Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah kot je obravnavana vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V konkretnem primeru obstajajo številne okoliščine posla, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s takšno transakcijo sodeluje pri poslu, ki pomeni utajo davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za december 2007 in maj 2008 v vrednosti 142.000,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 11.124,31 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 153.124,31 EUR morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. izreka). Zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka se ne ugodi, pritožba ne zadrži izvršitve (točki II. in III. izreka). Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV po račun 105/2008 z 15. 5. 2008, ki ga je prejel od družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 180.000,00 EUR za nakup nepremičnine: parc. št. 499, stanovanjske stavbe v izmeri 172 m2, njive v izmeri 88 m2, dvorišča v izmeri 45 m2 in parc. št. 500/2, stanovanjske ceste v izmeri 4 m2, pripisani vložek št. 465 k.o. … (v nadaljevanju nepremičnina). Cena nepremičnine je bila 150.000,00 EUR, obračunan DDV pa 30.000,00 EUR. Pravico do odbitka DDV pa je tožnik uveljavljal tudi na podlagi račun 1399S z dne 18. 12. 2007, ki ga je izdal leasingodajalec, družba C. d.o.o. za nakup „Avtomatske linije za proizvodnjo tampona na zrnatost od 0,1 – 32 mm s pripadajočo opremo po pogodbi 3112134121“ (v nadaljevanju proizvodna linija) v skupni vrednosti 672.000,00 EUR. Na osnovi tega računa je za davčno obdobje december 2007 izkazal odbitek DDV v višini 112.000,00 EUR.

Tožnik je s prodajalcem, družbo A. d.o.o., 18. 3. 2008 sklenil kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine na naslovu …. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) je direktor D.D. pojasnil, da se je z družbo A. d.o.o. seznanil preko povezane družbo E. d.o.o. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma „missing trader“ in da je predmetno nepremičnino pridobila s kupoprodajno pogodbo dne 20. 9. 2007 od F.F., G.G. in H.H. za kupnino 90.000,00 EUR. V postopku DIN je F.F. izjavila, da so se za predmetno nepremičnino zanimali trije kupci, med njimi tudi D.D. (D.D., takratni direktor tožnika), ki je na ogled predmetne nepremičnine prišel z osebo z imenom I. Nihče iz družbe A. d.o.o. se ni zanimal za nepremičnino. S to družbo se je prvič seznanila, ko je po pošti prejela osnutek kupoprodajne pogodbe. H.H. pa je v izjavi navedel, da se je za prodajo predmetne nepremičnine dogovarjal z osebo I., priimek mu ni poznan, ki si je nepremičnino več kot ogledal skupaj z osebo z imenom J. Z družbo A. d.o.o. se je prvič seznanil ob podpisu pogodbe. Prvotna ponujena cena je bila iz 100.000,00 EUR, kasneje pa je bila znižana na 90.000,00 EUR. Ob podpisu pogodbe 20. 9. 2007 je ključe predal J. V spornem obdobju je bil D.D. direktor družbe K. d.o.o. in lastnik 50 % deleža osnovnega kapitala. Glede na navedeno je bila tožniku znana prodajna cena nepremičnine, to je 90.000,00 EUR in je bil tudi seznanjen s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe treh fizičnih oseb s kupcem, družbo A. d.o.o. Po mnenju davčnega organa gre za navidezen račun in za navidezen posel, kot ga opredeljuje 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Prvostopenjski organ navaja sodbo SEU v zadevi C-255/02. Ker gre v danem primeru za zlorabo, se davek odmeri kot da fiktivnega posla ni bilo. Na podlagi četrtega odstavka 67. člena v povezavi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ na podlagi citiranega računa ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV po računu z dne 18. 12. 