Jedro

Pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, mora oškodovanec dokazati le-to, da je trpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. V kolikor vzrok nezgode niso bila tla sama po sebi, ampak dejstvo, da je bil na tleh oljni madež, je dejavnost res postala nevarnejša, vendar zaradi protipravnega ravnanja tretje osebe (ali celo tožnika samega), kar pa je lahko le podlaga za krivdno odgovornost.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožniku odškodnino v znesku 4.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2007 dalje in mu povrne 1.375,17 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in ga obremeni s stroški postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj ta pride v poštev le izjemoma in zahteva restriktivno obravnavo. Popravljanje strojne linije s strani usposobljenega delavca pa ne predstavlja takšne dejavnosti, ki bi opravičevala uporabo inštituta objektivne odgovornosti. Tudi sicer bi moralo sodišče večjo pozornost nameniti prav ravnanju tožnika. Ključni so trije momenti in sicer je tožnik sam povzročil zamaščenost tal in s tem nevarno situacijo, do poškodbe pa je prišlo, ko je pobiral orodje, ki mu je po nerodnosti padlo iz rok, pri počepu pa je naredil neroden gib. Vseh teh momentov pa tožnikov delodajalec ni mogel predvideti, ali jih preprečiti. Tožena stranka vztraja, da je tožnik sam povzročil zamaščenost tal, kar izhaja tudi iz njegove izpovedi. Ključno je, da je bil on tisti, ki je bil zadolžen počistiti konkretno mesto, kjer je prišlo do poškodbe. Kot je izpovedal C. B., so vzdrževalci hodili v delovno okolje, v katerega drugi delavci niso imeli dostopa, kar je ugotovilo sodišče samo in je bil torej za čiščenje kritičnega predela zadolžen tožnik sam. Tako ne vzdrži očitek, da delodajalec ni počistil tal in je iz tega razloga prišlo do poškodbe. Tudi priča L. M. je izpovedal, da je ravno vzdrževalec tisti, ki je prvi poklican nevarnost opaziti in jo ustrezno odpraviti. Sicer pa je do nezgode prišlo izključno zato, ker je tožniku po lastni nerodnosti iz rok padlo orodje, kar je potrdil sam ob zaslišanju. Tožena stranka pa izpodbija sodbo tudi glede odločitve o višini prisojene odškodnine iz naslova strahu in pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri slednji postavki celo izvedenec ugotavlja, da o trajnih posledicah težko govorimo. Te se kažejo le pri športnem udejstvovanju, pa še glede tega tožnik nima nobenega statusa športnika, sodišče pa te odškodnine ne bi smelo presojati po oceni stopnje invalidnosti, ki je upoštevna le pri nezgodnem zavarovanju. Tudi prisojena odškodnina za strah je močno pretirana, primarni strah pa sploh ni bil podan. O tem ne more govoriti izvedenec medicinske stroke, sam tožnik pa dogodku sprva sploh ni posvečal pozornosti in je iskal zdravniško pomoč šele naslednji dan.

