Jedro

Obveznost delodajalca pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je le, da ugotovi, da ima kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja, ni pa dolžan navesti pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2009 št. ..., ki jo je tožena stranka izdala tožniku nezakonita in se razveljavi, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter ga prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 10. 7. 2009 dalje, mu obračuna bruto plačo in od tega dne plača pripadajoče davke in prispevke ter mu izplača neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15-dneh pod izvršbo (2. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe povrne pravdne stroške v znesku 874,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da zaključek sodišča, da je bila tožena stranka seznanjena z resnimi psihičnimi težavami tožnika ne zdrži resne presoje in si je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da tožnikovi prošnji po preložitvi zagovora ni bilo predloženo nobeno zdravniško potrdilo o tožnikovi nezmožnosti udeležiti se in sodelovati na zagovoru. Tožnik ni imel odprtega bolniškega staleža. Na prošnjo njegove pooblaščenke je tožena stranka opravila poizvedbe, ki so v celoti ovrgle navedbe tožnika, da je dejansko trpel psihične bolečine, ki so mu onemogočile udeležbo na zagovoru. Tožena stranka je tožniku zagovor omogočila, prošnja za prestavitev le tega, pa je bila očitno namenjena temu, da bi tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Izvida obeh zdravnikov dr. A.M. in dr. P.S. se glasita na kasnejši datum in nikakor ne potrjujeta dejstva, da je tožnik trpel psihične bolečine že v času vročitve vabila na zagovor. Zaključek sodišča, da je bil tožnik z zagovora opravičeno odsoten je tako napačen. Tožena stranka je mnenja, da so v konkretnem primeru nedvomno obstajali utemeljeni razlogi, ki so botrovali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Slednji so tudi bili take narave, da so hkrati vsebovali elemente kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin oz. hujše kršitve pogodbeno ter zakonsko določenih obveznosti. Nadaljevanje pogodbenega razmerja med pravdnima strankama enostavno ni mogoče, saj na strani tožene stranke za to ne obstojijo ne okoliščine niti interesi. Glede na dejstvo, da je bil tožnik po lastnih zatrjevanjih kandidat za pomočnika poslovodje in kot takšen bodoči nadrejeni ostalim prodajalcem, bi moral še toliko bolj spoštovati pravilnike tožene stranke in imeti profesionalni odnos do dela. Iz opisanega vidika je tožena stranka izgubila vsakršno zaupanje v tožnikove sposobnosti, saj je slednji z očitanim ravnanjem porušil prepotrebno zaupanje. Tožnik se je namreč s svojim ravnanjem nedostojno vedel do strank in jih praktično goljufal, kar pa za toženo stranko ni sprejemljivo. Utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so nedvomno obstajali, saj je tožnik v obdobju od 16. 5. 2009 do 28. 5. 2009 večkrat kršil svoje pogodbene in zakonske obveznosti in tudi protipravno postopal, s čimer je storil nadaljevano kaznivo dejanje po 235. čl. KZ-1. Tožnik se je zavedal, da ravna protipravno, dejanje je tudi hotel storiti, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skoraj 6 let. Tožnik je izpovedal, da je poznal „pravila igre“, saj je bil večkrat na izobraževanju. Očitno je, da je tožnik glede na pridobljene izkušnje izkoriščal ravnanje večine strank, ki po plačilu niso počakale na račun. Resda v vsakdanjih okoliščinah večina uporabnikov zapusti prostore bencinskega servisa brez računa, vendar je dolžnost prodajalca, da stranko na to opomni. Na samo kršitev ne more imeti nobenega vpliva niti vrednost pridobljene koristi, pri čemer je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke napravilo bistveno kršitev, saj je tudi to tožniku štelo kot olajševalno okoliščino. Resda je ta vrednost majhna, vendar