Jedro

Zmotno je pritožničino prepričanje, da zato, ker je priča, njen bivši mož, ni seznanila z ustreznimi pričami, ki so bile njegove poslovne stranke, prič ni mogla predlagati v prvotnem postopku. Ob zadostni skrbnosti bi zanje izvedela ob pogovoru z njim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 398. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) zavrglo toženkin predlog za obnovo postopka kot nedovoljen.

Zoper sklep se je pritožila toženka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Poudarja, da je kot nova dejstva oziroma nove dokaze predlagala le zaslišanje novih prič in ni predlagala kot novega dokaza zaslišanja priče D. K. in vpogleda v dopise z dne 7. 10. 2005 in 11. 10. 2005, kot je nepravilno štelo sodišče prve stopnje. Prej omenjeni dokazi so bili namreč že predlagani v postopku na prvi stopnji in jih je predlagala le „po njihovi vsebini in smislu, torej podrejeno, za dopolnitev novih dokazov, ki jih predlaga z obnovo“. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kot novo dejstvo predlagala dogodek z dne 24. 7. 2009, torej dejstvo, ki je nastalo po zaključku postopka. Pojasnjuje, da so jo dogodki 24. 7. 2009, ko tožnik ni odprl prostora, da bi ga lahko izpraznila, spodbudili, da je poizvedovala po okolici in je naključno srečala tudi osebe, ki jih kot priče predlaga kot nov dokaz v predlogu za obnovo. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo predlaganih dejstev glede obstoja drugega pogoja, to je obstoja dejstev v času prejšnjega postopka. Vztraja, da je pokazala potrebno procesno skrbnost, saj je pričo D. K. podrobno izprašala o vsem in ga je tudi predlagala za pričo (njegovo zaslišanje je dosegla šele s sklepom višjega sodišča z dne 7. 1. 2004). Ker je priča ni seznanila z ustreznimi pričami, ki so bile njegove stranke (te osebe je srečala šele po dogodkih 24. 7. 2009), tega ni mogla uveljavljati že v prejšnjem postopku in ne nosi krivde za to. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nova dejstva in priče izvedela s spraševanjem priče D. K.. Ne glede na to, da sta bila z D. K. poročena, ji ni mogoče očitati, da bi morala vedeti za osebe, ki so bile njegove stranke. Sodi v prostoru so namreč bili predmet poslovne dejavnosti D. K., stranke te poslovne dejavnosti so bile njegove stranke (srečala jih je šele po dogodkih 24. 7. 2009). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni predlagala obnove postopka tudi iz razloga nepravilnega vročanja. Sklicuje se na X. točko predloga za obnovo in vlogo z dne 17. 1. 2010. Ponavlja, da o postopku ni bilo ustrezno obveščena in vabljena in 11 let ni bila zaslišana kot stranka, kar je vplivalo na izid pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka je v predlogu za obnovo kot obnovitveni razlog izrecno navajala „nova dejstva in nove dokaze“, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo obstoj okoliščin po 10. točki 394. člena ZPP. Ni uveljavljala obnovitvenega razloga po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP (da ji zaradi nepravilnih vročitev ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kot trdi v pritožbi). Nepravilno vročanje je toženka sicer uveljavljala že kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje (sodišče prve stopnje je njen predlog 22. 5. 2003 zavrnilo) in kot pritožbeni razlog zoper sodbo 19. 2. 2002. Pritožbeno sodišče (I Cp 1282/2003 z dne 7. 1. 2004) je ugotovilo, da je bilo vročanje pravilno. Glede na določbo prvega odstavka 395. člena ZPP zato z obnovitvenim razlogom po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP (tudi če bi ga uveljavljala), ne bi uspela.

