Jedro

V primeru delavca, ki ostane brez zaposlitve in brez osebnega dohodka, lahko sodišče delodajalcu naloži plačevanje nadomestila plače za čas trajanja spora o (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, če je to potrebno za preživetje delavca in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Za izdajo takšne začasne odredbe pa mora delavec najprej izkazati za verjetno, da terjatev zoper delodajalca obstoji oziroma da bo nastala, česar tožnica ni storila. Njen predlog za izdajo začasne odredbe tako ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „„1. Zavrne se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Prenehanje pogodbe o zaposlitvi se zadrži do pravnomočnega zaključka o postopku nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejela, če bi delala, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse dokler traja spor o obstoju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki.

Začasna odredba se izvrši tako, da se dovoli izvršba z rubežem razpoložljivega dobroimetja dolžnika (tožene stranke), ki ga ima na računu št. ..., odprt pri banki ... d.d., do višine izvršljive terjatve in s prenosom zarubljenega dobroimetja dolžnika na račun upnika (tožeče stranke) št. ..., odprt pri banki …. d.d. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.““ Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati predlagano začasno odredbo na podlagi določil 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter na podlagi določil 273. člena ZIZ, ki sicer določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tako je tožnica predlagala, da se prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila odpovedana iz poslovnega razloga, zadrži do pravnomočnega zaključka postopka o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem ter da ji je tožena stranka dolžna v tem času izplačevati nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemala, če bi delala. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožnica v tej fazi postopka naj ne bi izkazala, da ji je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju z zakonskimi določbami oziroma, da je bistveno kršila materialno pravo, s tem pa tudi naj ne bi dokazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti, da terjatev obstoji, oziroma da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalec na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 1. 2002 za nedoločen čas, pri čemer je bila na porodniškem dopustu in se je dne 2. 9. 2010 vrnila na delo, že dne 21. 9. 2010 pa je prejela obvestilo o nameravani odpovedi, torej v času, ko je zanjo veljalo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR. Prav tako je tožena stranka zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je že dne 31. 3. 2010 vedela, da se obseg poslovanja zmanjšuje. Finančno stanje tožene stranke je dobro in odpovedni razlog ni podan, vse to pa kaže, da so razlogi, kot izhajajo iz obrazložitve odpovedi povsem neutemeljeni, saj tožena stranka evidentno ni prisiljena optimizirati delovnih procesov in zmanjšati stroškov s sprejemanjem ukrepov glede zmanjšanja števila zaposlenih na nekaterih delovnih mestih, saj množično zaposluje nove delavce, torej so se potrebe po delu povečale, ne pa zmanjšale. Tožena stranka bi morala tudi v primeru, da poslovni razlog obstoji (pa ne), preveriti, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je julija 2010 zaposlila A.K. na delovnem mestu višji projektni vodja, čeprav ima tožnica vsa potrebna znanja in sposobnosti za opravljanje dela na opisanem delovnem mestu. Sodišče je tudi svojo odločitev obrazložilo, da tožnica ni izkazala obstoja katere izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ in tudi ne posebnega pogoje iz 5. točke 273. člena ZIZ. Tožnica je brez zaposlitve in brez osebnega dohodka in ima komaj leto dni starega otroka, zato ji nastaja velika škoda, ogroženo je njeno preživljanje in preživljanje njene družine – s tem je brez dvoma izkazan pogoj po 5. točki 1. odstavka 273. člena ZIZ. Brez dvoma ima izguba dohodka tudi za tožnico posledico težko nadomestljivo škodo, kar je tožnica jasno navedla v predlogu. Splošno znano dejstvo je, da je višina denarnega nadomestila omejena in da to nikakor ne bo primerljivo z dosedanjimi dohodki tožnice (3.522,49 EUR), kar posledično brez dvoma pomeni nastanek škode tako zanjo kot za njeno družino. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in torej določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izda sodišče, če so izpolnjeni pogoji iz 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007) oziroma v primeru, ki je opredeljen v 3. odstavku 227. člena ZDR, ki določa, da lahko inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršitve arbitražne odločbe, oziroma, če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Poudariti je tudi, da ZDR v 85. členu določa, da če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi in delavec zahteva zadržanje učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje ne učinkuje do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da po določilih 273. člen ZIZ sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej ne določa vrst začasnih odredb taksativno, vendar kot navaja tožnica sama, se lahko izda začasna odredba kot plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta dolžan po zakonu preživljati (5. točka 273. člena ZIZ).

Tožnica pa je v predmetnem sporu postavila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je smiselno enak tožbenemu zahtevku. Vendar navedeno niti ni relevantno.

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 10. 2010, ki ji jo je podala tožena stranka in iz katere izhaja, da je poslovni razlog obstajal iz razloga, ker tožena stranka izkazuje slabše rezultate poslovanja in sicer zmanjšanje za 50 %, izkazuje padec prodaje svetovalnih storitev, zmanjšanje prihodkov in nedoseganje ciljev. Iz odpovedi je razvidno, da je delodajalec preveril, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, jo dokvalificirati ali prekvalificirati ter ugotovil, da ji ne more ponuditi dela pod spremenjenimi pogoji ali drugega delovnega mesta, niti je ne dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delovno mesto. ZDR v 115. členu ureja starševsko varstvo in določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem, v času ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je se je tožnici dopust iztekel dne 1. 9. 2010, tožena stranka pa ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi 4. 10. 2010, torej po izteku enomesečnega roka, v katerem je bila tožnica še varovana kategorija po določilih ZDR. Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi pritožbene razloge glede zamude šestmesečnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa v tej fazi postopka ni mogoče ugotoviti, prav tako ni mogoče ugotoviti, da poslovni razlog ne obstoji, ter da bi tožnico bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati oziroma dokvalificirati. Potrebno je torej poudariti, da tožnica v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti, da ji terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper dolžnika – delodajalca nastala. Torej sodišču niti ni bilo potrebno obrazlagati ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe torej tudi ne razlogov iz pritožbe.

Res je sicer, da delavec, ki ostane brez zaposlitve in brez osebnega dohodka, mu nastaja velika škoda, ter tudi 273. člen ZIZ določa, da sodišče lahko naloži plačevanja nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, vendar kot navedeno, tožnica ni izkazala temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je, da je izkazala za verjetno, da ji terjatev obstoji ali bo terjatev zoper tožnika nastala.

Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.