je tožnik zasledoval ravno ta namen, saj se je zavedal, da z majhnimi zneski ne bo zbudil pozornosti. Če pa bi tožnik s takšnim ravnanjem nadaljeval, bi pri podobnem trendu škoda na letni ravni znašala 1.150,10 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zgolj pavšalno podalo svojo obrazložitev glede obstoja naklepa oz. hude malomarnosti, v tem delu se sodbe sodišča niti na da preizkusiti. Zgolj dejstvo, da tožnik ni imel vpliva na ravnanje strank (da so po plačilu zapustile prodajni prostor) in majhen obseg škode, še ne pomeni, da tožnik ni imel naklepa goljufati strank. Sodišče ni v zadostni meri presojalo dejstev in dokazov v smeri njegovega naklepa in priložnosti, ki mu je zaradi odličnega poznavanja delovnega procesa v konkretnem bencinskem servisu omogočala obravnavano postopanje. Kljub dejstvu, da predmetni bencinski servis beleži znaten promet, navedeno še ne pomeni, da je tožnik pri svojem delu zagrešil toliko napak, ki bi mu omogočile tako pogosto uporabo funkcijske tipke „izbriši“. Tudi pogosto motenje tožniku ne more biti v olajšavo, saj je slednji vedel, da mora omenjeno funkcijo uporabljati le v navzočnosti stranke oz. mora stranki izdati pravilen račun, na katerega mora stranko v vsakem primeru posebej opozoriti. To je njegova temeljna obveza pri poslovanju s strankami. Tožnik je imel srečo, da se katera od „ogoljufanih“ strank ni vrnila in poslovodjo opozorila na preveč zaračunane zneske. Prav tako je iz življenjskega vidika tako pogosto motenje pri tako zelo izkušeni osebi, kot je tožnik, povsem nemogoče oz. težko razumljivo. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da so morali zaposleni spremljati točenje goriva skozi okno, kot to pavšalno zaključi sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst.), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 7. 7. 2009 (priloga A7) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 1. 2. 2009 (priloga B3) in sicer po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala, da dne 16. 5. 2009, 21. 5. 2009, 23. 5. 2009 in 28. 5. 2009, strankam ni izročil računa, nato pa, ko so stranke prodajni prostor zapustile, neupravičeno posegel v odprte račune, iz njih počistil eno od postavk, gotovinskega viška, ki se je pri tem ustvaril, pa ni zabeležil v obrazcu Popis gotovinskega iztržka. Skupna vsota preveč zaračunanega blaga kupcem presega znesek 34,86 EUR, znesek izbrisanih postavk pa znaša 3,50 EUR. Kupnino si je protipravno prisvojil in sicer prav z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s takšnimi ravnanji naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer interna navodila družbe P. d.d., (Navodilo o poslovanju bencinskega servisa), ki se uporabljajo za poslovanje na predmetnem bencinskem servisu, prav tako pa imajo njegova ravnanja znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. čl. KZ-1. Delodajalec je odločil, da takšno delavčevo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izgubil zaupanje v delavca, to pa predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da očitanih kršitev ni storil oz. da je vse posege v odprte račune opravil zgolj zaradi odprave napak, da je strankam zaračunal le tisto blago, ki so ga dejansko vzele, da tipke spremeni in počisti ni zlorabil, temveč ju je uporabil skladno z navodili (s katerimi je bil seznanjen), ter da si ne denarja ne artiklov ni prisvojil. Pojasnil je tudi, da so se stranke na blagajni velikokrat premislile in v takem primeru je bilo potrebno uporabiti tipko spremeni, počisti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega in resnega razloga, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Verjelo je tožnikovi izpovedbi in zaključilo, da je tožnik posege opravil zgolj zaradi odprave napak, in da tožena stranka ni dokazala, da v tožnikovem ravnanju obstoje vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008).

