Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika in njegove žene A. A. za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj sta oba prosilca povedala v svojih prošnjah in kaj sta povedala na obeh osebnih razgovorih.

3. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da sta prosilca prošnji utemeljevala s tem, da sta bila v izvorni državi preganjana zaradi svojega političnega prepričanja, ker sta se od leta 2014 do 2017 štirikrat udeležila protestov zoper priključitev Krima k Ruski federaciji. Opisala sta več dogodkov, ki so se jima pripetili zaradi udeležb na demonstracijah, in sicer je imel tožnik težave v službi, ker je imelo vodstvo negativen odnos do njega, marca 2017 so neznanci poškodovali njun avtomobil s tem, da so razbili stransko steklo, istega meseca so neznanci trkali na njuna vrata, prav tako je marca 2017 njegovi ženi grozil neznani moški, ko se je vračala iz službe domov. Zaradi tega sta aprila 2017 zapustila izvorno državo in odšla v Črno goro, kjer sta bila šest mesecev, oktobra 2017 pa sta se ponovno vrnila v izvorno državo. Po cca. treh tednih so začeli hoditi na njun dom neznanci in trkali na njuna vrata. Pomoči pri policiji nista poiskala. V novembru 2017 sta se preselila k tožnikovim staršem. Januarja 2018 so ju policisti odpeljali na policijsko postajo in ju zasliševali v zvezi z demonstracijami. V februarju 2018 sta doživela prometno nesrečo in potem sta se odločila, da ponovno zapustita izvorno državo in sta spet odšla v Črno goro. Nato sta se novembra 2018 ponovno vrnila v Rusko federacijo, da bi pridobila dokumente, ki sta jih potrebovala za ustanovitev podjetja v Črni gori. Zatrjevala sta tudi, da sta bila tudi v Črni gori preganjana zaradi političnega prepričanja, vendar pa po ugotovitvah tožene stranke Črna gora ni njuna izvorna država.

4. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka ugotavlja razlikovanje v njunih izjavah glede ključnih dogodkov. Nasprotujoče so si izjave v zvezi z dogodkom, ko so v marcu 2017 na njuna vrata trkali neznanci. Tožnik je rekel, da so neznanci trkali na vrata in da je bil njihov namen, da bi poklicala policijo, nadlegovanja pa nista prijavila policiji. Prosilka pa je navedla, da so se neznanci, ki so trkali, predstavili kot policisti, da sta z njimi komunicirala skozi zaprta vrata in da so jima dejali, da vedo, da se udeležujeta protestov. Mož jih je vprašal po imenih in priimkih, a niso želeli razkriti svoje identitete. Tožnik pri tem ni omenil, da bi jima neznanci grozili ali ustrahovali, niti da bi se te osebe predstavili kot policisti. Prav tako so nasprotujoče si izjave v povezavi s prometno nesrečo dne 2. 2. 2018. Tožnik je v zvezi s tem povedal, da je bila udeležena voznica vozila, ki je trčila v njun avto, po imenu A. Shemo prometne nesreče je sestavil policijski inšpektor prometne policije in s shemo nesreče sta se strinjala oba. Za razliko od tega pa je prosilka navedla, da je bil voznik vozila, ki je trčil v njun avtomobil, moški in ne ženska in da ga policija ni nikoli izsledila. Torej sta podala povsem nasprotujoči si izjavi v zvezi z okoliščinami prometne nesreče. Prav tako so nasprotujoče si izjave v povezavi z dogodki, ki sta jih doživela po vrnitvi v izvorno državo v mesecu oktobru 2017. Takrat naj bi neznanci znova trkali na njuna vhodna vrata, dogodka pa nista prijavila policiji. Prosilka je navedla, da je njen mož po vrnitvi v izvorno državo prejel nekaj telefonskih klicev s strani policistov in da so mu sporočili, da bodo opravili hišno preiskavo in ju zaslišali. V novembru 2017 so na njun dom prišli policisti in opravili hišno preiskavo ter se izkazali s službenimi izkaznicami, vendar jim niso pokazali naloga za preiskavo. Ne ve, kaj so iskali. Tožnik pa tega ni omenil, da bi na njunem domu potekala hišna preiskava in da je zoper njega v izvorni državi sprožena kazenska ovadba. Malo verjetne so trditve prosilke o tem, da bi ju predhodno obvestili, da bodo opravili hišno preiskavo.

