Jedro

ZPP v 1. odst. 348. čl. določa, da se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v predpisanem roku, iz česar izhaja logičen zaključek, da pritožba zoper sodno odločbo drugostopnega - pritožbenega sodišča ni dopustna. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno zaključuje, da revizija kot izredno pravno sredstvo v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve ZDSS s 13.5.1994 ni bila dopustna, vendar pa za prekvalifikacijo pritožbe z revizijo ni imelo podlage, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz izreka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena, po uradni dolžnosti pa se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Pritožba zoper odločbo Sodišča združenega dela RS opr.št. I Sp 221/93, z dne 23.12.1993, se zavrže kot nedovoljena."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ob formalnem preizkusu revizije po 389. členu zakona o pravdnem postopku po predsedniku senata izreklo, da se revizija predlagateljice, vložena zoper odločbo Sodišča združenega dela R Slovenije št. I Sp 221/93, z dne 23.3.1993 zavrže, ker po zakonu o sodiščih združenega dela, ni bila dopustna.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka in laično uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj navaja, da je predložila dokaze o tem, da je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Predlaga, da se zadeva reši oz. uredi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob dejstvu, da je tožeča stranka (prej predlagateljica) pritožbo zoper odločbo SZD RS I Sp 221/93, z dne 23.12.1993 pri bivšem SZD PIZ Slovenije vložila 10.2.1994, katera je bila nato odstopljena pritožbenemu sodišču, ki pa do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), o njej ni odločilo, po 13.5.1994, ko je zanj postala zavezujoča določba 75. člena citiranega zakona, o dopustnosti in dovoljenosti pritožbe, ki jo je imelo po 4. odst. 35. člena zakona o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 24/74 in 38/84), več ni moglo odločati. Vloga je bila zato vrnjena prvostopnemu sodišču, da v skladu z določbami zakona o pravdnem postopku opravi formalni preizkus pravnega sredstva.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da revizija kot izredno pravno sredstvo v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih 13.5.1994, ni bila dopustna.

Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča vloge tožeče stranke z dne 9.2.1994, določno poimenovane kot pritožba, ni mogoče obravnavati kot revizije, ker zato ni nobene podlage. Formalni preizkus pritožbe z dne 9.2.1994 zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča združenega dela Psp 221/93 z dne 23.12.1993, bi zato sodišče prve stopnje moralo opraviti po 358. in ne 389. členu zakona o pravdnem postopku.

Pritožba je namreč redno, suspenzivno, devulativno in dvostransko pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. Zakon o pravdnem postopku v 348. členu jasno določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji, iz česar izhaja logičen zaključek, da pritožba zoper sodno odločbo drugostopnega pritožbenega sodišča, ni dovoljena. Ob formalnem preizkusu pritožbe, bi predsednik senata sodišča prve stopnje stopnje pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela R Slovenije ob uporabi 358. člena zakona o pravdnem postopku, moral kot nedovoljeno zavreči. Ker pa je pritožbo brez dejanske in pravne podlage prekvalificiral v revizijo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz izreka.

Pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je moralo kot neutemeljeno zavrniti, saj pritožnica v njej formalnih pogojev za dopustnost sploh ne prereka, vsebinskih navedb glede pravnomočno zavrnjenega zahtevka za priznanje pravice do pokojnine pa ni mogoče obravnavati, ker meritorno odločanje ni dopustno.