Jedro

S trditvami, da v dednem dogovoru ni izražena prava dedičeva volja, je mogoče izpodbijati dedni dogovor s tožbo za njegovo razveljavitev, in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinja D. P. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da v zapuščino spadajo nepremičnini parc. št. 267/5 in 272/2, obe vl. št. 453 k.o. X, denarna sredstva zapustnice na transakcijskem računu zapustnice pri banki in 30.000 EUR, dvignjenih po smrti zapustnice z njenega transakcijskega računa; (2) da so dediči zapustničin sin B. J. in zapustničini hčeri D. P. in J. V., vsak do 1/3; (3) da so dediči sklenili dedni dogovor, v skladu s katerim B. J. na račun dednega deleža D. P. najkasneje do 10. 05. 2011 izplača dedinji 40.000 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, premično premoženje ni predmet dedovanja, denarna sredstva pa prejmejo dediči po enakih delih, in (3) da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki so predmet dedovanja, vknjiži lastninska pravica na ime B. J. v višini 2/3 deleža, na ime J. V. pa v višini 1/3 deleža. 2. Dedič B. J. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da je na zapuščinski obravnavi in pisno vložil zahtevek za izločitev predmetov iz naslova skupnega gospodinjstva z zapustnico in iz naslova vlaganj v zapustničino premoženje, nato pa je na nerazumljiv način kljub sporu o obsegu zapuščine prišlo do zapisa dednega dogovora. Znesek, ki ga je dolžan plačati D. P., ob upoštevanju njegovega prispevka k povečanju zapuščine znatno presega vrednost njenega dednega deleža. Na naroku je bil zaveden s strani dedinje J. V., ki je zahtevala 1/3 delež v naravi, čeprav je od matere dobila darilo večje vrednosti, tj. zazidljivo parcelo v velikosti 877 m2, ki je bilo ob materini smrti vredno najmanj 87.700 EUR, s čimer je dobila veliko večjo vrednost, kot ji gre po zakonitem dednem deležu. To je ugotovil šele po obravnavi z vpogledom v zemljiško knjigo. Sam je bil v zmoti, ker v primeru vedenja za darilno pogodbo dednega dogovora ne bi sklenil. Prava volja pritožnika je, da sodišče ugotovi pravilno vrednost zapuščine ob upoštevanju njegovih vlaganj, izločitvi premičnih stvari iz naslova skupnega gospodinjstva z zapustnico in vštevanjem darila v dedni delež J. V. Predlagal je, naj o pritožbi odloči sodišče prve stopnje in naj izpodbijani sklep razveljavi.

3. Dedinji J. V. in D. P. se v odgovorih na pritožbo ne strinjata s pritožbenimi navedbami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na to, da je bil na zapuščinski obravnavi podpisan dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili o delitvi premoženja, ki je bilo last zapustnice, pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je bil pri tem zaveden in da je bila njegova prava volja ob sklenitvi sporazuma drugačna. Dedni dogovor je namreč sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, za izpodbijanje sodne poravnave pa je mogoče po 392. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložiti tožbo za njeno razveljavitev med drugim tudi iz razloga, ker je bila sklenjena v zmoti, pod vplivom sile ali zvijače. V pritožbi zoper sklep o dedovanju, ki temelji na dednem dogovoru, bi pritožnik lahko dosegel le preizkus trditev, da sporazuma niso sklenili vsi dediči ali da je bil netočno povzet v sklepu o dedovanju (1). Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

6. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. Ker odgovor dedinje ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sama krije stroške, nastale z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Prim. VSL II Cp 434/1994 (16. 03. 1994), VSC Cp 720/1997 (14. 11. 1997), VSC Cp 1078/2009 (27. 05. 2010), VSL III Cp 2891/2010 (06. 10. 2010) in druge.