5. Tožena stranka ugotavlja, da so njune izjave glede razlogov, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in jih zaradi tega ne sprejema za verodostojne. Ni bila ugotovljena notranja skladnost njunih izjav. Verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila.

6. Prosilca tudi nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Prav tako nista poskušala poiskati zaščite v drugih državah. Odločila sta se, da preden odideta v Črno goro, si bosta kot turista ogledala nekaj evropskih prestolnic in tako sta bila v Parizu, Milanu, Bolgariji. Odšla sta tudi na beneški pustni festival. Pred prihodom v Slovenijo sta se nahajala v številnih državah, ki so bile zanju varne države. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je prisiljena zapustiti izvorno državo, se pričakuje, da bo za pomoč zaprosila takoj, ko se bo ponudila prva priložnost. 7. Tožena stranka dogodkov, ki sta jih doživela, ni mogla povezati, da so se zgodili zaradi njune politične aktivnosti. Ti dogodki tudi ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki pomenijo po ustaljeni upravno sodni praksi trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, kajti preganjanje pomeni trajno in sistematično nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oz. svoboščin. Dogodki, ki sta jih doživela, po oceni tožene stranke ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj niso dovolj resni in ponavljajoči se, da bi predstavljali hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Njuno zatrjevanje o preganjanju ne ustreza pojmu preganjanja, kot je uveljavljen v azilnem pravu.

8. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema nekatere informacije o stanju v izvorni državi. Tožena stranka je upoštevala dejstvo, da je Ruska federacija polnopravna članica Sveta Evrope in da morajo za sprejem v to organizacijo države kandidatke izpolniti določene pogoje, kot je demokratičnost družbe, vladavina in spoštovanje prava ter varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ruska federacija je ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in Evropsko konvencijo o zaščiti nacionalnih manjšin. Z informacijami o izvorni državi je tožena stranka seznanila tudi pooblaščence obeh prosilcev. Tožena stranka ugotavlja, da prosilca v izvorni državi nista bila nikoli aretirana, razen zadržanja nekaj ur zaradi ugotavljanja identitete. Tožnik je sam povedal, da na mitingih ni bil deležen nasilja. Le v enem primeru se je njegov prijatelj stepel s policisti in je prišlo do splošnega pretepa. Prosilca nista bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njunem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju.

9. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ocenjuje, da ni podana splošna verodostojnost obeh prosilcev. Njune izjave niso prepričljive, v njih je nekaj pomembnih kontradiktornosti, ki jih je tožena stranka v odločbi tudi obrazložila.

10. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj prosilca tudi ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ne uveljavljata razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Nevarnost mučenja ali nečloveškega poniževalnega ravnanja ali kazni je tožena stranka presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Prav tako pa v izvorni državi prosilcev ne poteka oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost obeh prosilcev.

_Povzetek navedb tožeče stranke_

11. Tožnik in njegova soproga sta vložila zoper odločbo skupno tožbo, v kateri navajata, da so se tožniku na delovnem mestu v tovarni začele pojavljati težave, ker vodstvo ne podpira ljudi, ki so nasprotniki Putina. Začeli so ga pošiljati na težja in bolj hrupna dela. Poleg tega je oba v letu 2017 pridržala policija in ju na postaji zadržala štiri ali pet ur in niso jima hoteli dati policijskega zapisnika, pa še grozili so jima s 15-dnevno aretacijo brez utemeljene pravne podlage. V letu 2017 sta jima dva moška razbila stekla na oknih njunega avtomobila in to dejanje je bilo storjeno zaradi političnega prepričanja. Iz avta namreč niso vzeli nič. Tožnika dogodka nista prijavila policiji, saj storilcev ne bi našli. Neznanci, ki so trkali na njuna vrata, so se predstavili kot policisti, vendar njihovih imen in priimkov niso želeli razkriti. Besede so bile izrečene v zelo grobi obliki. Tudi tega dogodka nista prijavila policiji, saj nista vedela, kako izgledajo moški. K tožnikovi soprogi je pristopil tudi neznani moški in jo začel agresivno nagovarjati, ko je zapuščala delovno mesto. Ko je dogodek prijavila na policijo, je morala izpolniti dva obrazca, policist pa je potem prošnjo zavrnil in pojasnil, da ji policija pri iskanju neznanega moškega ne bo pomagala. Glede nesreče z avtomobilom v letu 2018 prosilka v tožbi pojasnjuje, da je pomešala dogodke prometne nesreče in dogodka, ko ji je neznani moški grozil po odhodu z delovnega mesta. Policisti so opravili tudi hišno preiskavo, vendar naloga niso imeli. Preiskali so celotno stanovanje. Zgolj navajanje tožene stranke, da so te navedbe malo verjetne, ne zadostuje standardu obrazložene odločbe. V decembru 2017 so ju odpeljali na policijsko postajo in ju spraševali v zvezi s protesti. Grozili so, da bodo tožnika zaprli, če ne bosta zapustila Rusije. Policija je večkrat obiskala njune sorodnike. Tudi v Črni gori sta bila deležna političnega preganjanja. Tožnika je tam napadel neznani moški. Zaradi vseh stresov sta oba močno shujšala. V izvorni državi nimata pomoči organov pregona. Razen tega tožena stranka niti ni pojasnila ali obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Podrobnosti v razhajanjih izpovedi, ko so v marcu 2017 razbijali po vratih neznanci, niso bistvene pri odločanju o pravici do mednarodne zaščite. Pri opisovanju prometne nesreče v letu 2018 je bila prosilka pod velikim stresom. Bila je čustveno zmedena in nervozna. Ta dogodek je pomešala z dogodkom, ko ji je neznani moški grozil po odhodu iz delovnega mesta. V zvezi s hišno preiskavo v stanovanju pa je prosilka za razliko od tožnika dogodke le opisala z bistveno več podrobnostmi, to pa nikakor ne pomeni, da so izjave neverodostojne. Nobene zakonodajne podlage ni, da bi prosilec za mednarodno zaščito moral zaprositi za zaščito že v prvi varni državi. Pri preganjanju ni nujno, da gre za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Nadalje podrobno pojasnjujeta, sklicujoč se na različne sodbe, da pojem preganjanja nima določene pravne definicije in da velja, da mora ravnanje doseči določeno stopnjo resnosti, da se lahko opredeli kot preganjanje. Sklicujoč se na različne pravne vire tudi navajata, da je prosilec lahko izpostavljen različnim ukrepom, ki sami po sebi ne dosegajo preganjanja, v nekaterih primerih pa različni elementi, če se združijo v prosilčevi zavesti, ustvarijo posledice, ki v veliki meri opravičujejo obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem. Nadalje v tožbi obsežno pojasnjujeta splošno politično situacijo v Ruski federaciji, sklicujoč se na različne vire, ki govorijo o oviranju dela novinarjev, kršenju pravice do svobode izražanja, združevanja ipd. Poudarjata tudi, da je v dvomu potrebno odločiti v korist prosilca za mednarodno zaščito. Toženi stranki očitata, da ni upoštevala UNCHR smernic, sicer bi odločila drugače. Od prosilca namreč ni mogoče zahtevati, da bo poznal ali vedel, katera vsa dejstva in okoliščine so lahko pravno relevantna za presojo pogojev za preganjanje ali resno škodo. Poleg tega tožena stranka izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito ni dovolj natančno preučila oz. jih sploh ni preučila. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jima prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

12. Tožnika v pripravljalni vlogi menita, da bi morala tožena stranka presojati tudi navedbe v zvezi s Črno goro, saj kažejo na sosledje in celovitost kontinuiranega preganjanja. Če bi bil koncept prve varne države tako pomemben, bi temu ustrezno bile prilagojene tudi zakonske določbe.

