Jedro

Med tožečo in toženo stranko gre za civilnopravno razmerje na podlagi pogodbe in za odgovornost tožene stranke do podružnice. Depozitna pogodba je bila sklenjena pri podružnici, ki statusno ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa na račun tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo 27.111,89 EUR z obrestmi, kot izhaja pod št. 1 sodbe. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Materialno pravo ni pravilno uporabljeno, podane so tudi postopkovne napake. Ni jasno, zakaj je pristojno slovensko sodišče in slovensko pravo. Sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov, zakaj ni pasivne legitimacije tožene stranke. Pogodba o hranilni knjižici je bančni posel in sklenjen z enoto banke, pri kateri je sklenjen. To izhaja iz 1040. člena ZOR in komentarja k temu členu prof. dr. Cigoja. Vsak račun ima svoj sedež tam, kjer se vodi, ne glede na to, ali je inštitucija, ki ga vodi, samostojna pravna oseba ali podružnica. Tako je bila pogodba sklenjena v BiH in ne v RS. Če je račun je bil odprt pri LB Osnovni banki Sarajevo, je ta pasivno legitimirana. Tudi dolžna je izpolniti terjatev v BiH in zato je podana pristojnost sodišča v BiH in pravo BiH. Ni odločilno, da je bila banka v Sarajevu vpisana kot podružnica tožene stranke. Za bančne posle veljajo nekateri posebni pogoji. Tako iz zahtevkov iz denarnih depozitov in hranilnih vlog ne pride v poštev splošno pravilo statusnega prava in odgovornosti za podružnice. Tožnik bi glede na pravilno uporabo materialnega prava lahko svoj zahtevek naslovil le proti LB Osnovni banki Sarajevo oziroma Ljubljanski banki glavna filiala Sarajevo. Sodba nima razlogov, zakaj je tožena stranka pasivno legitimirana. Tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo, sodišče pa odloča zgolj na podlagi UZITUL, po kateri tožena stranka obdrži obveznosti deviz na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere ni bilo jamstva Republike Slovenije in nad tem, da je LB GF Sarajevo podružnica tožene stranke. Tožena stranka je obširno utemeljila, da je država BiH prevzela LB GH Sarajevo in jo preoblikovala v LB d.d. Sarajevo vključno s sredstvi LB d.d. Sarajevo. Sodišče na to ni odgovorilo. Stališče tožene stranke do ravnanja BiH oziroma do nacionalizacije, nima vpliva. Državni organi BiH so nastopili s svojo oblastno močjo in na to tožena stranka nima vpliva. LB d.d. Sarajevo predstavlja isto osebo kot je bila LB GF Sarajevo. Tako je odločilo tudi sodišče v Sarajevu. LB GF Sarajevo ni nikoli postala del tožene stranke. Tožena stranka teh sredstev ni prejela, saj so bile deponirane devize pri NB Jugoslavije in niso bile v toženi stranki. Šlo je za splošno bančno načelo „branch compensating deposit principle“, ko gre za bančne na območju večih držav. LB GF Sarajevo je bila samostojna neodvisna pravna oseba ter kot ustanoviteljica LB ZB Ljubljana odgovorna za njene obveznosti in ne obratno. Sredstva LB GF Sarajevo so bila deponirana pri Narodni banki Jugoslavije. Šlo je za pravno osebo sui generis. Tako je bilo po ureditvi o ustanovitvi banke leta 1978 kot osnovna oziroma temeljna banka. Tožena stranka je bila združena banka in temeljne banke so bile ustanoviteljice združenih bank. Tožena stranka ni dobila deponiranih sredstev, saj so bile pri NBJ in ta je dajala bankam brezobrestna dinarska posojila v protivrednosti deviznih pologov. Vize, ki jih je dobila LB Osnovna banka Sarajevo, so bile prenešene na LB OB Sarajevo in v LB ZB Ljubljana ter od tam na račun NLB v tujini. V okviru M. reform leta 1989 je prišlo do statusnih sprememb združenih in temeljnih bank delniške družbe in tako so nastale podružnice. Tako je šlo za posebno pravno situacijo, ko so bile formalno ustanovljene podružnice, kar pritrjuje tudi 25. člena Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij. Tako so podružnice zgolj formalno obravnavane še kot samostojni subjekti. Zaradi razpada SFRJ preoblikovanje LB OB Sarajevo v glavno podružnico Ljubljanske banke d.d. ni bilo nikoli dokončano. Ni prišlo do prenosa premoženja in do vključitve računovodskih izkazov. Tudi po sedanjih pravilih o statusnem preoblikovanju se zahteva prenos sredstev in drugega premoženja, torej zavezovalni in razpolagalni posel. Gre tudi za vprašanje pravnega nasledstva bivše SFRJ. Ni mogoče