Jedro

Ker terjatev temelji na pravnomočni sodni odločbi, ni dopustno razpravljanje o tem, da naj terjatev sploh ne bi obstajala in da dolžnik v njej vsebovanega zneska ne dolguje. Z razlogi o neobstoju terjatve, ki so navedeni v pritožbi, dolžnik v tem postopku ne more uspeti.

Ena od domnev se nanaša na dolgoročno plačilno nesposobnost. Tudi, če bi dolžnik uspel izpodbiti to domnevo, bi še vedno ostala trajnejša nelikvidnost kot ena od oblik insolventnosti.

Izrek

I. Pritožba, vložena 5. 6. 2018 (PD 27), se zavrže. II. Pritožba, vložena 4. 6. 2018 (PD 25), se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Dolžnik in upnik sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, za upravitelja imenovalo J. P. in ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, v kateri upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da ni upnikov dolžnik, ker je le zastavil nepremičnino, torej mu odgovarja le do višine njene vrednosti. Zato upnik nima procesne legitimacije. Prav tako ni insolventen, saj vsota njegovih obveznosti ni večja od vrednosti njegovega premoženja. Vrednost nepremičnine je ocenjena več od upnikove terjatve. Predlagatelj je sicer na drugem mestu, vendar pa bi po poplačilu upnika s prvim vrstnim redom ostalo še nekaj za poplačilo predlagatelja. Zato ni izkazana dolgoročna plačilna nesposobnost. Dolžnik ima tudi dve aktivni tožbi, kjer terjani znesek precej presega predlagateljevo terjatev. Predlagatelj tudi ni izkazal svoje aktivnosti, da bi prišel do poplačila od glavnega dolžnika – S. d.o.o. S predlogom za stečaj je upnik dolžnika v celoti onemogočil v njegovi pridobitni sposobnosti. Ponudba za 20 % poplačilo terjatev je pomenila, da toliko denarja lahko dolžnik ponudi takoj, ostalo pa bi bilo lahko poplačano kasneje, saj bi dolžnik ostal polno pridobitno zmožen, lahko bi ustvarjal. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je pritožbo odgovoril. Navaja, da je izpodbijani sklep pravilen, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba, vložena 5. 6. 2018, je prepozna, pritožba, vložena 4. 6. 2018, pa ni utemeljena.

5. Obe dolžnikovi pritožbi sta sicer identični, le da je z drugo pritožbo dolžnik predložil še listine – odločbo CSD. Na to odločbo se je dolžnik sicer skliceval le v zvezi s predlogom za taksno oprostitev. Kljub temu mora višje sodišče odločiti tudi o tej pritožbi.

6. Dolžnik je sklep o začetku stečajnega postopka prejel 18. 5. 2018, zato je bil zadnji dan roka za pritožbo 4. 6. 2018 (2. 6. 2018, ko se je iztekel 15 dnevni pritožbeni rok, je bila sobota). Pritožba, vložena 5. 6. 2018, je tako prepozna, zato jo je višje sodišče moralo zavreči (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 343. člena ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. Upnik – predlagatelj začetka stečajnega postopka – mora verjetno izkazati svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve za več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP in 4. odstavek 232. člena ZFPPIPP). Prav tako mora izkazati insolventnost dolžnika (1. odstavek 232. člena ZFPPIPP).

8. Upnikova terjatev ni le verjetno izkazana, temveč je dokazana s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 374/2011 z dne 28. 6. 2013. Dolžnik bi lahko obstoj terjatve izpodbil le, če bi dokazal, da je terjatev po sodbi plačana oziroma je prenehala na kak drug način. Česa takega pa ni niti zatrjeval. Ker pa terjatev temelji na pravnomočni sodni odločbi, tudi ni dopustno razpravljanje o tem, da naj terjatev sploh ne bi obstajala in da dolžnik v njej vsebovanega zneska ne dolguje. Z razlogi o neobstoju terjatve, ki so navedeni v pritožbi, dolžnik v tem postopku ne more uspeti.

9. Dolžnik v pritožbi zatrjuje, da ima dovolj premoženja za poplačilo vseh svojih obveznosti. S tem zatrjuje, da je dolgoročno plačilno sposoben – izpodbija se namreč domneva iz 1. točke 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ta domneva pa govori o dolgoročni plačilni nesposobnosti. Vendar pa tudi če bi dolžnik uspel izpodbiti to domnevo, bi še vedno ostala trajnejša nelikvidnost kot ena od oblik insolventnosti. Insolventnost je namreč položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP).

10. Izpodbijani sklep pa temelji tudi na domnevi iz prve alineje 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Po njej, če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Dolžnik je povedal, da je sicer zaposlen v družbi S. d.o.o., v kateri je edini družbenik, vendar pa plače ne prejema; njegov edini prihodek je denarna socialna pomoč v znesku 330,00 EUR mesečno. Že glavnica upnikove terjatve 145.560,22 EUR krepko presega trikratnik tega zneska (ki je tudi sicer namenjen osnovnemu preživljanju prejemnika in niti ne zadostuje za preživetje ob plačilu vseh osnovnih stroškov). Dolžnik pa sam zatrjuje, da drugih prihodkov sploh nima.