2007 za nakup proizvodne linije v skupni vrednosti 672.000,00 EU, na osnovi katerega je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV za december 2007 v višini 112.000,00 EUR. Proizvodno linijo je dobavila družba L. d.o.o. Nabavo je financirala družba C. d.o.o. kot leasingodajalec in kot financer. Družba L. d.o.o. je prejela za nakup proizvodne linije račun 108/2007 z dne 13. 12. 2007 v skupni vrednosti 672.000,00 EUR od družbe M. d.o.o. ter isto proizvodno linijo z računom z dne 18. 12. 2007 v isti vrednosti na osnovi leasing pogodbe z dne 11. 12. 2007 zaračunala tožniku. Tožnik je predložil tudi kopijo pogodbe št. 2/2007 z dne 15. 10. 2007, ki jo je sklenil kot naročnik proizvodne opreme z družbo L. d.o.o. za 672.000,00 EUR. Davčni organ si je 10. 4. 2009 proizvodno linijo ogledal in ugotovil, da je dobava nesporno bila izvedena. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da sta družbi L. d.o.o. in M. d.o.o. „neplačujoča gospodarska subjekat“ oziroma „missing trader“ družbi in da gre za navidezen račun in navidezen posel, kot ga opredeljuje 74. člen ZDavP-2. Družba L. d.o.o. se je v kupoprodajnem poslu proizvodne linije pojavila v vlogi posrednika med navideznim prodajalcem družbo M. d.o.o. in končnim kupcem družbo K. d.o.o. Z mednarodno izmenjavo podatkov je davčni organ pridobil dokumentacijo od proizvajalca proizvodne linije, družbe N. iz Nemčije in sicer nepodpisan osnutek pogodbe št. 1-2007 z dne 15. 10. 2007, katere predmet je nakup proizvodne linije v slovenskem jeziku. Že ob naročilu opreme je kot kraj nabave navedena Slovenija. Proizvodna linija je bila zaračunana z računom 07.600 z dne 29. 11. 2007 v znesku 260.000,00 EUR in dobavljena ter usposobljena za uporabo 27. 11. 2007 v Zlatoličju v Sloveniji. Iz opisa in sestavnih del zaračunane proizvodne linije in mesta dobave ter montaže izhaja, da gre za proizvodno linijo, ki jo uporablja tožnik in ki jo je pridobil po računu z dne 18. 12. 2007 od C. d.o.o. O.O., ki je od 1. 5. 2008 zaposlen v družbi P. d.o.o., je navedel, da se z nikomur iz družbe M. d.o.o. ni dogovarjal za montažo proizvodne linije. O možnosti nabave proizvodne linije pa se je pogovarjal s D.D. in še z dvema osebama, ki so jih zanimali tehnični podatki, okvirna cena in rok dobave. Iz navedenega izhaja, da je bil tožnik seznanjen z okvirno ceno za proizvodno linijo, ki bi jo lahko dobavila družba P. d.o.o. neposredno tožniku.

Iz listinskih podatkov izhaja, da je družba L. d.o.o. zaračunala proizvodno linijo družbi C. d.o.o. še preden je sama prejela račun zanjo od družbe M. d.o.o. Družba M. d.o.o. je prejela račun za proizvodno linijo po nabavni vrednosti 260.000,00 EUR in jo nato v nespremenjeni obliki 19. 12. 2007 in 27. 11. 2007 zaračunala družbi L. d.o.o. po prodajni vrednosti 671.000,00 EUR ter iz tega naslova ustvarila 299.166,67 EUR razlike v ceni. Družba L. d.o.o. je kupljeno proizvodno linijo po nabavni vrednosti 671.000,00 EUR zaračunala družbo C. d.o.o. po prodajni ceni 672.000,00 EUR ter iz tega naslova ustvarila le 833,33 EUR razlike v ceni. Po presoji davčnega organa gre za navidezne račune in navidezne posle, kot jih določa 74. člen ZDavP-2. Poslovni dogodki in dokumentacija pa kažejo, da je bil namen transakcij med družbami K. d.o.o., L. d.o.o. in M. d.o.o. utaja davka. Davčni organ na podlagi navedenega računa ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena in četrtim odstavkom 67. člena ZDDV-1. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Družba A. d.o.o. je zgolj formalni listinski kupec nepremičnine in hkrati prodajalec nepremičnine, kar potrjujejo podatki, ki jih je davčni organ pridobil na podlagi 41. člena ZDavP-2 o načinu prodaje nepremičnine od prodajalcev, fizičnih oseb F.F. in H.H. Okoliščine, ki kažejo, da gre za posel, ki odstopa od običajne poslovne prakse so tudi način plačila tožnika po prejetem računu z dne 15. 5. 2008 v znesku 180.000,00 EUR in druge okoliščine navedene na strani 31 obrazložitve drugostopenjske odločbe. Posamezne določbe kupoprodajne pogodbe z dne 18. 