Jedro

Zakonska ureditev ZTV o prepovedi vlaganja tuje osebe v domače podjetje, ki je v lasti tuje osebe, ni skladna z našim pravnim redom in z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo in jih zato v smislu določila 4. člena UZITUL ni mogoče uporabiti. Te prepovedi tudi ni mogoče šteti kot dopustne omejitve te svobode iz razloga javne koristi.

Zakonsko določeno svobodo tržnega delovanja je mogoče omejiti po 18. členu ZVK le v izključevalno naštetih primerih: če zaradi naravnih nesreč in podobnih razlogov nastopijo občutne motnje na trgu, pri preskrbi ali varnosti prebivalstva; če je to potrebno zaradi občutnih motenj na trgu zaradi pomanjkanja nujno potrebnih dobrin za prebivalce; in če je to potrebno za obrambo RS. Ti ukrepi niso trajne narave, temveč so namenjeni le sanaciji izrednih in časovno omejenih pojavov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo o zadevi po ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino 3,822.009,36 USD v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tudi v reviziji tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek s trditvijo, da sta nezakonita odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 922-75/02/93-513-895 z dne 1.6.1993, na podlagi katere je bila vpisana v register ministrstva Pogodba o skupnem vlaganju v skupno delo z dne 8.2.1993, po kateri je tuji vlagatelj B. p.o. S. vložil v B. d.o.o. K. dva vlačilca, in potrdilo istega ministrstva št. 922-75-04/93-956-895 z dne 1.6.1993, izdano po drugem odstavku 32. člena Carinskega zakona, s katerim se potrjuje, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine in drugih carinskih dajatev in s tem plačila prometnega davka po določilu 19. točke 18. člena Zakona o prometnem davku. Tožeča stranka trdi, da sta tako odločba kot potrdilo ministrstva nezakonita zato, ker sta bila izdana v nasprotju z določilom tretjega odstavka 2. člena Zakona o tujih vlaganjih (kratko ZTV, Ur. list SFRJ, št. 77/88) in da je na njuni podlagi prišel B. K. v prednostni položaj pri vlečenju ladij v koprskem pristanišču proti njej.

Navedena upravna akta ministrstva sicer nista v skladu z določili ZTV. Po določilu 1. člena ZTV tuje osebe vlagajo sredstva za opravljanje gospodarskih in družbenih dejavnosti v (takrat še obstoječi) SFRJ, se pravi v domače pravne osebe, ki so posebej naštete v 9. členu, in to na podlagi pogodbe o vlaganju ali pogodbe o ustanovitvi, kot to določa 11. člen. Pogodbo o vlaganju skleneta domači in tuji vlagatelj. Po določilu prvega odstavka 2. člena je tuji vlagatelj oseba, ki ima sedež v tujini, poleg tega pa se po tem zakonu šteje za tujega vlagatelja tudi tuja oseba, ki ima lastno podjetje v SFRJ. Zato se po tretjem odstavku 2. člena ne šteje za domačega vlagatelja podjetje v lasti tuje osebe.

Iz tega sledi, da pogodbe o tujem vlaganju ne more skleniti s tujo osebo domače podjetje, v kateri je imetnik vložka tuja oseba.

Za takšen primer pa gre ravno pri omenjeni pogodbi o skupnem vlaganju z dne 8.2.1993, saj je tuja oseba - B. S. vložila vlačilca v B. K., ki je bil v popolni lasti B. S. Toda ne glede na to navedena odločba in potrdilo ministrstva nista protipravna.

Po določilu prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991) se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov RS smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v RS ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu RS.

Revizijsko sodišče ugotavlja tudi v okviru preizkusa spodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravilno uporabo materialnega prava v smislu določila 386. člena ZPP. Tako ugotavlja, da zgoraj navedena zakonska ureditev ZTV o prepovedi vlaganja tuje osebe v domače podjetje, ki je v lasti tuje osebe, ni skladna s pravno ureditvijo v RS. Že ustava RS ne dovoljuje statusnega razlikovanja med gospodarskimi subjekti, saj je po 74. členu gospodarska pobuda svobodna z omejitvami, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo in da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in omejevanja konkurence. Taka opredelitev je tudi v skladu z določilom prvega odstavka 67. člena ustave, da se pri razpolaganju z lastnino zagotavlja njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Omenjena prepoved vlaganja tuje osebe v domače podjetje v tuji lasti po ZTV torej ni v skladu z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko spodbudo. Te prepovedi tudi ni mogoče šteti kot dopustne omejitve te svobode iz navedenega razloga javne koristi. Nasprotno, tuja vlaganja so iz ekonomskih razlogov zaželjena in zato morajo biti deležna določenih bonitet, zlasti pri javnih dajatvah, ne pa tržnih omejitev.

