Jedro

Revizijski ugovor, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno ugotovila njegovo premoženjsko stanje in premoženjske razmere, kar je imelo za posledico zavrnitev predloga za oprostitev plačila upravnih taks, predstavlja ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. To je nedovoljen revizijski ugovor in z njim revident revizije ne more utemeljevati, saj sta na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako stranka kakor tudi sodišče vezani in to presega okvir možne presoje v revizijskem postopku. Sodišče prve stopnje je glede predloga za taksno oprostitev pravilno odločilo, saj tožnik, kljub pozivu, ki mu ga je poslalo v zvezi z njegovim predlogom za to oprostitev, ni predložil listin, ki jih zahteva 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST). Dokazno breme za izkazovanje premoženjskih razmer je na strani predlagatelja, ki mora le-te izkazati z listinami, ki jih določa navedena določba.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.12.2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Murska Sobota z dne 11.4.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil njegovo prošnjo za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi denarne kazni (1. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tudi tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila upravnih taks po Zakonu o upravnih taksah (ZUT, Uradni list RS, št. 80/00, 40/00, 81/00, 42/02), ki v 23. členu določa, da takse ne plačujejo taksni zavezanci - posamezniki, ki so v slabih premoženjskih razmerah. Po 25. členu ZST se za taksne zavezance v primeru slabih premoženjskih razmer štejejo prejemki in denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, prejemniki denarnega dodatka po predpisih socialnega varstva ter prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih, telesno in duševno prizadetih oseb (1. odstavek). Po določbi 2. odstavka citiranega člena se za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila iz 1. odstavka tega člena, izpolnjujejo pa vse predpisane kriterije za prejemke iz 1. odstavka tega člena. Taksni zavezanec mora v zahtevi za taksno oprostitev dokazati, da izpolnjuje zahtevane kriterije. Tožnik je bil pozvan v upravnem postopku, da predloži ustrezne listine in dokaže zakonske pogoje za taksno oprostitev v upravnem postopku. Predložil je le potrdilo Centra za socialno delo Ljutomer z dne 29.10.2001, ki pa ne predstavlja tistega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče presoditi, da je upravičen do taksne oprostitve oziroma da z njim dokazuje, da je v slabih premoženjskih razmerah.

Tožnik je prosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks v upravnem sporu. Ker tudi na poziv sodišča ni predloži dokazil o svojem premoženjskem stanju (predložil je le odločbo o odmeri dohodnine za A.A. in potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2002 in 2001 zase in za A.A., ne pa drugih dokazil). Na podlagi dohodninskih obveznosti tožnikove žene in podatkov o višini katastrskega dohodka zanj in za njegovo ženo, pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, da bi bilo v obravnavani zadevi s plačilom taks ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Zato predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je po odločbi Centra za socialno delo Ljutomer z dne 25.10.2004, prejemnik denarne pomoči. Zatrjuje, da je predhodno poslal vso zahtevano dokumentacijo v zvezi z ugotavljanjem njegovega socialnega položaja. To je poslal tudi Okrožnemu sodišču v Murski Soboti oziroma njihovi službi za brezplačno pravno pomoč. V dosedanjih ugovorih je vedno navajal, da ni hotel prejemati socialne pomoči, ker ga je bilo sram. Na račun sramu je državi prihranil nekaj denarja, ki pa ga je premagal in sedaj postal prejemnik socialne pomoči. Delovno razmerje je izgubil in ga je država nasilno pahnila v revščino, njegove socialne razmere pa se niso spremenile od leta 1999 oziroma od leta 1995. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala v tem delu s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se lahko glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišča zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijski ugovor, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno ugotovila njegovo premoženjsko stanje in premoženjske razmere, kar je imelo za posledico zavrnitev predloga za oprostitev plačila upravnih taks, predstavlja ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. To je nedovoljen revizijski ugovor in z njim revident revizije ne more utemeljevati, saj sta na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tako stranka kakor tudi sodišče vezani in to presega okvir možne presoje v revizijskem postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji, ki povzema ugotovitve tožene stranke, tožnik ni izkazal odločilnih dejstev, ki so pomembna za taksno oprostitev po ZUT, je revizijsko sodišče v materialnopravni presoji izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ta pravilna in zakonita.

Potrdilo Centra za socialno delo Ljutomer z dne 25.10.2004 predstavlja novoto in se ne nanaša na obdobje, ko je nastala tožnikova taksna obveznost. Tega dokaza revizijsko sodišče v okviru revizijske presoje ni moglo upoštevati.

K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V skladu z v 1. točki te obrazložitve navedenimi določbami ZUS-1 je vrhovno sodišče, glede na to, da tožnik izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, obravnavalo ta del njegove vloge kot pritožbo. Sklicuje se na slabo premoženjsko stanje, vendar pa je sodišče prve stopnje glede taksne oprostitve pravilno odločilo, saj kljub pozivu, ki mu ga je poslalo v zvezi z njegovim predlogom za to oprostitev, ni predložil listin, ki jih zahteva 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST). Dokazno breme za izkazovanje premoženjskih razmer je na strani predlagatelja, ki mora le te izkazati z listinami, ki jih določa navedena določba. Tudi po presoji sodišča samo na podlagi podatkov o dohodninski obveznosti tožnikove žene in podatkov o višini katastrskega dohodka za tožnika in njegovo ženo v letih 2001 in 2002 niso izkazani pogoji za taksno oprostitev. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je torej materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 in neutemeljeno pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1.