Jedro

Vojaška protiobveščevalna služba je že po svoji organizaciji, namenu in delovnem področju takšna, da deluje zoper varnost ali obrambo druge države. Sprejem pripadnika takšne službe v državljanstvo Republike Slovenije objektivno pomeni nevarnost za to državo na področju javnega reda, varnosti in obrambe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik deloval proti interesom Republike Slovenije. Tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bi pomenil nevarnost za Republiko Slovenijo. Tožena stranka je prošnjo zavrnila na podlagi proste presoje dokazov in diskrecijske pravice, ki je opredeljena v 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik je bil do 4.10.1991 pripadnik varnostne službe JA in delal v protiobveščevalni skupini.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zaradi napačnega pojmovanja določil o diskrecijski pravici odločanja kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku, saj diskrecijska pravica ne pomeni upravičenja organa, da odloča brez upoštevanja pravil zakona o splošnem upravnem postopku o dokazovanju in vsebini določbe. Ta pravila mora tožena stranka upoštevati tudi v primeru, ko prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pripadnik varnostne službe JA, saj pripadnost tej službi ne pomeni a priori odklonitve prošnje. Če bi bilo tako, bi zakonodajalec izrecno predpisal, da te osebe ne morejo biti sprejete v državljanstvo Republike Slovenije. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je ugotovljeno odločilno dejstvo, da je tožnik kot pripadnik varnostne službe JA sodeloval pri zbiranju podatkov za pripravo agresije JA na Republiko Slovenijo. Tožena stranka tožniku ni predočila izvedenih dokazov in mu ni dala možnosti, da se o njih izjasni. Tožnik vztraja pri tem, da ni deloval zoper interese Republike Slovenije in pojasnjuje, da je šel iz Republike Slovenije po agresiji samo enkrat in to na pogreb svoje matere, ne pa na vojaško upravo varnosti; da ni predlagal zamenjave nobenega komandanta JA, saj to ni bilo v njegovi pristojnosti; da je spremljal samo tri politične manifestacije pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, vendar izključno z namenom ugotavljanja, ali se tudi vojaške osebe udeležujejo teh manifestacij; da je ustvarjal določeno mrežo informatorjev v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in dovoljenji nadrejenih načelnikov varnostnih služb, glede civilnih oseb tudi z dovoljenji Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Če bi mislil, da je treba s Slovenijo trdo obračunati, potem bi se z JA umaknil iz nje, ne pa se demobiliziral in ostal v njej. Zato predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I, dalje: ZDS) v 3. odstavku 40. člena določa, da se ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona. Ta določa, da se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če njen sprejem ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tožnik priznava, da je bil od septembra 1989 do demobilizacije, 4.10.1991, zaposlen v protiobveščevalni skupini v činu kapetana I. razreda JA. Zaslišan kot stranka (dne 19.8.1992) je tudi izpovedal, da so v službi, katere pripadnik je bil, zbirali podatke o stikih častnikov JA s pripadniki Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo z utemeljitvijo, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za Republiko Slovenijo. Po 3. odstavku 40. člena ZDS lahko zavrne prošnjo, če bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost na področju javnega reda, varnosti ali obrambe države. ZDS teh pojmov v 10. členu ne opredeljuje, vendar je iz zakona, predvsem iz vsebine 26. člena, moč sklepati, kaj navedeni izrazi pomenijo. Nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države izhaja iz določenega statusa, položaja ali vloge osebe, ki bi naj pridobila državljanstvo Republike Slovenije, ali iz njenega aktivnega oziroma pasivnega ravnanja, ki lahko ogroža javni red, varnost ali obrambo države. Služba, ki ji je do svoje demobilizacije aktivno pripadal tožnik, je že po svoji organizaciji, namenu in delovnem področju takšna, da deluje zoper varnost ali obrambo druge države. Po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija s sprejemom temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo te listine (oboje Uradni list RS, št. 1/91-I) postala samostojna in neodvisna država, je šteti protiobveščevalno službo JA za organizacijo tuje države, kar pomeni, da je njeno delovanje bilo usmerjeno proti interesom Republike Slovenije in s tem predstavljalo nevarnost za njen javni red, varnost in obrambo. Iz zbranih dokazov, tudi iz izpovedbe tožnika z dne 19.8.1992, nedvomno izhaja, da je tožnik deloval v protiobveščevalni službi tedanje JA tudi po 25.6.1991. Sodišče zato sprejema utemeljitev v izpodbijani odločbi, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za to državo na področju javnega reda, varnosti in obrambe. Po 3. odstavku 40. člena ZDS upravni organ vlogo za sprejem državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, lahko zavrne. To pomeni, da organ po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 10. člena ZDS odloča po prostem preudarku. Pri tem mora glede na določbe 2. in 3. odstavka 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku upoštevati meje pooblastil za odločanje po prostem preudarku in odločati v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano, ter navesti razloge za svojo konkretno odločitev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za zavrnitev tožnikove vloge, iz katere izhaja, da je odločila v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je pooblastilo dano. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča torej pravilna in zakonita ter tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona in določbe zakona o splošnem upravnem postopku je v skladu s 4. členom zgoraj navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.