To je prišlo do izraza tudi v zakonodaji RS. Po določilu 17. člena Zakona o varstvu konkurence (kratko ZVK, Ur. list RS, št. 18/93, ki velja od 24.4.1993 in je tako že veljal v času izdaje spornih aktov ministrstva dne 1.6.1993) tudi državni organi ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu med drugim z omejevanjem svobodnega vstopa in nastopanja na trgu. To ne velja le za posamične državne akte, ampak tudi za splošne akte kot so to zakoni, ki jih izdajajo zakonodajni organi (več o tem glej: Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, GV, Ljubljana, 1993). - Tudi po določilu 4. člena Zakona o trgovini (Ur. list RS, št. 18/93) trgovcu ni mogoče z akti in dejanji državnega organa omejiti pravice do svobodnega nastopanja na trgu in ga spravljati s tem v neenak položaj. - Zakonsko določeno svobodo tržnega delovanja je mogoče omejiti po 18. členu ZVK le v izključevalno naštetih primerih: če zaradi naravnih nesreč in podobnih razlogov nastopijo občutne motnje na trgu, pri preskrbi ali varnosti prebivalstva; če je to potrebno zaradi občutnih motenj na trgu zaradi pomanjkanja nujno potrebnih dobrin za prebivalce; in če je to potrebno za obrambo RS. Ti ukrepi niso trajne narave, temveč so namenjeni le sanaciji izrednih in časovno omejenih pojavov.

V zgoraj opisane dopustne omejitve svobodnega gospodarskega nastopanja nikakor ni mogoče vključiti spornih določb ZTV o prepovedi tujega vlaganja v domača podjetja. Te določbe niso v skladu z našim pravnim redom in jih zato v smislu določila 4. člena navedenega ustavnega zakona ni mogoče uporabiti.

Zato je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj ravnalo v skladu z našim pravnim redom, ko je s sporno odločbo registriralo obravnavano pogodbo o tujem vlaganju in s spornim potrdilom omogočilo oprostitev plačila javnih dajatev.

Trditev tožeče stranke, da sta citirana akta ministrstva protipravna, tedaj nima podlage. Protipravnost je eden izmed obligatornih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti. Ker ta v obravnavani zadevi ni podana, tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Revizija še dodatno navaja, da bi lahko bilo podjetje B. K. tudi sicer oproščeno plačila carine in prometnega davka le v primeru, če bi B. S. kot tuj vlagatelj vložil sredstva v osnovni kapital B. K. in če bi se ta sredstva tudi registrirala na sodišču kot osnovni kapital, kar pa ni bilo storjeno. To pa ne drži, kajti tako po določilu 32. člena Carinskega zakona kot po določilu 19. točke 18. člena Zakona o prometnem davku je tuji vlagatelj deležen navedenih oprostitev ne le, če gre za njegov kapitalski vložek, ampak tudi, če gre za vložek v domače podjetje, se pravi za vložitev sredstev, s katerimi se ne povečuje osnovni kapital podjetja. Taka ureditev je razumljiva oziroma skladna z določilom 14. člena ZTV, da se le s pogodbo o ustanovitvi družbe določijo deleži pogodbenih strank v nominalnem kapitalu družbe, ne pa pri pogodbi o vlaganju iz 13. člena ZTV.

Tako tudi B. S. s tujim vlaganjem v B. K. ni ustanovil družbe (z obveznim osnovnim kapitalom), temveč je le po pogodbi za dobo 10 let vložil luška vlačilca kot sredstvo v B. K. To je tudi v skladu z določbo 4. točke 5. člena ZTV, da ima tuji vlagatelj pravico do vračila posameznih vloženih stvari, če si to s pogodbo pridrži. - Protipravnost ravnanja tožene stranke tedaj ni podana niti glede na način oziroma obliko tujega vlaganja.

Končno tožeča stranka v reviziji neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da nekaterih dejstev sploh ni navedlo. To ne drži, saj je sodišče druge stopnje svojo odločitev zadostno obrazložilo, ko je pri tem zavrnilo od tožeče stranke zatrjevano protipravnost omejenih aktov ministrstva, in ko je mimo tega tudi sicer pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med vtoževano škodo in očitanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke. S tem je sodišče druge stopnje neposredno ali posredno zavrnilo določena dejstva oziroma trditve tožeče stranke, na katerih je ta gradila svoj tožbeni zahtevek.

Glede na tako stanje stvari in, ko tudi sicer po uradni dolžnosti ni bila ugotovljena formalna kršitev iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti.