Jedro

Tožnica bi tako morala biti ob zavedanju, da je bila na dan škodnega dogodka jesen in da listje tedaj odpada in prekriva neravnine, še toliko bolj pozorna na jarek (luknjo), za obstoj katere je vedela in jo je lahko na svoji poti pričakovala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da odslej glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 11.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III in IV izreka potrdi.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati 11.240,20 EUR (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 9,57 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka), toženka pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 1.054,38 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije (točka IV izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku do vtoževanega zneska v višini 12.300,00 EUR s pripadki v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnica soprispevala k nastali škodi v višini 30%, saj slednja ni mogla vedeti, da se na mestu poškodbe nahaja luknja, ki je bila prekrita z listjem, mesto iztekanja vode pa ni bilo označeno z opozorilnim znakom. Tožnica namreč ni poznala točne lokacije cevi in jarka, videla je zgolj cev, ki pa je bila od mesta padca oddaljena 3 do 4 metre. Pritožba kot prenizko izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter meni, da je tožnica upravičena še do dodatne odškodnine v višini 1.059,80 EUR. V nadaljevanju pritožba poudarja, da toženka ni grajala teka vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo akcesorno terjatev, zato jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je tožnica v predmetnem sporu uspela z najmanj 49% in da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv).

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zmotno pa zavrnilo le obrestni del tožbenega zahtevka, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožba v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka neutemeljeno izpodbija 30% soprispevek tožnice k nastali škodi. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica zaslišana kot stranka sama izpovedala, da že 40 let hodi mimo stanovanjske hiše zavarovanca toženke, saj je tam, predvsem poleti, senca in da je za obstoj cevi, ki vodi iz greznice ter na koncu katere je jarek od iztekle vode, vedela. Kritičnega dne je tako jarek (luknjo) zgolj spregledala, ker je bila pokrita z listjem. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je tožnica izpovedala tudi, da je kritičnega dne cev, ki vodi iz greznice, videla, bi se tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predmetnemu jarku (luknji) lahko izognila, saj je po 40 letih nedvomno mogla in morala vedeti, kje se nahaja, četudi je bila na dan škodnega dogodka prekrita z listjem. To še velja toliko bolj, ker iz izpovedbe zavarovanca toženke I.K. in tožničinega moža F.P., ki sta bila zaslišani kot priči, izhaja, da je tožnica kritičnega dne padla neposredno na koncu cevi in ne 3 ali 4 metre od nje, kot skuša to prikazati sama. Tožnica bi tako morala biti ob zavedanju, da je bila na dan škodnega dogodka jesen in da listje tedaj odpada in prekriva neravnine, še toliko bolj pozorna na jarek (luknjo), za obstoj katere je vedela in jo je lahko na svoji poti pričakovala. Vsled navedenega zavarovancu toženke tudi ne more očitati, da bi mesto iztekanja vode moral označiti.

7. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine, ki skupno znaša 16.343,14 EUR, kar je v skladu s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih1 in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevajoč 30% soprispevek tožnice k nastali škodi in znesek odbitne franšize v višini 200,00 EUR, je tako sodišče prve stopnje tožnici prisodilo pravično odškodnino v višini 11.240,20 EUR.

8. V tej zvezi sodišče druge stopnje tako v okviru pavšalne pritožbene garje dodaja zgolj, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke A.K., dr.med., specialista kirurga, dopolnitve katerega tožnica ni predlagala, izhaja, da so telesne bolečine tožnice ustalile 8 mesecev po poškodbi, zato slednja v pritožbi neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine ni upoštevalo tudi telesnih bolečin, ki jih tožnica domnevno trpi še danes (pri hoji po neravnem terenu, pri premagovanju stopnic, pri večjih obremenitvah, pri nenadni obremenitvi gležnja), saj je s tovrstnimi navedbami prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. V zvezi z denarno odškodnino iz naslova strahu pritožba pavšalno navaja zgolj, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vsaj 1.000,00 EUR premalo, pri čemer pa svojih navedb z ničemer ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Smiselno enako velja tudi za denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj zgolj pritožbena navedba, da je hoja osnovna oblika človekovega premikanja in da je zato prisojena odškodnina iz tega naslova vsaj za 10.000,00 EUR prenizka, ne more prepričati sodišča druge stopnje v nepravilnost izpodbijane določitve.

11. Ima pa obravnavana pritožba prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka, saj iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 709/2020 z dne 6. 5. 2020, ne izhaja, da je pritožbeno sodišče potrdilo prvotno zavrnitev obrestnega dela tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Kot namreč to pravilno izpostavlja pritožba so obresti akcesorna terjatev poleg glavnice in zato delijo usodo le – te. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka obrestnemu delu tožbenega zahtevka sploh ni ugovarjala, je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je tožnici prisodilo tudi zakonske zamudne obrestmi od prisojene glavnice za čas od 11. 1. 2018 dalje do plačila.

12. Nazadnje pritožba neutemeljeno izpodbija še odmero pravdnih stroškov, saj se zmotno zavzema za delitev uspeha v pravdnem postopku ločeno po temelju in višini tožbenega zahtevka. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je v skladu s sodno prakso2 utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, kar pa v danem primeru ni tako, niti tega pritožba ne zatrjuje.

13. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da peti odstavek 17. člena ZOdv jasno določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo (le) v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni drugačni dogovori nični, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča tudi niso podane okoliščine, ki bi narekovale ustavnopravno presojo po oceni pritožnice spornega določila petega odstavka 17. člena ZOdv.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice deloma ugodilo in spremenilo točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točke II, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožnica je utrpela zlom in izpah desnega gležnja. 2 Tako npr. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2980/2009 z dne 12. 5. 2010.