_Povzetek navedb tožene stranke_

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je že obsežno opredelila v odločbi do navedb, ki so navedene v tožbi. Glede dogodkov v Črni gori pa odgovarja, da se do njih ni opredeljevala, ker Črna gora ni njuna izvorna država, tožena stranka pa je vezana na izvorno državo prosilcev. Glede vložitve prošnje za azil v najkrajšem možnem času, pa tožena stranka odgovarja, da je od osebe, ki je bila v izvorni državi do te mere preganjana, da jo je zapustila, pričakovati, da bo to storila v prvi zanjo varni državi. Tožena stranka se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in pri njej vztraja, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Sodna presoja_

14. Sodišče je s sklepom I U 2/2021-25 z dne 3. 5. 2021 prvotni spis, ki se je vodil pod opr. št. I U 2/2021 in se je nanašal na skupno tožbo obeh tožnikov zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4406/2019/12 (122-13) z dne 11. 12. 2020 razdružilo tako, da se je do tedaj skupna tožba obeh tožnikov zoper to odločbo obravnavala za vsakega tožnika v ločenem postopku. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 42. člena določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku odprtih postopkov v istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Sodišče se je za razdružitev odločilo zato, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, ki je v procesnem smislu primerljiva z obravnavano zadevo s sodbo I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 zavzelo stališče, da v zadevah, v katerih je izjava stranke pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo obravnavati tožb tožnikov, tudi če gre za družino, združeno, oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj ne glede na to, ali uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in/ali pravnih podlagah, lahko pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le tej zmanjšujejo dokazno vrednost (točka 21 obrazložitve). V isti sodbi je Vrhovno sodišče RS dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da mora v novem postopku upoštevati navedena stališča glede obravnavanja tožbe oziroma izvedbe glavne obravnave ter tožnike oziroma njihove tožbe obravnavati ločeno (točka 22 obrazložitve). Ker gre v obravnavani zadevi za podobno procesno situacijo, je tudi v tej zadevi sodišče odločilo, da se za vsakega od obeh tožnikov tožba obravnava ločeno, v posebnem postopku.

15. Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 8. 3021 vpogledalo v upravni spis, priloge sodnega spisa A1 do A3, B1 in B2 ter pismi matere tožnika in matere njegove žene ter zaslišalo tožnika.

16. Tožnik je na zaslišanju povedal, da sta se z ženo konec leta 2017 poskusila vrniti v Rusijo, pa so ju začeli zasledovati in sta se vrnila nazaj v Črno Goro. Vložila sta vlogi za izdajo potnega lista, a so jima rekli, da bosta prejela potrdilo, da se lahko vrneta v domovino in jima bodo tam izdali potna lista, vendar ne verjameta tem trditvam. Menita, da bosta tarča pregona in zasledovanja. Grožnja za njiju obstaja, ker sta se udeleževala protestov v podporo Navalnemu, vendar nista člana njegove stranke. Udeleževala pa sta se protestov. Po takem protestu so ju zadrževali na policiji, nato pa so prišli na dom opravit hišno preiskavo. Dobila sta grožnje, da bosta ob življenje. Zasledovali so ju tako, da so ženi grozili po službi in zunaj na ulici, domov so prišli neznani ljudje in ponoči trkali na vrata ter uporabljali grde besede in grožnje, da jima bodo stregli po življenju. Ko sta poklicala policijo, ta ni ničesar ukrenila. Zadnje, kar se jima je zgodilo, je bila prometna nesreča, pred njun avto je zapeljal drug avto, ne glede na to so ju razglasili za kriva. Hišno preiskavo sta imela marca 2017. 17. Sodišče je vpogledalo tudi pismo matere tožnika, vendar so v pismu opisani isti dogodki, kot jih je opisoval že tožnik, pri čemer je razvidno, da so povzeti večinoma na podlagi tega, kar je tožnik povedal svoji materi. Podobno velja tudi za pismo matere tožnikove žene, vendar so v pismu opisani isti dogodki, kot jih je opisovala že njegova žena, pri čemer je razvidno, da so povzeti večinoma na podlagi tega, kar je ona povedala svoji materi, s tem da njena mati v pismu še navaja, da so po njunem odhodu k njej prišli neznani moški, trkali na vrata in spraševali o njiju.