enostavno enačiti spornega razmerja z običajnim razmerjem komitent – banka. Šlo je za obveznost bank, ki jim je lahko bila naložena ravno zaradi tega, ker so združevala družbena sredstva še v času zasledovalnih interesov samoupravne družbene skupnosti. V letu 1985 je bil sprejet Zakon o deviznem poslovanju in bila je uvedena omejena omejitev dvigov deviznih pologov občanov. Banke niso imele možnosti povrnitve deviznih pologov, deponiranih pri NBJ. Na podlagi sporazuma o vprašanjih nasledstva so tako terjatve NLB OB Sarajevo oziroma LB GF Sarajevo do NBJ ugasnile, finančno premoženje pa je bilo predmet delitve med države naslednice po sporazumu o vprašanjih nasledstva. Zato je vprašanje odgovornosti za devizne vloge stvar sporazuma o nasledstvu. Do osamosvojitve RS in nato BiH je po Zakonu bivše SFRJ veljal Zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju. Kasneje je bil sprejet odlok o načinu izpolnjevanja obveznosti federacije na podlagi jamstva za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih vlogah občanov, civilnih pravnih oseb in tujih fizičnih oseb, kot tudi podzakonski akti, ki so opredeljevali, kako se realizira jamstvo federacije. Po preoblikovanju podružnice v Ljubljansko banko d.d. Sarajevo so se premoženje, pravice in obveznosti LB GF Sarajevo kot pravne prednice prenesle na Ljubljansko banko d.d. Sarajevo. Tako je res prišlo do razlastitve LB GF Sarajevo, vendar je banka pridobila licenco za opravljanje bančnih storitev doma in v tujini in začela delovati. Upoštevati je treba tudi načelo pravičnosti, ki velja v pravu. Gre za položaj pravne praznine, ki jo je mogoče zapolniti tako, kot sedaj predlaga tožena stranka. Po primerljivem mednarodnem bančnem pravu pa gre za načelo „branch compensating deposit principle“, kar so uporabila tudi nemška sodišča, ko je šlo za identično dejansko stanje med bankami iz vzhodne in zahodne Nemčije. Načelo pravičnosti izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-68/99. V zadevi Višnjevac pa je tudi sodišče v Sarajevu obsodilo LB d.d. Sarajevo na plačilo kot pravno naslednico.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo proti delu, v katerem ni uspela, to je glede teka zamudnih obresti. Pritožuje se tudi glede stopnje obresti. Zahtevajo obresti, deponirane pri toženi stranki od časa sklenitve druge pogodbe oziroma depozita. Zahtevajo le višino po hranilni vlogi, vezani za dve leti, kar je manj. Tožena stranka zamudnim obrestim ni ugovarjala, ampak je le višini, tako da bi sodišče moralo priznati obresti za čas od 7. 8. 1990 do 21. 7. 1997. Tožena stranka ni bila pripravljena izplačati vezanih sredstev ves čas. Napačno se je sklicevati na pravno mnenje vrhovnega sodišča. 4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka graja izpodbijano sodbo glede višine obrestne mere zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev na določbo drugega odstavka 324. člena ZOR (glede začetka teka zamudnih obresti) in na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, poročilo VSS 1/93, stran 23 glede razlage analogije. Tožena stranka je z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti v zamudi od zahtevanega izplačila, kar je tožnik storil s priporočenim pisnim pozivom 21. 7. 1997. Pred tem tožena stranka ni bila v zamudi, saj ni zatrjevala, da bi od tožene stranke zahtevala izpolnitev. Gre za čas, ko za obveznosti, izražene v tuji valuti, ni bilo zakona o zamudnih obrestih v tuji valuti. Ker obrestnih mer za obresti na te obveznice ni določal noben predpis, je vrhovno sodišče zapolnilo pravno praznino in sprejelo pravno mnenje ob analogni uporabi predpisov, ki so veljali za pogodbeno obrestno mero (novela tretjega odstavka 399. člena ZOR). Za čas, ko je bil DEM, je priznalo obresti, ki so bile priznane za vezave v DEM nad eno leto. Za čas v EUR pa za čas do uvedbe EUR za obresti, vezane nad eno leto v EUR. Ko pa smo vpeljali EUR, pa je sodišče priznalo zakonite zamudne obresti od prisojenega zneska. Tožnik torej zahteva tek zamudnih obresti od vpisa zadnje vloge v hranilno knjižico, kar je po odločitvi sodišča neutemeljeno, saj to ni pravno odločilno dejstvo. Ko je tožnik dokazal, da je zahteval od tožene stranke izplačilo, mu je sodišče priznalo zamudne obresti, ki so določene po stopnji, kot je bilo obrazloženo.

