Jedro

Tožena stranka je zelo natančno obrazložila, zakaj je presodila, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Navedla je, da je šlo po njenem mnenju za nesodelovanje v postopku v Bolgariji (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), nadalje je navedla, da je tožnik podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce in da slednje kaže na begosumnost, ki je določena v 4. alineji drugega odstavka 68. člena Ztuj-2, in navedla je, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, kar predstavlja okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega in je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odredila, da se tožnik pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba III). Nadalje je odločila, da se tožnik za namen predaje pridrži od ustne naznanitve dne 23. 12. 2016 od 12.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od prejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da je pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Bolgariji dne 21. 9. 2016. Dne 1. 12. 2016 ga je obravnavala Policijska uprava Koper skupaj s še 29 osebami. Policisti so pri mejni sekciji H11-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med katerimi je bil tudi tožnik. V Slovenijo so nedovoljeno vstopili peš iz Hrvaške. Ker osebe niso takoj zaprosile za mednarodno zaščito, so bile pripeljane v Center za tujce v Postojni, kjer so 12. 12. 2016 podale namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji, ker je želel biti premeščen v kamp, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno. Tam pa je bilo nato enako. Povedal je še, da ga je policija pretepla in da so ga tepli tudi ostali Bolgari, da so spali pod mostom ali v parku in da ga v Bolgariji niso marali ter da mu je policija vzela tudi denar, ki so mu ga poslali od doma, da si kupi hrano.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožena stranka je presojala, ali je tožnik izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Tožnik je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden je lahko o njegovi prošnji bilo sploh odločeno, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Povedal je, da je Bolgarijo zapustil zato, ker tam ni bil zadovoljen. Tožena stranka je prepričana, da tožnik ni bil prisiljen zapustiti Bolgarije. Na vprašanje, katera je bila ciljna država, je rekel, da ni imel ciljne države. Na Hrvaškem ni zaprosil za azil zato, ker ni vedel, kje je Hrvaška. Tožena stranka meni, da tožnik niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija. Prepričanje tožene stranke potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Slednje pa tudi kaže na begosumnost, ki je določena v 4. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dejstvo, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika in je tudi določeno v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Če bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Za nadaljevanje postopka je nujno potrebno tožniku omejiti gibanje. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega. Več kot polovica prosilcev je zapustilo Azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Glede na to, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce ter ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, vendar ni počakal na odločitev bolgarskega organa, ampak je samovoljno zapustil Azilni dom in na nedovoljen način prišel v Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo.

4. Tožnik v tožbi opozarja na razliko med pisnim odpravkom sklepa in ustnim sklepom. Uradna oseba je pri tožniku ustno naznanila ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, in sicer za čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov. Pisni odpravek pa ne omejuje pridržanje na čim manj časa, ampak zgolj z opredelitvijo „do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v ...“. Pisni odpravek bi moral biti identičen ustni odločbi. Ker pa ni, je tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili postopka in je zaradi tega potrebno sklep odpraviti. Nadalje tožeča stranka meni, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 28. člena Dublinske uredbe III, ker je odločala po prostem preudarku. Poleg tega ni mogoče ugotoviti, kako je ugotavljala nevarnost pobega in ali je sploh upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2. Povsem nepojasnjeno je, katere so tiste okoliščine, dejanja in navedbe, iz katerih tožena stranka sklepa na begosumnost. Poleg tega je navedla, da je tožnik Bolgarijo zapustil samovoljno, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, nadalje je zaključila, da v Sloveniji ne bi zaprosil za zaščito, iz česar je sklepala na begosumnost tožnika, obenem pa je upoštevala, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način. Pri tem pa ni obrazložila, na podlagi katerega dejstva je sklepala, da tožnik ne bi zaprosil za zaščito v Sloveniji. Prav tako ni obrazloženo, kako iz odhoda iz Bolgarije sklepa na nesodelovanje v postopku. Razen tega ni upoštevala izjav tožnika o nevzdržnih razmerah in o nalezljivih boleznih v Bolgariji. Dejstvo, da je tožnik zapustil Bolgarijo, ni zadostno za nesodelovanje, da bi bilo nujno, da se ga pridrži v Centru za tujce. Ukrep omejitve gibanja ni nujen. V slovenski zakonodaji niso predvideni milejši ukrepi od pridržanja, ampak zgolj omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Enostavno sklicevanje na to, da varnostnik in receptor v azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, je nezakonit. Tožena stranka bi morala izkazati kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil ukrep omejitve gibanja v Azilnem domu bolj učinkovit. Ne more se na splošno sklicevati na to, da en varnostnik in en receptor nista dovolj. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj na pretežno splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Ker je potrebno izpodbijani sklep odpraviti, je na podlagi neposredne uporabe določb drugega odstavka, pododstavka člena 9 (3) Direktive o sprejemu potrebno, da se zadevnega prosilca nemudoma izpusti iz Centra za tujce. Poleg navedenih tožbenih ugovorov tožnik podaja tudi obširno pravno nadziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da mora nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 1. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