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja in pritrjuje pritožbi, ki smiselno poudarja, da v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka je za vse opisane kršitve tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala kršenje internih navodil tožene stranke glede poslovanja na bencinskem servisu, pri čemer so tako tožnik, kot priče v postopku izpovedali o tem, kako poteka izdaja računa strankam v skladu s temi navodili. Tako tožnik kot priča T.Č., na izpovedbo katere je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo dokazno oceno, so pojasnili, da moraš poseg v odprt račun opraviti v prisotnosti stranke (torej pred zaključkom računa). T.Č. pa je še pojasnil, da če prodajalec ugotovi, da je pri prodaji prišlo do napake, pa je stranka že odšla in torej ne more biti navzoča pri popravku, stranko o napaki obvestiš (če je plačala s kartico in imaš osebne podatke), v kolikor pa je plačala z gotovino, pa se preveč plačana gotovina vloži v kuverto skupaj z računom ter se počaka, če se bo stranka vrnila.

Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je vse posege v maloprodajno aplikacijo opravil izključno iz razloga odprave napak. Pri tem pa sodišče prve stopnje ne pojasni, ali verjame toženi stranki, da je tožnik takšen manever opravil po tem, ko so stranke že zapustile prodajni prostor (tožnik je temu ključnemu dejstvu nasprotoval, list. št. 20), kot naj bi to izhajalo iz videoposnetkov (ki jih kljub predlogu tožene stranke, sodišče prve stopnje ni vpogledalo), ne pojasni, ali je pri takšnem manevru nastal gotovinski višek, kot to zatrjuje tožena stranka, niti ne pove, kaj naj bi se zgodilo z gotovinskim viškom, ki naj bi pri takšnem tožnikovem ravnanju nastal. Iz izpovedbe T.Č. namreč izhaja, da v kolikor prodajalec ugotovi, da je pri prodaji prišlo do napake, pa je stranka že odšla in torej ne more biti navzoča pri popravku, dejansko pride do gotovinskega viška, ki ga je potrebno vložiti v kuverto in počakati, ali se bo stranka vrnila (list. št. 53).

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da gotovinski viški za navedene dneve niso bili zabeleženi in si jih je tožnik protipravno prisvojil. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izluščiti dejanskega stanja o tem, kakšen poseg je tožnik opravil zgolj zaradi odprave napake oz. kdaj je ta poseg opravil (v navzočnosti ali v nenavzočnosti strank), ali je bil ta poseg v skladu z Navodili tožene stranke, za katere je tožnik sam zatrdil, da jih pozna, pa tudi ne ali je takšen poseg (v kolikor ni bil v skladu z navodili) tako eklatantna kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, da je zaradi nje delavcu mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Ker v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih, glede katerih si stranki nista bili enotni, in ki se nanašajo na dejanski stan očitanega protipravnega ravnanja tožnika, tudi ni mogoče presoditi, ali v tožnikovem ravnanju obstoje vsi znaki kaznivega dejanja po 235. čl. KZ-1, ter ali morda obstoje tudi znaki kaznivega dejanja poneverbe po 209. čl. KZ-1. Čeprav tožena stranka v izredni odpovedi tožniku ni očitala prav tega kaznivega dejanja, pa je iz njenih navedb razbrati, da tožniku dejansko očita tudi znake tega kaznivega dejanja, saj je navedla, da si je tožnik protipravno prilastil gotovino (ki mu je bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo) in sicer prav z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist v obliki kupnine za blago, katerega prodaje ni evidentiral skladno s predpisi. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obveznost delodajalca pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le to, da ugotovi, da ima kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja in se zato od delodajalca ne pričakuje, da navede tudi pravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

Ker je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za nadaljnjo materialnopravno presojo (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da samo te kršitve postopka ne more opraviti (354. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku se bo tako moralo sodišče prve stopnje opredeliti do bistvenih vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče tekom obrazložitve (predvsem bo najprej navedlo, kakšno dejansko stanje po oceni sodišča prve stopnje izhaja iz izvedenega dokaznega postopka), po potrebi pa tudi dopolniti dokazni postopek v cilju ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na tožnikovo ravnanje v spornem obdobju. Pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že iz obrazloženih razlogov se do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.