Sodišče prve stopnje je kot nov dokaz upoštevalo le v predlogu za obnovo predlagane „nove priče“, zato je odveč pritožbeno prikazovanje, da dogodka 24. 7. 2009 (sodišče ga je štelo kot „novo dejstvo“, ki je nastalo po že pravnomočno zaključenem postopku) ni uveljavljala kot „novo“ dejstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženka smiselno uveljavljala, da bi priča D. K., ki je v postopku že bil zaslišan v prvotnem postopku, izpovedovala o novih dejstvih. Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da trditev toženke, da je tožnik že 15.10. 2005 preprečeval D. K. izpraznitev delavnice in v zvezi s tem predlagani dokazi niso „novo dejstvo“ oziroma „nov dokaz“ v smislu 10. točke 394. člena ZPP, obrazloženo ne nasprotuje. Nasprotno, v pritožbi izrecno poudarja, da dokazi (vpogled v dopis z dne 7. 10. 2005, dogovor z dne 11. 10. 2005, zaslišanje priče D. K.) niso novi in jih kot take tudi ni predlagala. Nerazumljivo je, na kaj meri s trditvijo, da je „izvedbo dokazov predlagala kot dopolnitev dokazov, ki jih predlaga v predlogu za obnovo kot nove, da se ugotovi sedanja in s tem tudi takratna volja tožnika, s katero nenehno preprečuje izpraznitev prostora“.

Nosilni razlog, da je sodišče prve stopnje toženkin predlog za obnovo postopka štelo za nedovoljen je, da toženka ni dokazala, da dejstva, ki jih toženka navaja kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. V skladu s pooblastilom drugega odstavka 395. člena ZPP se je sodišče prve stopnje upravičeno ukvarjalo z vprašanjem procesne skrbnosti toženke. Toženkino procesno skrbnost pri zbiranju in predlaganju dokazov je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno ocenilo. Pritožbeno sodišče se pridružuje njegovim prepričljivim razlogom in v zvezi s pritožbenimi trditvami še dodaja. Pritožbeno poudarjanje, da so jo dogodki 24. 7. 2009, ko tožnik ni odprl prostora, da bi ga izpraznila, spodbudili, da je poizvedovala o tem, kako je prišlo do tega, da so sodi zaklenjeni na tožnikovi posesti, le potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje o njeni nezadostni skrbnosti. Toženka je v predlogu za obnovo (4. stran predloga za obnovo, list. št. 336 spisa), kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, sama navajala, da ji je D. K. povedal, da je tožnik njemu že večkrat, med drugim tudi 15. 10. 2005, preprečil odpeljati stvari. Za „novo“ dejstvo ji je torej povedala priča D. K., ki je že bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je zato toženki upravičeno očitalo, da bi se lahko z omenjeno pričo pogovorila že prej in se s tem seznanila z dejstvi, ki jih v predlogu za obnovo uveljavlja kot nova (upniška zamuda). Sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da ji je za „nove“ priče povedal D. K., kot očitno narobe razume pritožnica, temveč, da bi ob zadostni skrbnosti toženka v pogovoru z njim lahko zanje izvedela. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje potrjuje toženkina pritožbena navedba, da so predlagane „nove“ priče „stranke poslovne dejavnosti D. K.“. Trditev, da je šele po dogodku 24. 7. 2009 srečala osebe, ki jih v predlogu za obnovo predlaga kot „nove“ priče, ne pomeni, da za njih, ob ustrezni skrbnosti, ne bi mogla zvedeti že prej. Toženka v predlogu za obnovo ni pojasnila, zakaj pred sodiščem prve stopnje o poteku dogodkov in morebitnih drugih pričah ni povprašala D. K. in pritožbeno razlogovanje o tem, da je D. K. podrobno spraševala o vseh okoliščinah, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve nasprotujejo trditvam v predlogu za obnovo, kjer je toženka sama zapisala, da jo je šele dogodek 24. 7. 2009 (postopek je bil pravnomočno zaključen v letu 2006, sporni dogodki pa so se odvijali v letu 1992) spodbudil k poizvedovanju o dejanskem stanju in da ji priča D. K. poteka dogodkov ni obrazložila podrobno (šele po dogodku 27. 4. 2009, o katerem je obvestila D. K., ji je povedal, da mu je tožnik že večkrat preprečil odpeljati svoje stvari, med drugim tudi 15. 10. 2005). Zmotno je pritožničino prepričanje, da zato, ker je priča D. K. ni seznanila z ustreznimi pričami, ki so bile njegove stranke, tega ni mogla uveljavljati že v prejšnjem postopku, kljub njeni potrebni procesni skrbnosti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.