18. Tožba ni utemeljena.

19. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjujeta nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, saj njuno zatrjevanje o preganjanju ne ustreza pojmu preganjanja, kot je uveljavljen v azilnem pravu. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

20. Sodišče ugotavlja, da tožnik v prvem delu tožbe najprej ponovno navaja posamezne dogodke, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ki pa jih je tožena stranka v svoji odločbi že ovrednotila in se sodišče z njeno oceno strinja.

21. V točki 2 tožbe tožnik opisuje težave, ki jih je imel na delovnem mestu iz razloga svojega političnega prepričanja. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj težave v službi še ne predstavljajo take intenzitete preganjanja, da bi le-ta ustrezala definiciji preganjanja v smislu priznanja mednarodne zaščite. Take vrste preganjanja ni mogoče šteti kot dovolj resne narave in dovolj ponavljajočega se. Glede opisa dogodkov, ko je tožnika zadržala policija, prav tako sodišče meni, da to še vedno ni tak dogodek, ki bi predstavljal tako hudo preganjanje, da bi bilo zaradi tega treba priznati mednarodno zaščito, saj naj bi mu policisti zgolj zagrozili z nekaj dnevno aretacijo, potem pa so ju že po nekaj urah odpustili na prostost. Glede poškodovanja stekla na oknu avtomobila oba tožnika v tožbi navajata, da dogodka nista prijavila policiji. Ker dogodka nista prijavila, se po presoji sodišča tudi ne moreta sklicevati na to, da ju policija ne bi bila sposobna zaščititi, kar je tudi v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da se mora tisti, ki zatrjuje preganjanje, obrniti po pomoč na organe pregona in da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. Tudi razbijanja neznancev na domu tožnika ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1, saj tudi tega dogodka tožnik, če se sledi tožbenim navedbam, ni prijavil policiji (točka 5 tožbe). V nasprotju s tem pa je na zaslišanju na sodišču tožnik izjavil, da je poklical policijo in ko ga je pooblaščenka toženke na to opozorila, je odgovoril, da je policijo poklical, ni pa prijavil. Glede nesreče z avtomobilom iz leta 2018, ki sta jo tožnik in njegova žena na različen način opisala, tožnica sicer v tožbi pojasnjuje, da je pomešala to nesrečo z dogodkom, ko ji je grozil neznan moški. Po presoji sodišča gre za različna dogodka, ki ju ni možno zamešati: eno je prometna nesreča, eno je grožnja moškega. Dejstvo je, da sta ta dogodek različno opisala, zato je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja prevelika kontradiktornost glede tega, da bi bilo mogoče temu opisu slediti.

22. V tožbi je glede hišne preiskave navedeno, da ne zadostuje standardu obrazložene odločbe, ko tožena stranka navaja, da so take navedbe nenavadne in malo verjetne. Sodišče se s tem v zvezi strinja s toženo stranko, da se hišne preiskave ne napovedujejo vnaprej po telefonu, ampak jih policisti izvedejo brez vnaprejšnje napovedi, sicer ne bi imele pravega učinka.

23. Tudi opis dogodka v tožbi pod točko 9, ko naj bi tožnika po pravoslavnem Božiču odpeljali na policijsko postajo in spraševali v zvezi s protesti, ne dosegajo standarda preganjanja v smislu ZMZ-1. Zgolj to, da nista dobila policijskega zapisnika, še ne pomeni take intenzitete preganjanja, da bi bil to lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite. Take intenzitete tudi ne predstavljajo obiski policije sorodnikov tožnika.