8. Tožnik je na zaslišanju povedal, da osebnih dokumentov iz Afganistana ni vzel zato, ker je nevarna pot in se je bal, da bi kje izgubil originalne listine. Preko vseh meja je prišel ilegalno. V Bolgariji ni sam prišel do policistov, ampak jih je policija ulovila. Dali so jim dva papirja in so rekli da če se en papir podpiše, pomeni to vrnitev v Afganistan, podpis drugega papirja pa pomeni, da bi prosili za azil in bi odšli v odprt oddelek. V Bolgariji ni hotel ostati, ker tam niso bili pošteni, niso jih lepo sprejeli, niso imeli niti zdravnika niti dovolj hrane. Kadar so hoteli moliti, so prižgali glasbo oziroma če so si hoteli vzeti deset minut časa za molitev, so jih tepli policisti in so jim rekli, da so teroristi in da ne smejo moliti. Zelo težko so tam živeli, ob osmih so se zaprla vrata in niso mogli iti na WC. To vse se je dogajalo v zaprtem kampu. V odprtem kampu pa so ugotovili, da je isto kot v zaprtem. Tam je bilo veliko ljudi, hrano so dobili samo nekateri, drugi so bili lačni. Če so hoteli iti k zdravniku, so morali imeti najmanj 100 EUR, v eni postelji sta spala dva. Tudi tam jih je policija tepla. Policija jih je tepla, če so hoteli iti ven po hrano in so prišli zvečer prepozno, po osmi uri. Ko je prišel prvič iz Turčije v Bolgarijo, jih je policija ulovila na meji, vzeli so jim denar, nahrbtnik, jih slekli do spodnjih majic, vse so jim vzeli. Potem so jih gole poslali nazaj v prvo vas v Turčijo in tam so jim ljudje dali oblačila. Ko so jim vzeli stvari, niso o tem izdali nobenega potrdila, ampak so jih držali za vrat in jim glavo potopili v vodo. Uradnim osebam v Bolgariji ni povedal, da bo zapustil Bolgarijo. Njegova ciljna država je bila Italija, za katero so slišali, da lepo sprejmejo begunce. Ko pa so prišli v Slovenijo in so tukaj videli policijo in Center za tujce in da so ljudje pošteni, so se odločili, da ostanejo tu. Na vprašanje, zakaj je za azil zaprosil šele po 10 dneh, je odgovoril, da so imeli na policijski postaji iranskega prevajalca in se niso razumeli. Farsi in paštu jezik sta si namreč različna. Sam je rekel, da želi mednarodno zaščito, prevajalec pa tega ni prevedel. Šele po desetih do dvanajstih dneh je ugotovil, da njegova prošnja ni zabeležena. Na vprašanje pooblaščenke, ali je imel on tudi garje, je povedal, da jih ni imel. V Bolgariji se je nahajal en mesec in pol, od tega 22 dni v zaprtem kampu, 20 dni pa v odprtem. Ni imel pravne pomoči. Na vprašanje, ali je bil izrecno opozorjen, da ne sme zapuščati države, pa je odgovoril, da ni imel nobenega kontakta z uradno osebo. V Sloveniji v Centru za tujcu se počuti dobro, saj za njih zelo skrbijo, imajo osebni prostor, lahko molijo, so spoštovani in s policijo so zadovoljni. Čeprav je zadovoljen z razmerami, pa je še vedno zaprt. V Sloveniji bi ostal tudi, če ne bi bil zaprt. 9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v pretežnem delu sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik Bolgarijo zapustil, še preden je lahko o njegovi prošnji bilo sploh odločeno, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in kljub izraženemu nezadovoljstvu nad razmerami v Bolgariji, je pravilno ugotovila, da tožnik ni bil prisiljen zapustiti Bolgarije, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik tako na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija ter da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, ter da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, kar je tudi zelo podrobno obrazložila.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka storila napako, ko je odločala po prostem preudarku, sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu na strani 2 res navedeno, da organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Sodišče meni, da je tožena stranka zavzela stališče, da gre za odločanje po prostem preudarku zaradi tega, ker je v drugem odstavku 28. člena Dublinske uredbe III navedeno, da „lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo...“. Zakonodajalec pa običajno v primerih, kadar da upravnemu organu pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, uporablja razen besedne zveze „prosti preudarek“ tudi besede „lahko“, „sme“ in podobno. Pojem prostega preudarka pomeni, da kadar so izpolnjene z nekim predpisom določene okoliščine, da daje ta predpis organu več možnosti, kako naj v takem primeru odloči. Vendar pa organ pri tem ni povsem nevezan, ampak mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Če bi se izhajalo iz stališča, da gre pri odločanju o pridržanju po Dublinski uredbi III za odločanje po prostem preudarku, bi to pomenilo, da tudi kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, država članica zgolj lahko osebo pridrži, lahko pa tudi ne.

