Jedro

Pri odmeri višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče upoštevati prejete odpravnine na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma jo všteti v denarno povračilo, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 8.992,98 EUR zniža na znesek 6.994,54 EUR, v presežku pa se zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2018 (I. točka izreka sodbe), določilo trajanje delovnega razmerja do 11. 10. 2018 (II. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožnico prijavi v zavarovanje in ji prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno z zapadlimi zneski nadomestila plač, ki bi jih prejela, če bi delala, zmanjšanimi za prejeta neto denarna nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača denarno povračilo v višini 8.992,98 EUR (9 plač), v presežku pa je zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.214,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odmero denarnega povračila (prvi odstavek IV. točke izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče preveliko težo pripisalo okoliščinam, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da je bila tožnica pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi diskriminirana zaradi večkratne bolniške odsotnosti (poskusov zanositve s pomočjo umetne oploditve), ni obrazložen niti nima podlage v izvedenih dokazih. Meni, da bi moralo sodišče izplačano odpravnino, prejete plače v vmesnem času in denarno nadomestilo med brezposelnostjo všteti v denarno povračilo. Vztraja, da je tožnica, ki je po poklicu kozmetičarka, zaradi poznavanja več jezikov in dolgoletnih izkušenj s področja wellnessa lahko zaposljiva oseba. Po mnenju tožene stranke prisojeno denarno povračilo občutno odstopa od sodne prakse višjih sodišč. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera bi moralo sodišče odmeriti denarno povračilo v višini treh plač. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka in navaja, da bi morala tožnica kriti svoje stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini devet plač. V drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) so primeroma našteti kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožba utemeljeno navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o diskriminaciji tožnice pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložen oziroma ne temelji na ustrezni dokazni oceni. Ne glede na to pa sodišče pravilno ugotavlja, da tožničine odsotnosti zaradi poskusa zanositve v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati kot kriterija za odmero denarnega povračila. Pri odmeri višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče upoštevati niti prejete odpravnine na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 237/2017 z dne 10. 4. 2018) oziroma jo všteti v denarno povračilo, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka.

7. Okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo, vendar jim je dalo preveliko težo, kot to utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, zato je tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo. Tožnica je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopolnila 40 let. Sodišče je ugotovilo, da je po poklicu kozmetičarka z dolgoletnimi izkušnjami na področju wellnessa, da je zdrava, dela zmožna, objektivne razmere na trgu dela oziroma na tem področju pa so se v zadnjih letih izboljšale. Pri toženi stranki je bila zaposlena 12 let, do izdaje sodbe pa so ji bile priznane pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, zmanjšanem za nadomestilo med brezposelnostjo, za skoraj šest mesecev. Upoštevaje navedene okoliščine primera in denarna povračila, ki jih je revizijsko sodišče prisodilo v drugih primerih (VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017, VIII Ips 78/2018 z dne 6. 2. 2019, VIII Ips 115/2018 z dne 12. 3. 2019), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo primerno denarno povračilo v višini sedem plač delavke. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila, ob upoštevanju tožničine povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih dela (999,22 EUR) znižalo na 6.994,54 EUR ter v presežku zahtevek za denarno povračilo zavrnilo.

8. Ker je tožnica z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspela, pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnica dolžna kriti svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) krije sama svoje stroške pritožbe, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Glede na delni uspeh tožene stranke s pritožbo, tožnica ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.