11. Višje sodišče še dodaja, da je izkazano, da je dolžnik tako trajneje nelikviden kot dolgoročno plačilno nesposoben že zato, ker je sodba P 374/2011 pravnomočna že od leta 2014, ko je upnik tudi pričel z izvršbo, v kateri pa ni bil uspešen. Dolžnikove nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti za polovico njene ocenjene tržne vrednosti (ta je znašala 239.571,92 EUR). To pa pomeni, da njena dejanska vrednost ne znaša niti 120.000,00 EUR, saj je nihče ni bil pripravljen kupiti niti za ta znesek. Že glavnica upnikove terjatve (brez obresti) znaša več, kot pa ta znesek. Pri tem upnik – predlagatelj niti ni prvi hipotekarni upnik, sam dolžnik pa v pritožbi zatrjuje, da bi po poplačilu upnika s prvim vrstnim redom hipoteke "ostalo že nekaj za poplačilo predlagatelja stečaja". Sam tako priznava, da niti če bi bila nepremičnina prodana po ocenjeni vrednosti, predlagatelj ne bi bil v celoti poplačan, temveč le v manjšem delu. Glede na navedeno niso pravilne trditve o neobstoju dolgoročne plačilne nesposobnosti. Terjatve morajo biti namreč plačane v celoti. Prav tako ni izkazano, da bi kakšno vrednost predstavljala družba S. d.o.o., saj je dolžnik sam izpovedal, da vrednost njenih nepremičnin ocenjuje med 80.000,00 in 90.000,00 EUR, enako vrednost pa naj bi imele tudi premičnine in stroji, pri čemer pa ima ta družba 500.000,00 EUR dolgov.

12. Glede terjatev o obstoju odškodninskih terjatev v višini 1.500.000,00 EUR, ki naj bi jih dolžnik vtoževal v dveh pravdah, in sicer zaradi nepravilnosti izvršitelja in v izvršilni zadevi, višje sodišče ugotavlja, da trditve o obstoju teh terjatev sploh niso bile postavljene, temveč je o njih le izpovedoval dolžnik, ko je bil zaslišan. Izpoved pa je dokaz in ne predstavlja postavljanja trditev. V spis pa ni bil predložen noben dokaz o tem, da sta bili tožbi sploh vloženi, niti o obstoju teh terjatev. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tek postopkov še ne izkazuje obstoja dolžnikovih terjatev. Izpoved sama, brez sicer postavljenih trditev, niti ne more dokazovati obstoja terjatev; tudi če bi izpoved upoštevali kot postavljanje trditev, pa je to tako pavšalno, da sodišče ne more sklepati o verjetnosti obstoja teh terjatev niti po temelju, kaj šele po višini. Zato ni mogoč niti zaključek, da ima dolžnik dovolj premoženja za poplačilo vseh svojih obveznosti.

13. Že dejstvo, da dolžnik niti v času od pravnomočnosti sodbe P 374/2011, torej v štirih letih, ni poplačal upnika – predlagatelja, pa kaže najmanj na trajnejšo nelikvidnost. Iz sodbe pa nedvomno in neizpodbitno izhaja, da je dolžnik predlagatelju dolžan plačati znesek, ki mu je bil naložen v plačilo v sodbi, iz njegovih navedb pa izhaja, da ga iz svojega premoženja sploh ni sposoben plačati.

14. Dolžnik je na zadnjem naroku tudi navedel, da je upnikom ponudil 20 % poplačilo dolga oziroma terjatev, in da bi bilo to optimalno, kar bi se dalo doseči. Taka izjava pa lahko pomeni le to, da je to največ, kar lahko poplača, kot je to razumelo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče glede na pritožbene navedbe, da naj bi ta izjava pomenila le, da je toliko sposoben plačati upnikom takoj, ostalo pa pozneje, ugotavlja le, da podana izjava tega ni pomenila. Se pa sprašuje, zakaj torej dolžnik ne plača upnikom vsaj teh 20 %, če jih je že sposoben ponuditi takoj. Dodaja pa še, da glede na to, da iz sodbe P 374/2011 izhaja, da je predlagateljeva terjatev zapadla že v letu 2010, saj so od takrat dalje prisojene zamudne obresti, res ni jasno, koliko časa naj bi upnik še moral čakati na poplačilo terjatve, ki bi morala biti plačana že pred sedmimi leti in pol, najkasneje pa ob nastopu izvršljivosti sodbe. Pridobitna zmožnost dolžnika zaradi stečajnega postopka pa ni v ničemer zmanjšana, dolžnik lahko še vedno ustvarja, le dodatno zadolževati se ne more in ne sme.

15. Upnik je tako izkazal za verjetno (in tudi dokazal), da ima terjatev do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, prav tako pa je tudi dokazano, da je dolžnik insolventen. Upnikov predlog je tako utemeljen, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Upnik mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 129. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.