12. V zvezi s tem, ali gre v primeru tovrstnega pridržanja za odločanje po prostem preudarku, se sodišče strinja z navedbo tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da „odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji...“. Navedlo je, da je odločanje utemeljeno na ugotovitvi ali so podani z Dublinsko uredbo III predpisani pogoji. Vendar pa je ne glede na to, da je tožena stranka zapisala, da gre za odločanje po prostem preudarku in da je Vrhovno sodišče RS glede tega zavzelo drugačno stališče, odločitev tožene stranke vseeno pravilna, saj je v zadostni meri obrazložila vse dejanske in pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev o pridržanju. Obrazložila je, zakaj so podani pogoji, predpisani z Dublinsko uredbo III.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da ni mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka pri pojmu nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2. Tožena stranka je namreč zelo natančno obrazložila, zakaj je presodila, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Navedla je, da je šlo po njenem mnenju za nesodelovanje v postopku v Bolgariji (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), nadalje je navedla, da je tožnik podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce in da slednje kaže na begosumnost, ki je določena v 4. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, in navedla je, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, kar predstavlja okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega in je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse te okoliščine so natančno obrazložene na strani 3 izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem pa želi sodišče vendarle pojasniti, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je za azil zaprosil šele po 10 dneh zato, ker so imeli na policijski postaji iranskega prevajalca in se niso razumeli. Farsi in paštu jezik sta si namreč različna. Šele po desetih do dvanajstih dneh je ugotovil, da njegova prošnja, ki jo je sicer takoj izrazil, ni zabeležena. Sodišču se zdi taka razlaga verjetna in jo sprejema, vendar pa še vedno meni, da glede na to, da je na zaslišanju izjavil, da je bila njegova ciljna država Italija, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ne bi bil prijet s strani policistov.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni obrazložila, na podlagi katerega dejstva je sklepala, da tožnik ne bi zaprosil za zaščito v Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer navedla, da je v to prepričana zato, ker je tožnik podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce in je zaradi tega sklepala, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, v kolikor ga tu ne bi prijela policija. Sodišče je v zvezi s tem že v prejšnji točki obrazložitve navedlo, da sprejema to, da je tožnik že takoj zaprosil za azil in da je prišlo do nesporazuma s prevajalcem, vendar pa ne glede na to meni, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, to pa iz razloga - kot je bil naveden že zgoraj - ker je bila ciljna država Italija.

15. V zvezi s tožbeno navedbo, da ni obrazloženo, zakaj glede tožnikovega odhoda iz Bolgarije tožena stranka sklepa na nesodelovanje v postopku, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na strani 3 sklepa navedla, da je tožnik Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločeno, kar po njenem mnenju pomeni, da gre za nesodelovanje v postopku. Nadalje je navedla, da jo je zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Iz navedenega razloga se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da ni obrazloženo, kako tožena stranka glede odhoda iz Bolgarije sklepa na nesodelovanje v postopku.

16. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala izjave tožnika o nevzdržnih razmerah in o nalezljivih boleznih v Bolgariji, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da sam ni imel garij. Tožnik je v prošnji navedel, da jih je v Bolgariji policija pretepla in da so spali pod mostom ali v parku ter da mu je policija vzela denar. Na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da je bolgarska policija prosilce za azil tepla, če so hoteli moliti, ponoči naj bi jim bilo onemogočeno iti na stranišče, na meji med Turčijo in Bolgarijo naj bi policija tožnika skupaj z ostalimi celo slekla mu vse pobrala in to brez potrdila, razen tega naj bi s prosilci za azil ravnala celo tako surovo, da naj bi jim glavo potopila v vodo.