O pritožbi tožene stranke:

7. Uvodoma je treba odgovoriti toženi stranki, da je sodišče prve stopnje ugotovilo v celoti in pravilno vsa pravno odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ali katere je uveljavljal pritožnik. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in le odgovarja na pravno odločilne navedbe iz pritožbe.

8. Tožena stranka najprej trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo ugovor tožene stranke, da ni pristojno slovensko sodišče in da ni bilo treba uporabiti slovenskega prava. Razlogi sodišča prve stopnje o pristojnosti so pravilni. Tožnik je odprl devizni knjižici sicer na ozemlju BiH, kjer je po razpadu SFRJ nastala samostojna in neodvisna država. Sam živi in ima stalno prebivališče v Nemčiji, tožena stranka ima sedež v RS, zato je v trenutku vložitve tožbe treba uporabiti glede pristojnosti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, Ur. l. RS št. 56/99, ki v prvem odstavku 19. člena določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga stranki izbrali in če ne, po 20. členu pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na uporabo drugega prava (načelo koneksnosti, teorija o pravu karakteristične izpolnitve ter domneva o najtesnejši zvezi). Sodišče je pravilno zaključilo, da je najtesnejše povezano sporno pravno razmerje s pravom Republike Slovenije (primerjaj odločbo VS RS II Ips 613/96), saj gre za izpolnitev tožene stranke za obveznosti podružnice na podlagi sklenjene pogodbe. Zato je podana pristojnost slovenskega sodišča (29. člena ZPP). Tožena stranka sedež ima v Ljubljani. Tako je sodišče stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

9. V pritožbi tožena stranka s svojim stališčem o tem, da je podružnica bila samostojna pravna oseba, skuša pritegniti pristojnost v BiH in pravo BiH. Vendar iz stališča sodišča prve stopnje, kateremu pritožbeno sodišče pritrjuje, sledi, da je podana pasivna legitimacija in obveznost tožene stranke izpolniti denarni zahtevek po pogodbi. Zato pritožbenemu stališču ni mogoče slediti.