24. Dogodki v Črni gori za ta postopek niso relevantni, ker Črna gora ni izvorna država tožnikov in se pri razlogih za priznanje mednarodne zaščite tožnik ne more sklicevati na tovrstne dogodke.

25. Za presojo sodišča tudi niso relevantne fotografije tožnika in njegove žene, s katerimi dokazujeta, kako naj bi shujšala zaradi travmatičnih dogodkov. Ni namreč mogoče dokazati vzročno posledične zveze med domnevno travmatičnimi dogodki in izgubo telesne teže. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1. 26. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1, pa sodišče pojasnjuje, da tega ni bilo treba posebej ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu treba priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 27. Tožnik v tožbi tudi poskuša dokazati, da očitane kontradiktornosti dejansko ne obstajajo, vendar pa sodišče ne more slediti tem tožbenim navedbam. Sodišče se namreč ne more strinjati s tem, da podrobnosti v razhajanjih niso bistvene pri odločanju o pravici do mednarodne zaščite. Če bi namreč šlo zgolj za razhajanje v eni podrobnosti, potem to res ni bistveno. Ker pa je šlo za večje število kontradiktornosti, pa z vidika presoje vseh izjav obeh tožnikov kot celote ni mogoče trditi, da razhajanja niso bistvena pri odločanju o pravici do mednarodne zaščite. Prav tako ni mogoče slediti temu, da so razhajanja ob dogodku za hišno preiskavo pri tožnikih le v tem, da je tožnica opisala več podrobnosti v zvezi z dogodkom. Tu namreč ne gre za bolj ali manj podroben opis dogodkov, ampak gre za to, da tožnik hišne preiskave v upravnem postopku sploh ni omenil, ampak šele na zaslišanju na glavni obravnavi.

28. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da zgolj to, da nekdo ne zaprosi za mednarodno zaščito čim prej je to mogoče, še ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vendar je treba upoštevati, da zgolj to ni bil ključni razlog za zavrnitev obeh prošenj, ampak gre le za dodaten razlog, na podlagi katerega je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da če bi bila prosilca zelo hudo ogrožena v izvorni državi, da potem ne bi po tako dolgem času zaprosila za mednarodno zaščito, ampak bi to storila v prvi državi, ko bi bilo to mogoče. 29. Sodišče nadalje ugotavlja, da je v tožbi zelo podrobno opisano, kdaj je podan pojem preganjanja in kdaj ne, vendar pa gre pri teh opisih v tožbi zgolj za opisovanje na splošni ravni. Enako velja tudi za obsežno opisovanje splošnih političnih razmer v Rusiji na straneh 11 in 12 tožbe. Tam tožnika opisujeta dogodke, ki so se zgodili nekaterim novinarjem in opisujeta kršitev človekovih pravic v Rusiji na splošno, vendar je treba v obravnavanem upravnem sporu izhajati iz dogodkov, ki so se konkretno zgodili tožniku in njegovi ženi, glede njiju pa je tožena stranka - kot je bilo že navedeno - pravilno ugotovila, da glede na opisane dogodke ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako tožnika na straneh 13 in 14 tožbe le na splošno opisujeta, kdaj je treba šteti, da obstaja 50 % verjetnost nevarnosti preganjanja. Tožena stranka je dovolj konkretno opisala, zakaj dvomi, da se je tožnikoma zgodilo opisano preganjanje, saj je to navedla s konkretnimi dejstvi in ji ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala UNCHR smernic, kot je to navedeno v tožbi.

30. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni dovolj natančno opisala neizpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti, saj je tožena stranka navedla, da tožnika nista zatrjevala škode zaradi smrtne kazni ali usmrtitve ali škode, ki bi jima grozila zaradi samovoljnega nasilja oz. vojne, prav tako pa je tudi podrobno pojasnila, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bila podvržena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da je te navedbe presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca.

31. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.