17. V kolikor bi bolgarska policija tako ravnala, kot navaja tožnik, bi šlo po mnenju sodišča nedvomno za zelo hude zlorabe položaja in celo za kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena s strani bolgarske policije. Če bi sodišče sprejelo te navedbe, bi se tudi samo postavilo na stališče, da so v Bolgariji uradne osebe zlorabile svoj položaj in vzele stvari in denar prosilcem za azil ter da so zelo surovo ravnale z njimi. Da pa bi sodišče lahko sprejelo stališče, da se je to tudi dejansko dogajalo, pa bi moralo imeti nek trden dokaz, ki bi kazal na to, da se je v Bolgariji to zgodilo. Brez takih dokazov pa sodišče ne more izhajati iz predpostavke, da v Bolgariji lahko uradne osebe tako hudo zlorabijo svoj položaj. V takem primeru po mnenju sodišča ne zadostuje zgolj navedba prosilca za azil, da se je to zgodilo, ampak je potrebno za tako hude obtožbe na račun policije neke države predložiti tudi dokaze. Sodišče se sicer zaveda tega, da je v takem primeru težko dokazati, da se je prav tožniku to zgodilo, vendar pa, če naj bi se to dogajalo večkrat (po navedbah tožnika tako na meji kot v azilnem domu v Bolgariji), potem bi nedvomno obstajali tudi kakšni viri, ki bi dokazovali, da se tovrstne zlorabe dogajajo. Tožnik pa za te trditve ni predložil dokazov, sodišče pa se brez dokazov ne more postaviti na stališče, da so v Bolgariji možne tako hude zlorabe s strani uradnih oseb. Iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam tožnika ne more slediti. Ker pa iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam ne sledi, meni, da bi moral tožnik počakati v Bolgariji na rešitev prošnje.

18. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izpodbijani akt nezakonit z vidika manj prisilnega ukrepa in da je sklicevanje na to, da varnostnik in receptor v Azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, nezakonit razlog. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki se uporablja tudi za omejitve gibanja na podlagi 28. člena Dublinske uredbe III (kar izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) namreč določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Torej navedeno določilo omogoča omejitev gibanja na Center za tujce tudi v primeru, če ni mogoče učinkovito izvesti omejitve gibanja na območje Azilnega doma. To, da ni mogoče učinkovito izvesti omejitve gibanja na območje Azilnega doma, pa je v konkretnem primeru obrazloženo po eni strani z natančnim opisom načina varovanja v Azilnem domu, opisane pa so tudi okoliščine v zvezi s prosilcem. S tem v zvezi sodišče navaja, da ima tožeča stranka prav, da se mora nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati tudi na okoliščine v zvezi s prosilcem, vendar pa je tožena stranka te okoliščine obrazložila, saj je na 4. strani sklepa navedla, da je sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bi lahko tožnik pobegnil na podlagi dejstev, da je prehajal meje na nedovoljen način, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, pa ni počakal na odločitev bolgarskega organa in podobno (četrti odstavek 4. strani sklepa). Izpodbijani sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Sodišče se iz tega razloga tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da znatna nevarnost pobega v odločbi ni izkazana, kar tožeča stranka navaja na 6. strani tožbe.

19. Na pravilnost odločitve pa tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da pisni odpravek sklepa ni enak ustnemu sklepu, ker pisni odpravek določa, da traja pridržanje do predaje odgovorni državi članici, medtem ko je v ustnem sklepu navedeno, da traja čim manj časa. Ne glede na drugačno dikcijo se dolžina trajanja ukrepa, izrečena v ustnem in pisnem sklepu, ne razlikujeta, saj gre v obeh primerih za trajanje do prenehanja razlogov, pri čemer je po Dublinski uredbi III, k spoštovanju katere je zavezana tudi Republika Slovenija, določeno, da sme ukrep pridržanja trajati čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo posameznih postopkov vse do izvršitve predaje.

20. Do obsežnih tožbenih navajanj, ki se nanašajo na pravno naziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega, pa se sodišče ne more opredeliti, ker te navedbe niso povezane s konkretnim primerom, ampak gre zgolj za splošno naziranje. Se pa sodišče strinja s tem, da je potrebno pri odločitvah o omejitvah gibanja na splošno te standarde, kot jih navaja tožeča stranka, upoštevati.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

22. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja, saj sklepa o pridržanju ni odpravilo, ker je ugotovilo, da je tožba neutemeljena, če pa bi ga odpravilo, pa že sama odprava učinkuje tako, da se mora ukrep prenehati takoj izvajati, v kolikor je sodba pravnomočna.