O pasivni legitimaciji tožene stranke:

10. Pritožba izčrpno navaja zgodovino nastanka in preoblikovanja tožene stranke vse od leta 1955 dalje. Vendar je odločilno, da je v trenutku, ko tožeča stranka zahteva izpolnitev, kar je tožeča stranka upravičena po pogodbi o bančnem poslu (135. člen ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ), obstajala tožena stranka. Tožena stranka se je kot delniška družba registrirala 19. 12. 1989 z učinkom s 1. 1. 1990. Po trditvah tožeče stranke tudi v času, ko sta bili hranilni knjižici odprti, je bila poslovalnica tožene stranke v Sarajevu označena kot LB – Osnovna banka Sarajevo, ekspozitura Center oziroma Ilijaš. Pomembno je torej, da podružnice ali ekspoziture tožene stranke niso bile samostojne pravne osebe ne v času sklepanja pravnega posla ne v času izpolnitve. Res je, da je po ZOR podružnica lahko sklepala pogodbe s fizičnimi osebami. Vendar gre za vprašanje, kdo mora pogodbo izpolniti, če denarja ni. Sodišče prve stopnje je moralo odločati o zahtevku, ko tožeča stranka zahteva od tožene stranke, to je od LB d.d., da izpolni obveznost za podružnico oziroma pred tem filialo (GF Sarajevo). Tožena stranka bi se lahko ubranila dolžnosti izpolniti pogodbo oziroma obveznost za podružnico ali filialo, če bi dokazala, da so imele podružnice oziroma filiale status pravne osebe in da tožena stranka za njih ni odgovarjala nasproti tožeči stranki. Gre torej za depozitno pogodbo, ki je bila sklenjena pri podružnici, ki statusno ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa na račun tožene stranke. Ker je odločilno pravo RS, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je odločilno pravo BiH, s katerim je država BiH posegla v status podružnice in jo v bistvu nacionalizirala. Noben veljavni predpis v RS ni posegel v pravice varčevalcev iz pravnega posla in torej tudi ne v jamstvo tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 265. člena ZOR in 1035 – 1040 ZOR. Kot je bilo izraženo že v več stališčih pritožbenih in vrhovnega sodišča, gre za civilnopravno razmerje in ne za vprašanje državnega nasledstva nekdanje SFRJ (II Ips 307/2011, I Cp 3603/2010, I Cp 1385/2011). Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da nima razlogov o tem in da je odločilno pravno razmerje med tožečo stranko in novo nastalo banko v BiH. Gre za položaj, ki ga je uredil Ustavni zakon o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 45/94), ki je prenesel na NLB d.d. premoženje in odrekel pravico poplačila varčevalcev podružnic iz premoženja NLB d.d. Gre za terjatve, ki so torej ostale do tožene stranke in jih mora tožena stranka izpolniti. Pritožnica še trdi, da sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, da gre za poseben položaj, ko so podružnice v novo nastalih državah pridobile status bank sui generis in zato status pravne osebe. Gre za sklicevanje na načelo, da matična družba odgovarja iz obveznosti podružnice v drugi državi le, če je deponiranih sredstev dovolj ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“), kar ni upoštevno v tem primeru. Gre mogoče za neko pravilo iz mednarodnega bančnega poslovanja, ki ga je uporabila Nemčija. Vendar se je RS odločila za drugačen princip reševanja odgovornosti za obveznosti podružnice tožene stranke v drugi državi. Ker gre za drugačen princip, ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da o tem nima razlogov v sodbi. Tudi načela pravičnosti, na katero se sklicuje pritožba, glede na pravno ureditev v RS glede tožene stranke oziroma obveznosti za podružnice v drugi državi, ni moč tako razlagati. Pritožba se sklicuje na ustavno odločbo U-I-68/99. Pritožbeno sodišče jo je prebralo, vendar v citirani odločbi ustavnega sodišča ne gre za identičen primer.

11. Pritožba se tudi sklicuje na spor pred sarajevskim sodiščem med dvema drugima subjektoma (upnikom Višnjevcem in dolžnico, novo nastalo banko LB d.d. Sarajevo), ki pa na to razmerje nima vpliva. Tožena stranka se ne more razbremeniti obveznosti, ko tožeča stranka ni dobila plačanega zneska iz pogodbe.

