Jedro

Ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v dokumentaciji iskalo in izluščilo katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu (oziroma kakšni zneski sestavljajo glavnico in kako jo je tožeča stranka izračunala, pa čeprav bi to z natančnim pregledom in primerjavo podatkov v prilogah ter ustreznim seštevanjem sicer lahko ugotovilo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 171994/2014 z dne 15. 12. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne 186,32 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in zgoraj citirani sklep o izvršbi obdrži v veljavi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine vtoževane terjatve (tožeča stranka, kljub ugovorom tožene stranke, ni podala preverljivega in jasnega obračuna vtoževanih stroškov).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da morajo biti navedbe, na katere tožeča stranka opira svojo zahtevo za sodno varstvo, razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se tožeča stranka sklicuje na priloge tožbe kot lastne navedbe (oziroma je takšno postopanje mogoče dopustiti le izjemoma(1)). Še posebej to velja v primeru, ko vtoževana terjatev (npr. po višini) ni konkretizirana, saj ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v dokumentaciji iskalo in izluščilo katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu (oziroma kakšni zneski sestavljajo glavnico in kako jo je tožeča stranka izračunala, pa čeprav bi to z natančnim pregledom in primerjavo podatkov v prilogah ter ustreznim seštevanjem sicer lahko ugotovilo). S tem bi namreč sodišče prevzelo vlogo stranke in samo – morda celo mimo volje stranke – oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi nasprotni stranki onemogočilo izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera dejstva iz dokumentacije bo sodišče sploh prepoznalo za taka (prim. VS RS II Ips 110/2014, podobno tudi VS RS III Ips 5/2012). Naloga tožeče stranke torej je, da vsaj osnovne trditve o temelju in višini tožbenega zahtevka navede že v tožbi (oziroma pripravljalni vlogi), na priloge pa se lahko sklicuje zgolj v zvezi z njihovim natančnejšim substanciranjem in le, če bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njihove obsežnosti (VSL II Cp 3379/2012 in VSL I Cp 3129/2012). Nič od navedenega pa v obravnavanem primeru ni podano. Tožeča stranka namreč v sklopu svoje trditvene podlage (kljub ugovorom tožene stranke) ni podala niti osnovnih navedb, ki bi omogočale preizkus vtoževane terjatve,(2) glede na to, da je zahtevala le plačilo obveznosti električne energije za mesec november 2013, pa tudi ni najti nobenega opravičljivega razloga, da podatkov iz razdelilnikov ne bi mogla vnesti v dejstveni substrat tožbe. Pri tem tudi ne gre za nobeno nerazumno zahtevo sodišča prve stopnje, kot to trdi pritožnica, temveč prej za ignoranco tožeče stranke do spoštovanja temeljnih pravil pravdnega postopka (nenazadnje je bila tožeča stranka že v predhodnih postopkih, kot tudi s strani tožene stranke, opozorjena, da sklicevanje na razdelilnike ni dopustno, pa je kljub temu vztrajala pri takšnem načinu pravdanja).

7. Glede na pojasnjeno pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je s predložitvijo dokazov (razdelilnikov, računov dobavitelja, dokazil o plačilu, itd.) zadostila svojemu trditvenemu bremenu, češ da tvorijo del njene trditvene podlage in da so iz njih razvidna vsa relevantna dejstva. Navedeni očitek je tudi sicer protispisen, saj se je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na „vsebino razdelilnika stroškov kot na tožbeni zahtevek“ (hkrati z navedenemu kontradiktorno trditvijo, da predstavlja vtoževana terjatev neplačane obveznosti za porabo skupne električne energije), na nobenem mestu pa ni zatrjevala, da razdelilniki stroškov oziroma zgoraj navedene listine predstavljajo del njene trditvene podlage. Poleg tega pritožnica na ta način zatrjuje nepravilno uporabo 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (in ne kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožnica), kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP).

8. Pravno upoštevano trditveno podlago tožeče stranke tako predstavljajo le njene navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi. V slednjih pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni podala niti minimuma tistih trditev, ki bi omogočali preveritev obračuna vtoževanih stroškov.(3) Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana soba ne vsebuje nobenih razlogov o zatrjevani verzijski podlagi zahtevka in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zgrešena, saj zaradi izostanka pravnoodločilnih trditev, materialnega prava, na katerega se sklicuje pritožnica, v postopku sodišče prve stopnje niti ni moglo uporabiti.

9. Ker obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti pritožbeno sodišče očitkov, s katerimi pritožnica podajo grajo ocene o (ne)pomembnosti (ne)zatrjevanih dejstev (tako v procesnem kot dejanskem smislu) ni moglo in smelo upoštevati (prvi odstavek 458. člen ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe v 2., 6. in 7. odstavku tretje strani pritožbe, saj le-te tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi, kar pa je, glede na določbe 451., 452. in 454. člen ZPP, prepozno.

10. Končno na odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje na sodbi sodišča prve stopnje v zadevi VI P 711/2015 in IX Pg 706/2015, v katerih je bilo glede utemeljenosti tožbenega zahtevka zavzeto drugačno stališče. Upoštevati je namreč potrebno, da omenjeni odločbi še nista pravnomočni (tožeča stranka v ta namen ni predložila nobenega dokaza), tudi sicer pa je večinsko stališče drugačno – prim. npr. VSL I Cp 3129/2012, II Cp 1143/2012, II Cp 3379/2012, II Cp 2597/2015, VS RS II Ips 110/2014, III Ips 5/2012. 11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sodna praksa kot strankine navedbe upošteva mnenje strokovnjaka, ki ga stranka angažira sama pred pravdo, praviloma zaradi opredelitve obsega in z njim povezane višine škode - v takem primeru se dopušča, da stranka na splošno opiše okoliščine glede škode, njena podrobnejša struktura pa izhaja iz takšnega zasebnega mnenja strokovnjaka.

Op. št. (2): Tožeča stranka npr. ni navedla koliko je plačala dobavitelju električne energije, koliko znaša površina celotne stavbe in koliko površina prostorov oziroma posameznega prostora tožene stranke, kar pa bi bilo za utemeljenost zahtevka nujno, saj je tožeča stranka kot ključ delitve vtoževanega stroška navedla delitev po površini. Prav tako ni navedla na kakšen način je dobropise dobavitelja upoštevala pri obračunu obveznosti lastnikov do dobavitelja.

Op. št. (3): Tožeča stranka sicer skopost svojih tožbenih navedb opravičuje (tudi) z zatrjevano nekonkretizirano obrambo tožene stranke, vendar s tem meri na očitek o nepravilni individualizaciji procesnega trditvenega bremena (ne pa materialnega), kar ponovno predstavlja v tem postopku nedopusten očitek relativne bistvene kršitve pravil postopka. Presoja o tem sodi v polje procesnega prava (7. in 212. člena ZPP).