Jedro

Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP).

V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Inštitutu A. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 3.450 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 4.209 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je Inštitut A. zavezanec za plačilo DDV (II. točka izreka), ter odločilo, da se nagrada, stroški in 22 % DDV izplačajo iz predujma tožnice (III. točka izreka).

2. Tožnica je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklep izpodbija v I. in III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, njej pa prisodi pritožbene stroške.

Opozarja, da je sodišče nepravilno odločilo o odmeri nagrade in stroškov za morebitno dodatno ustno mnenje. Do dneva sestave te pritožbe izvedenska institucija ni podala ustnega mnenja. Takšna odločitev je prenagljena.

Oporeka višini odmerjene nagrade in stroškov. V tej zadevi ni bilo nobenega razumnega razloga, da je sodišče opravo izvedenskega dela zaupalo izvedenski instituciji. Nobena od strank ni predlagala določitve strokovne institucije. Sodišče jo je določilo sámo, čeprav bi bilo bolj smiselno in ekonomično postaviti izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev. Višina ponudbe izvedenske institucije predstavlja več kot 16 % vtoževanega zneska, kar je nesorazmeren in pretiran znesek. Postopanje sodišča je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Zoper sklep, s katerim je sodišče za opravo izvedenskega dela določilo strokovno institucijo, in zoper sklep, s katerim ji je naložilo plačilo manjkajočega predujma, ni bila možna pritožba. Na sodišče je 17. 8. 2023 poslala vlogo, v kateri je izrecno ugovarjala nesorazmerni in pretirani višini dodatno odmerjenega predujma. Na to vlogo ni prejela pravočasnega odgovora. Predujem je bila primorana plačati izključno iz razloga, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Zato ne drži navedba sodišča, da je z založitvijo predujma podala soglasje k ponudbeni ceni izvedenske institucije.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja specifikacija stroškov izvedenske institucije. Ta ji ni bila poslana v vednost, niti ni bila priložena k izpodbijanemu sklepu, zato slednjega ni mogoče preizkusiti. Poleg tega ni razvidno, ali so v specifikaciji smiselno upoštevane relevantne določbe _Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih_.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 6. 2023 za opravo izvedenskega dela določilo strokovno institucijo Inštitut A. Ta institucija je sodišču 21. 7. 2023 poslala "ponudbo za izdelavo izvedenskega mnenja", iz katere je razvidno, katera dela so v ponudbi zajeta, kolikšna je cena (skupaj z DDV 4.209 EUR) in katerih del institucija ne bo opravila oziroma na katera vprašanja sodišča ne more odgovoriti. Ta ponudba je bila tožnici vročena skupaj s sklepom o založitvi manjkajočega predujma (v znesku 3.209 EUR)1 in se upoštevaje že plačani predujem (1.000 EUR) po višini popolnoma ujema s skupnim zneskom za opravljeno izvedensko delo (nagrada, stroški in 22 % DDV), ki je bil strokovni instituciji priznan z izpodbijanim sklepom (4.209 EUR).

5. Glede na navedeno tožnica neutemeljeno nasprotuje priznanim stroškom za izvedensko delo z argumentacijo, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Specifikacija predvidenih stroškov je bila tožnici poslana v vednost skupaj s pozivom k plačilu manjkajočega predujma. To plačilo je tožnica izvršila in s tem (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu) podala svoje soglasje k ponudbeni ceni.

6. Ni pomembno, da je tožnica 17. 8. 2023 (ob izteku roka za plačilo manjkajočega predujma) na sodišče poslala vlogo, v kateri je izrecno ugovarjala nesorazmerni/pretirani višini dodatnega predujma. S plačilom manjkajočega predujma je konkludentno soglašala s predvidenimi stroški izvedenskega dela in njena vloga z dne 17. 8. 2023 zato ni terjala posebnega odgovora s strani sodišča. Ta njena vloga bi bila pomembna v primeru, če zaradi nestrinjanja z angažiranjem strokovne institucije oziroma s predvideno ceno izvedenskega dela ne bi založila manjkajočega predujma in bi zato sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke (tretji odstavek 153. člena ZPP2).

7. Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji3 in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP). Res je, da stranka zoper sklep o postavitvi določenega izvedenca in zoper sklep o založitvi (manjkajočega) predujma nima posebne pritožbe (tretji odstavek 287. člena in četrti odstavek 298. člena ZPP). Kljub temu pa se lahko tema procesnima odločitvama sodišča upre. Sodišče ni vezano na svoje sklepe procesnega vodstva (lahko jih tudi spremeni - četrti odstavek 287. člena in tretji odstavek 298. člena ZPP). Postavitev izvedenca za ugotovitev istih spornih dejstev pa so predlagali tudi toženci (glej list. št. 47). Tako je v konkretnem primeru malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

8. V primeru, ko sodišče izvedensko delo naloži strokovni instituciji, ki ni sodni izvedenec, se plačilo za izvedensko delo praviloma določi s pogodbo - to je dogovorom med sodiščem kot naročnikom in izvedencem (bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu - glej 642. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). _Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih_ velja le za izvedence, ki imajo status sodnega izvedenca, za preostale izvedence pa ne. Izvedenčevo pravico do plačila nagrade in stroškov je v takih primerih mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega prava (glej VSL sklep I Cp 1857/2002 z dne 18. 12. 2002). Zato ni treba, da bi bile v specifikaciji ponudbe strokovne institucije smiselno upoštevane relevantne določbe omenjenega pravilnika, kot opozarja pritožnica.

9. Bistveno za presojo izpodbijanega sklepa je dejstvo, da je strokovna institucija opravila zaupano ji izvedensko delo in da je zanj upravičena do plačila, ki je bilo vnaprej dogovorjeno (predvideno) in strankam znano. Višina tega plačila ne presega višine ponudbe strokovne institucije; da predstavlja več kot 16 % vtoževanega zneska, pa ni pravno pomembno.4 Zaradi tega dejstva strokovna institucija ne more biti prikrajšana za svoje plačilo.

10. Iz ponudbe izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi bilo vanjo zajeto tudi morebitno dodatno ustno mnenje, vendar pa vključenost te nagrade v priznano nagrado tožnici ni v škodo. Da se šteje dodatno ustno mnenje, ki po podatkih spisa sploh (še) ni bilo podano, kot že ovrednoteno v skupnem plačilu za opravljeno delo strokovne institucije, je tožnici le v korist. Tako ta nagrada strokovni instituciji ne bi smela biti priznana še enkrat oziroma tožnici ne bi smel biti naložen še dodatni predujem za ustno podajanje mnenja.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Vročitev tožnici je bila po podatkih spisa opravljena 2. 8. 2023. 2 Ta člen določa, da sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške, ki bodo nastali z izvedbo nekega dokaza. 3 Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da je angažiranje strokovne institucije glede na okoliščine konkretnega primera (tožnica se profesionalno ukvarja s prekrivanjem streh, svoje delo pa naj bi po navedbah tožencev opravila nestrokovno; toženka je že predložila pisno mnenje nadzornika in enega sodnega izvedenca; obe stranki sta izvedencu zastavili večje število vprašanj) najbolj smotrno. 4 Ni nenavadno, da stroški postopka večkrat presegajo vtoževano glavnico, sploh v sporih majhne vrednosti.