Jedro

Okoliščina, da predlagatelj delo sodnikov sodišča, na katerem se obravnava konkretna zadeva neargumentirano, ocenjuje za brezkrajno nestrokovno in počasno, njihov odnos do strank pa nesramen in „nadzvišen“ ne utemeljuje sklepa, da bi bila delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče smotrna, kar je njen temeljni namen. Trditve o pristranskem in neobjektivnem odločanju pa so preveč splošne in nekonkretizirane, da bi lahko predstavljale podlago zaključku o obstoju subjektivnega ali objektivnega kriterija pristranskosti sojenja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je tožbo zoper toženko vložila na krajevno in stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Zadeva je bila dodeljena v odločanje okrožni sodnici A.A. Med postopkom je tožeča stranka vložila predlog za delegacijo zadeve na drugo stvarno pristojno sodišče zaradi „zastrupljenosti in neobjektivnosti naslovnega sodišča, Okrožnega sodišča v Ljubljani“. Predlog utemeljuje z okoliščino, da je s predlogom za delegacijo v drugi zadevi (opr. št. III P 718/2010) uspel tako, da je bilo za odločanje določeno Okrožno sodišče v Kranju. Trdi, da se je izkazalo, da je naslovno sodišče (torej Okrožno sodišče v Ljubljani) nesposobno, da so sodniki tega sodišča brezkrajno nestrokovni in da odločajo pristransko in neobjektivno, postopke odlašajo, njihov odnos do prebivalstva pa je nesramen in „nadzvišen“. V izogib ponavljanju se sklicuje na razloge za delegacijo zgoraj navedene pravdne zadeve od Okrožnega sodišča v Ljubljani Okrožnemu sodišču v Kranju.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je skladno s temeljnim načelom ekonomičnosti postopka zagotoviti večjo smotrnost le-tega. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema tudi druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, pač pa nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Tako je delegacija pristojnosti tudi pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja.

4. Ustava Republike Slovenije v 23. členu določa pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja (tudi) zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari in ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovan videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

5. Okoliščina, da predlagatelj delo sodnikov sodišča, na katerem se obravnava konkretna zadeva neargumentirano, ocenjuje za brezkrajno nestrokovno in počasno, njihov odnos do strank pa nesramen in „nadzvišen“ ne utemeljuje sklepa, da bi bila delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče smotrna, kar je njen temeljni namen. Trditve o pristranskem in neobjektivnem odločanju pa so preveč splošne in nekonkretizirane, da bi lahko predstavljale podlago zaključku o obstoju subjektivnega ali objektivnega kriterija pristranskosti sojenja.

6. Predlog tožeče stranke je zato neutemeljen in ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.