3. 2008 med prodajalcem A. d.o.o. in tožnikom kot kupcem kažejo neskladnosti z ustaljeno poslovno prakso. Pritožbeni organ ugotavlja, da do prenosa lastninske pravice na navedeni nepremičnini na družbo A. d.o.o. sploh ni prišlo, kar pomeni, da prodajalec navedene nepremičnine oziroma izdajatelj navedenega računa niti ni mogla biti družba A. d.o.o. Gre za navidezen posel. V zvezi z nakupom proizvodne linije pa iz objektivnih okoliščin, ki jih pritožbeni organ navaja na straneh 34 in 35 obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da gre za navidezen posel. Opisane okoliščine, ki so spremljale nakup proizvodne linije kažejo, da je bil tožnik pred nakupom v stiku z dejanskim prodajalcem in da je bil seznanjen s ceno in pogoji nakupa, kljub temu pa se je odločil, da bo predmetno proizvodno linijo kupil od družbe tipa „missing trader“, s čimer se je cena nelogično in nepojasnjeno bistveno povečala. V postopku je bilo ugotovljeno, da družba M. d.o.o. predmetnega blaga ni dobavila družbi L. d.o.o., ta pa je znesek računa zgolj prefakturirala družbi C. d.o.o., ki je nato tožniku izdala račun, na podlagi katerega je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Po mnenju pritožbenega organa je na podlagi številnih objektivnih okoliščin možno sklepati na tožnikov subjektivni element, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Tožnik v tožbi ugovarja, da davčni organ ni ugotavljal vseh dejstev ter upošteval vseh dokazov. V primeru, če gre za navidezen posel, davčni organ ne navaja, kateri je bil prikrit posel. Nepremičnina kot tudi proizvodna linija sta evidentirani v tožnikovi premoženjski bilanci. Sporni računi ne predstavljajo fiktivnih računov in fiktivnih listin, marveč je tožnik nepremičnino in proizvodno linijo resnično kupil. Na tožnika je bila tudi prenesena lastninska pravica na nepremičnini, kar izhaja iz zemljiške knjige. Sklicevanje davčnega organa na SPZ, da se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, je sicer pravilno, vendar za obravnavani primer ni relevantno, saj je potrebno razlikovati med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Pomembno je, kdo je prvi kupec in ta je pridobil zahtevek na izstavitev zemljiško-knjižne listine in bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, vendar se ni, ampak je nepremičnino prodal naprej tožniku. Stranke veže tudi prodajna pogodba, katere predmet je celo tuja stvar. Da je z listinami iz civilno pravnega stališča vse v redu, izhaja tudi iz dejstva, da se je tožnik lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik. Navidezne pogodbe pa nimajo učinkov oziroma so nične, kar bi v obravnavanem primeru pomenilo, da morajo stranke druga drugi vrniti vse, kar so na tej podlagi prejele. Ali je družba A. d.o.o. res „missing trader“ družba, tožnik o tem ni bil seznanjen, nepremičnino je kupil in jo je tudi plačal. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na nekatere podatke DIN pri navedenih družbah, ki so tožniku neznani in se do njih ne more opredeliti. Tožniku ni znano, katere preverbe iz uradnih baz podatkov bi moral pridobiti in iz katerega zakona ta obveznost izhaja. Ni pravilno, da se vsa odgovornost za plačilo DDV na podlagi računa, prejetega od „missing traderja“, prevali na tožnika. Kršeno pa je tudi načelo davčne nevtralnosti. Tožnik je prepričan, da je pri sprejemanju svojih poslovnih odločitev, ki so sicer v njegovi avtonomni sferi in so del ustavnega načela do svobodne gospodarske pobude, ravnal kot dober gospodar. Kolikor pa v zvezi z družbami A. d.o.o., M. d.o.o. in L. d.o.o. obstajajo upravne odločbe kot rezultat DIN, to tožnika ne veže, saj ni bil stranka v teh postopkih. Tožnik pa ni mogel vedeti, da gre za „missing traderje“, ki ne izpolnjujejo davčni obveznosti. Davčni zavezanci, ki nevede sodelujejo v davčnih goljufijah, pa ne smejo biti dodatno davčno obremenjeni.