12. Pritožba ima vrsto navedb o vprašanju državnega nasledstva nekdanje SFRJ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre med tožečo in toženo stranko za civilnopravno razmerje na podlagi pogodbe in za odgovornost tožene stranke do podružnice. Ne gre za pravno praznino, saj jo je Republika Slovenija z ustavnim zakonom uredila in tožnik terja izpolnitev od tožene stranke. Le kot ilustracijo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so tudi v drugih novo nastalih državah bile podružnice tožene stranke in da je tudi prišlo do določenih statusnih preoblikovanj v samostojne banke. Vendar je tudi v tem primeru vrhovno sodišče odločilo, da obveznost tožene stranke s tem ni prenehala (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 307/2011). Ne gre torej mešati poslovne odločitve tožene stranke oziroma urejenost tožene stranke in njenih podružnic glede sklepanja posameznih pravnih poslov, z odgovornostjo tožene stranke kot delniške družbe za obveznosti, ki jih je po statutu prevzela podružnica, pa jih varčevalcu ni izplačala. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno opozarja, da tožena stranka ni priznala ravnanja BiH, ki je na določen način prevzela podružnico v Sarajevu in jo „spremenila“ s svojimi predpisi v novo delniško družbo. Predvsem pa je pomembno, ali se tožena stranka s takšnimi ugovori lahko znebi odgovornosti izpolniti obveznosti nasproti tožeči stranki iz civilnopravnega razmerja. To po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni mogoče. Povedano drugače: tožena stranka se ne more s sklicevanjem na prisilno preoblikovanje LB GP Sarajevo v Ljubljansko banko d.d. Sarajevo razbremeniti svojih obveznosti, da izpolni pogodbo, za katero odgovarja po statusnem pravu RS. Pravna zgodovina bančništva v SFRJ zato v tem primeru ni odločilna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da na obveznost tožene stranke iz pogodbe ne vplivajo način in poslovanje glede deviznega sistema v SFRJ. Na podlagi sklenjenih pogodb pravila o deponiranju deviznih sredstev pri Narodni banki Jugoslavije niso bila pomembna. Neutemeljeno pritožba tudi meni, da gre v bistvu za vprašanje nasledstva in ne za civilnopravno razmerje med varčevalcem in banko. Tudi na to vprašanje je že odgovorilo vrhovno sodišče v citirani odločbi. Vrhovno sodišče tako v 16. točki obrazložitve odločbe II Ips 307/2011 ugotavlja, da je moč o pravnem državnem nasledstvu govoriti, ko obstajajo terjatve proti prejšnji skupni državi in posledično proti državam naslednicam, ne pa takrat, ko gre za terjatve proti gospodarskim družbam (gre za razloge, povzete iz mnenja sodnika Reese v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Kovačič in drugi proti Sloveniji, APLLN 44574/98). Zaradi posebnosti deviznega poslovanja v socialističnem samoupravnem sistemu s prenašanjem deviz na NBJ, pa je bilo tudi jamstvo za devizne hranilne vloge uvrščeno med nasledstvena vprašanja. Tako je bilo navedeno, da med finančne obveznosti bivše SFRJ spada tudi jamstvo SFRJ za hranilne vloge v trdi valuti pri komercialni banki ali katerikoli podružnici v katerikoli državi naslednici pred datumom razglasitve neodvisnosti. O tem se bodo države naslednice še dogovorile (7. člen MSVN). Ni pa bilo mišljeno, da bi se posamezni varčevalci o tem morali pogajati. Gre torej za primer, ko je tožena stranka ostala odgovorna za prevzete obveznosti, torej tudi podružnic v drugih republikah tedanje SFRJ in za kar je RS celo sprejela ustavni zakon in kar je bilo tudi preizkušeno v odločbah ustavnega sodišča, kar tudi našteva in pojasnjuje odločba Vrhovnega sodišča RS.

13. Na podano pravno naziranje ne vplivajo številni odloki in predpisi bivše države, ki jih našteva pritožnica. Gre za pravo Republike Slovenije, ki je uredilo to vprašanje in ki je odločilno v razmerju med tožečo in toženo stranko. Gotovo pa bo v okviru meddržavnih reševanj odprtih vprašanj Republika Slovenija to vprašanje še lahko reševala z državo BiH.

14. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP.