Jedro

V upravnem postopku je bilo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovljeno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je po izbrisu dne 19. 10. 1992 zaprosila za sprejem v državljanstvo RS na podlagi ZDRS ter je bila njena vloga z odločbo z dne 31. 8. 1993 zavrnjena in je zavrnilna odločba postala pravnomočna dne 12. 4. 1994. Glede na navedene odločilne okoliščine je pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnici pripada denarna odškodnina za obdobje 25 zaključenih mesecev. Merila za določitev denarne odškodnine, določena v 7. členu ZPŠOIRSP, so bila po presoji sodišča v konkretnem primeru pravilno uporabljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 12. 4. 1994, v višini 1.250,00 EUR; pod 2. točko izreka je odločil, da se denarna odškodnina tožnici izplača v dveh obrokih, tako da se ji prvi obrok v višini 1.000,00 EUR izplača v 30 dneh po pravnomočnosti te odločbe, drugi obrok v višini 250,00 EUR pa v enem letu po zapadlosti prvega obroka in pod 3. točko izreka je odločil še, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi se organ sklicuje na Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki v drugem odstavku 2. člena določa, da je do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičena oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ki je po izbrisu vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo RS in je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje, v RS tudi dejansko živela. Ugotavlja, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, da je dne 19. 10. 1992 podala vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS, ki je bila z odločbo z dne 31. 8. 1993 zavrnjena in je zavrnilna odločba postala pravnomočna dne 12. 4. 1994. Izpolnjen je tudi pogoj tožničinega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji do dne 12. 4. 1994. Merila za določitev denarne odškodnine določa 7. člen ZPŠOIRSP. Višina denarne odškodnine se določi glede na obdobje izbrisa in znaša za vsak zaključen mesec izbrisa 50,00 EUR. V konkretnem primeru je obdobje izbrisa trajalo od 26. 2. 1992 do 12. 4. 1994, ko je postala pravnomočna odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za sprejem v državljanstvo RS. Glede na navedeno upoštevano obdobje in glede na višino določene mesečne denarne odškodnine je bila tožnici določena denarna odškodnina za 25 zaključenih mesecev, kar skupno znaša 1.250,00 EUR.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica spada v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Kot obdobje izbrisa je pravilno upošteval obdobje od 26. 2. 1992 do 12. 4. 1994 in tožnici za to obdobje tudi določil denarno odškodnino v pravilni višini (25 x 50,00 EUR).

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ji je bila odvzeta osebna izkaznica, da ni mogla vpisati otrok v šolo, da je bila brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav je imela bolnega moža in otroka in da nikoli ne bo pozabila, kako je živela z dvema otrokoma in težko bolnim možem potem, ko je v 8 mesecu nosečnosti v službi dobila odpoved. Možu so ukinili slovensko pokojnino; ukinili so tudi otroški dodatek. Slovenijo je morala zapustiti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 25. 11. 2016 in sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da tožnici pripada 1250 eurov odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

8. Svojo odločitev je oprl na določbe ZPŠOIRSP. Ugotovil je, da je tožnica upravičenka do denarne odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Po drugem odstavku 3. člena ZPŠOIRSP je za upravičenca iz drugega odstavka 2. člena obdobje izbrisa od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila njegova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Po določbi 7. člena ZPŠOIRSP se višina denarne odškodnine upravičencu določi glede na obdobje izbrisa in je upravičenec za vsak zaključen mesec izbrisa upravičen do 50 eurov denarne odškodnine.

9. V upravnem postopku je bilo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovljeno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je po izbrisu dne 19. 10. 1992 zaprosila za sprejem v državljanstvo RS na podlagi ZDRS ter je bila njena vloga z odločbo z dne 31. 8. 1993 zavrnjena in je zavrnilna odločba postala pravnomočna dne 12. 4. 1994. Glede na navedene odločilne okoliščine je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnici pripada denarna odškodnina za obdobje 25 zaključenih mesecev, to je za obdobje od 26. 2. 1992 do 12. 4. 1994 v višini 50 eurov mesečno, kar skupaj znese 1250 eurov.

10. Glede na navedeno je odločitev obeh upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnica v tožbi tudi ne zatrjuje, da je (bil) izračun denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 12. 4. 1994, v višini 1250 eurov, nepravilen. Merila za določitev denarne odškodnine, določena v 7. členu ZPŠOIRSP, so bila tako po presoji sodišča v konkretnem primeru pravilno uporabljena.

11. Ker je odločitev obeh upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.