Sklicevanje davčnega organa na Direktive EU v izpodbijani odločbi je nepravilno. Direktive EU so sredstvo harmonizacije reda EU in ne unifikacije in tako ne morejo biti neposredno uporabljive, ampak jih mora država vključiti v svoj pravni red. Prav tako je sklicevanje na judikate SEU nepravilno in nekonstitentno in pomeni kršitev načela zakonitosti. Tožnik zatrjuje, da je DDV obračunaval in plačeval skladno s predpisi, ki jih je sprejela Republika Slovenija. Davčni organ pa je ravnal v nasprotju za načelom zakonitosti (4. člen ZDavP-2) in načelom sorazmernosti (6. člen ZDavP-2) ter načelom materialne resnice (5. člen ZDavP-2). Prav tako je nepopolno ugotovil dejansko stanje, ni upošteval predloženih dokazov in dejstev, predpise je zmotno uporabil in izdal nezakonito odločbo. Tožnik predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku presodi odmerjene stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dejansko stanje in navaja 63. člen ZDDV-1 ter posamezne določbe Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami. Navaja pa tudi sodbe SEU v zadevah C-255/02, C-354/03, C-355/03, C-484/03, C-439/04, C-440/04, C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi ter C-324/12. Obširno navaja objektivne okoliščine iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v postopku, ki pomenijo utajo davka. Podlaga za izdajo spornih dveh računov niso bili gospodarski posli in s tem povezani poslovni dogodki, temveč navidezni posli. Tožnik je vedel oziroma bi glede na navedene objektivne okoliščine moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah povezanih z goljufijo. Da je temu tako, je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 342/2011 z dne 21. 11. 2012. Tožba ni utemeljena.

V obravnavan zadevi je sporno ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi računa, ki ga je prejel od družbe A. d.o.o. za nakup nepremičnine in od računa, ki ga je prejel za nakup proizvodne linije od družbe C. d.o.o. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah kot je obravnavana vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Med strankama ni sporno, da gre v danem primeru za dejansko opravljeno dobavo blaga od drugega davčnega zavezanca, da ima tožnik formalno popoln račun in da gre za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij. Tako je v zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka DDV v zadevi odločujoče ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi.

Tudi po presoji sodišča na strani tožnika obstajajo objektivne okoliščine, ki sta jih v zvezi z nakupom sporne nepremičnine in proizvodne linje obsežno navedla tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ. Sam način nakupa nepremičnine preko družbe A. d.o.o. po ceni 180.000,00 EUR, čeprav je bil tožnik seznanjen, da so to nepremičnino v drugi polovici leta 2007 prodajale tri fizične osebe po prodajni ceni 90.000,00 EUR, kaže na neobičajnost posla. Tožnik je takoj po sklenitvi pogodbe med fizičnimi osebami in družbo A. d.o.o. že razpolagal s ključi predmetne nepremičnine. Na odstopanje od običajne poslovne prakse kažejo tudi plačila. Tožnik je znesek 5.000,00 EUR nakazal družbi A. d.o.o. že 17. 9. 2007, še preden je ta družba sploh sklenila kupoprodajno pogodbo s fizičnimi osebami, ki so bili lastniki nepremičnine. Iz določil kupoprodajne pogodbe izhajajo neskladnosti z ustaljeno poslovno prakso. Iz 6. člena te pogodbe razvidno, da se v danem primeru lahko vknjiži lastninska pravica na tožnika brez pogoja plačila celotne kupnine. Tako je tožnik, ki je plačal le 5.000,00 EUR varščine za nepremičnino po določbi 6. člena pogodbe že pridobil možnost prenosa lastninske pravice v svojo korist. Prav tako iz 4. člena pogodbe izhaja, da bo kupcu izročena nepremičnina v izključno last, posest in užitek že na dan podpisa pogodbe, torej 18. 3. 2008. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da do zemljiško-knjižnega prenosa lastninske pravice na navedeni nepremičnini na družbo A. d.o.o. ni prišlo. Tudi po presoji sodišča sporni račun, pogodba in njihovo plačilo ne izkazujejo resničnost opravljenega posla. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča obstajajo številne okoliščine posla, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s takšno transakcijo sodeluje pri poslu, ki pomeni utajo davka.

