna pritožbena novota. Na to dejstvo se namreč pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji pri utemeljevanju svojih navedb nista sklicevali, pritožnica pa ne opraviči, zakaj ne. Razen tega pa to dejstvo iz zemljiškoknjižnih podatkov v spisu niti ne izhaja. Tudi na dejstvo, da je do vknjižbe lastninske pravice toženke prišlo šele približno 9 let po sklenitvi darilne pogodbe, se tožnica tekom postopka na prvi stopnji pri utemeljevanju pogodbene volje ni sklicevala. Pravdno sodišče pa obravnava le s strani strank zatrjevana dejstva (7. in 212. člen ZPP), razen če gre za nedovoljena razpolaganja strank, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato tudi očitek prvostopenjskemu sodišču o prezrtju tega dejstva, ni utemeljen.

Povsem zmoten je tudi pritožbeni očitek sodišču, da ni opravilo ustreznega materialnoprocesnega vodstva in s tem tožnico pahnilo v neugoden položaj. Materialnoprocesno vodstvo, katerega je dolžno sodišče izvajati skladno z 285. členom ZPP, namreč ne predstavlja svetovanja in pravne pomoči pravdnim strankam. Celo nedopustno je, da bi sodišče eni stranki sugeriralo, kaj in kako naj navaja ali celo kako naj toži. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja: sodišče mora glede na konkretne okoliščine primera stranke vzpodbuditi, da navedejo in dopolnijo navedbe o vseh odločilnih dejstvih in dokazih.

V celoti pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega, da tožnica ni dokazala, da bi sedaj zatrjevani namen sklenitve darilne pogodbe obstajal že ob njeni sklenitvi. Nagib, ki je tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo, sicer postane del pravne podlage darilne pogodbe. Vendar pa mora biti nagib, da je upošteven v primerih, ko se zatrjuje, da je odpadel, izražen tako, da je razviden nasprotni stranki. Ob sklenitvi darilne pogodbe mora biti torej nagib izjavljen ali vsaj zaznaven. Zato bi morala tožnica za uspeh v tej pravdi dokazati, da je ob sklenitvi darilne pogodbe izrazila svoj nagib za darilo v tem smislu, da podarja stanovanje zato, da bo sebi in partnerju zagotovila varnost v starosti. Če to ni bilo izrečeno oziroma izraženo nasproti obdarjenki, ni mogoče govoriti, da je nagib postal pravna podlaga.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pa tudi takih kršitev, na katere mora višje sodišče pri obravnavi pritožbe paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.