Jedro

Zemljišče, ki je bilo sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, se vrednoti kot stavbno zemljišče le, če je namembnost zemljišča spremenil predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje ali če je bilo zemljišče že ob podržavljenju v planskih aktih predvideno za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 464-06-367/97-2/MK z dne 4.4.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana (SOD), in odpravila delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 4.2.2004, ter zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je A.A. upravičena do denacionalizacije zemljišča, parcela št. 14/1, k.o..., njiva v izmeri 11041 m2, in sicer v obliki odškodnine v obveznicah SOD v vrednosti 207.067,33 DEM oziroma 25.118.716,00 SIT, ki jih je SOD dolžna izročiti skrbniku za posebne primere B.B. v roku treh mesecev po pravnomočnosti navedene odločbe. Tožena stranka je pritožbi ugodila, ker je presodila, da je bilo dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju nepopolno ugotovljeno. Od pravilne ugotovitve statusa predmetnega zemljišča ob podržavljenju pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more biti zadostna podlaga za sklep upravnega organa prve stopnje, da je zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, mogoče šteti za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, torej na podlagi predpisa, s katerim namembnost zemljišča ni bila spremenjena. Zato bi bilo to zemljišče, ki je bilo ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, mogoče šteti in posledično vrednotiti kot stavbno zemljišče le, če bi bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo. Tako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje tožena stranka. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS za opredelitev zemljišča kot stavbnega zemljišča ne more biti podlaga zgolj dejstvo, da so bili na območju, kjer se nahaja sporno zemljišče, že ob podržavljenju zgrajeni določeni objekti. Da bi bilo predmetno zemljišče že ob podržavljenju vključeno v planske akte, pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ pri odločanju uporabiti predpise bivše Kraljevine Jugoslavije.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenih navedbah, da planski akti ne morejo biti edini dokaz o tem, da je bilo zemljišče ob podržavljenju stavbno zemljišče, saj v času podržavljenja takih aktov, razen v Ljubljani in Mariboru, ni bilo, oziroma njihovega obstoja ni mogoče dokazati. Glede na to, da so na območju, kjer se nahaja sporno zemljišče, že ob podržavljenju stali objekti in ob upoštevanju Gradbenega zakona Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931, ki je določal, da se do izdaje izvedbenih predpisov uporabljajo veljavni predpisi, na podlagi katerih so bili zgrajeni objekti na območju, kjer leži predmetno zemljišče, ter ob upoštevanju določbe 47. člena tega zakona, po kateri se je gradbeno dovoljenje izdalo le v ožjem gradbenem rajonu, je pravilen sklep prvostopnega upravnega organa, da je bila parcela št. 14/1 k.o... ob podržavljenju stavbno zemljišče. Tožnik se sklicuje na Uredbo z dne 27. 2. 1932. po kateri Radenci niso spadali v območje, za katerega je potreben regulacijski plan. Meni, da je pravno nevzdržno razlagati odločbo Ustavnega sodišča RS tako, da se izključujejo vsa druga dokazna sredstva, razen tistih, ki jih navaja navedena odločba. To je v nasprotju s temeljnim načelom proste presoje dokazov. Za presojo, ali je parcela stavbna ali ne, tudi ne morejo biti podlaga podatki v zemljiški knjigi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 1. odstavka 44. člena ZDen, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje. Iz navedene določbe ZDen izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč ob podržavljenju. Iz podatkov spisa izhaja in niti ni sporno, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, torej na podlagi predpisa, s katerim se ob podržavljenju namembnost zemljišč ni spreminjala. Prav tako iz podatkov, in sicer iz potrdila Geodetske uprave izhaja, da je bila sporna parcela ob podržavljenju njiva 3. razreda, torej kmetijsko zemljišče. Prav to potrdilo pa je relevanten dokaz o stanju zemljišč ob podržavljenju in obvezna priloga zahtevi za denacionalizacijo po določbi 62. člena ZDen. Stranka sicer v postopku lahko dokazuje drugačno dejansko stanje glede statusa zemljišč,kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz potrdila Geodetske uprave, ni dokazal. Prav tako v postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je bilo sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, ob podržavljenju namenjeno za gradnjo in ga je zato, glede na stališče Ustavnega sodišča, šteti kot stavbno zemljišče. Podlaga za to ugotovitev namreč ne more biti zgolj dejstvo, da zemljišče leži v območju, na katerem so bili že v času podržavljenja zgrajeni objekti, ne da bi bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo predmetno zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo. Takega dejanskega stanja pa v postopku izvedeni dokazi ne izkazujejo. Upravni organ prve stopnje je namreč svojo ugotovitev o statusu zemljišča oprl na cenitveno poročilo, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za ugotovitev statusa zemljišča. Podlaga za ugotovitev drugačnega statusa zemljišča kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra so lahko, tudi ob upoštevanju takratne zakonodaje, na katero se sklicuje tožnik, ustrezni akti, iz katerih izhaja, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo. In ker tako dejansko stanje v postopku ni bilo ugotovljeno, je odločitev sodišča pravilna.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo obravnavalo na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po ZUS-1.