Tudi zvezi z nakupom proizvodne linije na strani tožnika obstajajo objektivne okoliščine, ki kažejo na neobičajnost posla oziroma na dejstvo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri utaji davka. Tožnik se je pred nakupom proizvodne linije, ki jo je dobavila družba L. d.o.o. preko družbe C. d.o.o., ki ima vlogo financerja, seznanil z družbo N. iz Nemčije, ki je specializirana za prodajo proizvodne linije. Tožnik je bil seznanjen, da je družba P. d.o.o. slovenska poslovalnica družbe N. iz Nemčije, ki je specializirana za prodajo proizvodne linije. Že pred nakupom proizvodne linije od družbe C. se je tožnik pri družbi P. d.o.o. seznanil s pogoji prodaje, ceno in karakteristikami proizvodne linije, ki jo je kasneje kupil. Proizvodno linijo si je ob navzočnosti predstavnika družbe P. d.o.o. tudi ogledal. Tožnik se je odločil, da bo nabavil opremo od družba L. d.o.o. po nabavni ceni 672.000,00 EUR in ne neposredno od družbe N. iz Nemčije, kjer je prodajna cena znašala 260.000,00 EUR, pri čemer je bil s to ceno seznanjen. Sodišče soglaša s tožnikovo navedbo v tožbi, da je pri sprejemanju svojih poslovnih odločitev avtonomen, nikakor pa se ne strinja, da je s sklenitvijo takšnega posla, kot je opisano, ravnal kot dober gospodar. Pri tem družba L. d.o.o. ni zastopnik oziroma ekskluzivni dobavitelj proizvodne linije in je tudi nikjer ni reklamirala. Družba nima kvalificiranih zaposlenih in tudi ne more zagotavljati kvalitetnega servisa proizvodne linije. Družba L. d.o.o. predstavlja zgolj navideznega posrednika pri prodaji blaga od družbe M. d.o.o. Izdaja računa za prodajo proizvodne linije družbe L. d.o.o. in predaja sredstev v uporabo in šele naknadna pridobitev računa za nakup od dobavitelja družbe M. d.o.o., ni logična in kaže na sodelovanje prodajalca in kupca, ki je omogočila kupcu pridobitev finančnih sredstev od družbe C. d.o.o. Družba N. iz Nemčije razpolaga tudi z nepodpisanim osnutkom kopije pogodbe št. 1-207 z dne 15. 10. 2007 v slovenskem jeziku, kjer je kot naročnik navedena družba M. d.o.o., ki je v celoti kopija pogodbe št. 2-2007 z dne 15. 10. 2007, katere predmet je nakup opreme za drobljenje, ki naj bi jo sklenila tožnik kot naročnik in družba L. d.o.o. kot dobavitelj. Pogodbi se razlikujeta le v navedbi naročnika in dobavitelja ter pogodbeni ceni. Navedeno kaže na to, da so družbe M. d.o.o. kot naročnik oziroma kupec iz kupoprodajnega posla za družbo N. ter tožnik, kot pogodbenik iz pogodbe št. 2/2007 z dne 15. 10. 2007, sodelovali pri teh transakcijah, drugače v obeh poslih ne bi mogla nastati identična dokumentacija. L. d.o.o. je zaračunala proizvodno linijo C. d.o.o., preden je za proizvodno linijo sama prejel račun družbe M. d.o.o. Te okoliščine pa tožnik tudi ne izpodbija. Navaja le, da ne gre za navidezne posle, ker razpolaga z nepremičnino in razpolaga z proizvodno linijo, kar pomeni, da sta bili sklenjeni kupoprodajni pogodbi tudi realizirani. Navedeni indici pa kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo. Tožnik ni ravnal razumno, kot se to od njega pričakuje glede na to, da je strokovnjak na področju, s katerim se ukvarja. Tožnik ni izvedel nobene preveritve o sposobnosti družbe L. d.o.o. za izvedbo tako zahtevnega posla.

Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe sodišča EU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi Mahagében in Dávid izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnosti ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). V konkretni zadevi je bilo po presoji sodišča ravnanje tožnika nerazumno. Ob presoji ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem tako zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po navedenem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojanja odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družb A. d.o.o., L. d.o.o. in M. d.o.o. ter s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj kot je bilo pojasnjeno, navedene okoliščine v zadevi niso pomembne.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore o kršitvi ustavnih pravic, kot tudi ostale tožnikove ugovore. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil seznanjen z ugotovitvami obeh upravnih organov. Na zapisnik je dal pripombe. Po presoji sodišča v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločitev ima podlago v materialnem zakonu in sicer v ZDDV-1, ki je v Republiki Sloveniji veljal v spornem obdobju (leta 2007 in 2008). Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 oz. Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki je nadomestila Šesto direktivo in jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. SEU je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU. Interpretativne sodbe, v katerih SEU pojasni in natančneje določi pomen ter obseg nekega pravila EU, imajo učinek ex tunc. Šteje se, da ima predpis EU, ki ga SEU obrazloži s sodbo, takšen pomen že od začetka veljavnosti. Tako morajo nacionalna sodišča tako obrazložen predpis uporabiti celo za pravna razmerja, preden je SEU podal takšno razlago. Glede na navedeno so neutemeljeni tožnikovi ugovori nepravilne uporabe določb direktiv EU in sodb SEU.

Po presoji sodišča je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, po kateri tožnik na podlagi 63. člena in 67. člena ZDDV-1 ni upravičen do odbitka vstopnega DDV po prejetih spornih računih, saj je glede spornih računov izkazan tožnikov subjektivni element. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.