Tožnik izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu in posledično v stroškovni odločitvi. Ne more sprejeti ocene sodišča prve stopnje, da je sam s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode v deležu 20 %, ker se predvidenega popravila ni lotil z zadostnim številom izpolnitvenih pomočnikov. Tudi zaslišane priče so potrdile, da sta popravilo za stroje opravljala običajno dva delavca, zaradi delovnega območja, pa jih več ne more delati. Tožnik pa z angažiranjem dodatnih delavcev padca zagotovo ne bi mogel preprečiti. Zaradi navedenega je bilo potrebno zahtevku tožnika po temelju v celoti ugoditi. Tožnik nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ugotovljenih dejstev ni pravilno ovrednotilo. Pri oceni telesnih bolečin in nelagodnosti sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, da je moral tožnik jemati protibolečinska sredstva, opravljati fizioterapijo, neprijetno in bolečo punkcijo in odstranitev šivov in da je moral dalj časa hoditi s pomočjo bergel. Tudi daljše mirovanje je bilo za sicer zelo aktivnega tožnika velika neprijetnost, zdravljenje pa je trajalo kar sedem mesecev. Tožnik izpostavlja tudi bolečine po končanem zdravljenju in je očitno, da jih bo trpel tudi v bodoče pri hoji, počepanju, poklekanju in podobno. Sodišče bi moralo dejstvu, da tožnik še vedno prestaja bolečine, dati večjo težo in ga pravilno ovrednotiti, ob upoštevanju njegove starosti pa bi mu moralo prisoditi celoten zahtevani znesek 7.300,00 EUR. Ne strinja se tudi s prisojeno odškodnino za strah in izpostavlja, da je sekundarni strah trajal kar sedem mesecev. Močno ga je skrbelo, ali bo spet normalno hodil in kako ga bodo posledice omejevale v poslovnem in zasebnem življenju. Še sedaj se boji nove poškodbe in poslabšanja stanja ali celo morebitnega dodatnega operativnega posega. Ob upoštevanju hudega primarnega strahu, bi moralo sodišče tudi v tem delu v celoti ugoditi zahtevku tožnika. Bistvena pa je po oceni tožnika prenizka odškodnina duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi omejene gibljivosti kolena, manjše moči v nogah in nestabilnosti, je tožnik oviran na vseh področjih svojega življenja. Sodišče zmotno meni, da vse njegove težave ne izvirajo iz obravnavane poškodbe, saj prej ni imel nobenih težav s kolenom, svoje delo je opravljal brez omejitev in bil športno aktiven. Zaradi poškodbe meniskusa, se hitreje razvijejo tudi degenerativne spremembe, ob upoštevanju tožnikove starosti, pa ob teh omejitvah nedvomno duševno trpi. Iz teh razlogov bi mu moralo sodišče prisoditi še nadaljnjih 2.200,00 EUR. Neutemeljena pa je tudi zavrnitev odškodnine iz naslov duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj ta izhaja iz njegovega zaslišanja. Tožnik je prepričan, da bi mu moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 13.800,00 EUR, v podkrepitev tej trditvi pa citira primerljive primere iz sodne prakse. Zato pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu v smislu njegovih navedb.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju tožbenega zahtevka gradilo na ugotovitvi, da se je tožnik kot vzdrževalec poškodoval ob popravilu stroja, na območju, na katerem je pojav olja in s tem drsnosti tal običajen in praktično neizogiben in gre zato za območje povečane nevarnosti. Ker pa je bilo ob tem opravilu potrebno pritrditi težji cilinder, gre po oceni sodišča prve stopnje za nevarno delo, ki ga je bilo potrebno vršiti v prej opisanem nevarnem območju, posledično pa gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ob tem je tudi ocenilo, da se tožnik kot izkušen vzdrževalec popravila tega ni lotil z zadostnim številom izpolnitvenih pomočnikov in s tem zmanjšal pričakovane nevarnosti predvidenega dela, s čimer je k nastanku nezgode soprispeval v deležu 20 %. Zgornje ugotovitve sta obe stranki utemeljeno grajali. Prvostopenjsko sodišče namreč ni v dovolj veliki meri upoštevalo, da sta v 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, dve obliki odgovornosti: v 1. odst. je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odst. pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica poškodovalčevega ravnanja. Ker je zakonodajalec v korist oškodovanca obrnil dokazno breme, mora oškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le-to, da je trpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Ker je odgovornost za škodo podana ne glede na krivdo, le zaradi okoliščin na oškodovalčevi strani, imenujemo to odgovornost tudi kavzalno odgovornost. Toda objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali pri delu. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda in pri njuni uporabi mora sodišče natančno analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo in presojalo odgovornost zavarovanca tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti oziroma je takšna odločitev po oceni pritožbenega sodišča najmanj preuranjena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na delovnem območju, kjer je prišlo do nezgode, pojav olja običajen oziroma praktično neizogiben, zaenkrat nima opore v izvedenih dokazih. Priči B. C. - poslovodja in L. M. - zadolžen za varstvo pri delu, sta namreč jasno izpovedala, da je šlo za delo na območju, kjer drugi delavci nimajo dostopa in v kolikor na tem območju kljub montiranemu lovilcu olja pride do mastnih tal, so to dolžni počistiti ravno vzdrževalci. Priča L .M. je namreč izrecno izpovedala, da je vzdrževalec tisti, ki je prvi zadolžen za odstranitev nevarnosti in je imel celo pooblastilo, da je poklical operaterja stroja, da bi se nevarno okolje očistilo. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik sam izpovedal, da je do nezgode prišlo naslednji delovni dan, ko je po popravilu predhodni dan sam zapustil takšno delovno okolje in drugi na tem stroju oziroma v njegovem delovnem območju, v vmesnem času niso delali. Skratka, delovno območje tožnika očitno ni bilo takšno, da bi se njegovo delo moralo opravljati le na mastnih in spolzkih tleh, takšno delo pa bi predstavljalo nevarno dejavnost (enako odločba VS RS, II Ips 396/2006). V kolikor pa vzrok nezgode niso bila tla sama po sebi, ampak dejstvo, da je bil na tleh oljni madež, je v tem primeru dejavnost zavarovanca tožene stranke res postala nevarnejša, vendar zaradi protipravnega ravnanja tretje osebe (ali celo tožnika samega), kar pa je lahko le podlaga za krivdno odgovornost (glej sodbo VS RS, II Ips 520/08). Mastnost tal oziroma prisotnost oljnega madeža je očitno posledica nekega ravnanja oziroma opustitve, zato ni mogoče govoriti o tem, da so takšna tla nevarna stvar. Kot je že navedeno, je o tem možno govoriti le v primeru, če se mora delo opravljati na tako spolzkih tleh, sicer pa pridejo v poštev določbe o subjektivni odgovornosti.

Sodišče prve stopnje pa se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča z vprašanjem krivde (katero tožnik v tožbi prav tako zatrjuje), sploh ni ukvarjalo in v tej smeri ni raziskalo dejanskega stanja, prav tako pa ni raziskalo, ali gre res za takšno delovno področje, ki terja delo na izključno mastnih tleh, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali spadajo spolzka tla oziroma oljni madeži na tleh v sfero zavarovanca tožene stranke in če spadajo, ali je mogoče temu očitati krivdo za nezgodo tožnika, pri čemer bo moralo sodišče izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, kar pomeni, da je na toženi stranki, da dokaže, da njen zavarovanec ni kriv za škodo, oziroma, ali gre morebiti res za takšno delovno področje, ki bi mu bilo mogoče pripisati tiste okoliščine, ki zapolnjujejo pravni standard nevarne dejavnosti. Predvsem pa bo moralo razčistiti, kaj je bil dejansko vzrok za nastanek nezgode glede na izjavo samega tožnika, ki poleg mastnih tal, kot vzrok zdrsa ob svojem zaslišanju enakovredno navaja še cevi, ki obkrožajo stroj in mastna obuvala (glej list. št. 16 spisa).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgornje navedbe, po skrbni in celoviti oceni vseh izvedenih dokazov ponovno odloči o zahtevku tožnika. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.