Jedro

Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da ne more iti na roko težnjam po neracionalnem obnašanju podjetnikov in potrošnikov, ki niso združljive z ustrezno skrbnostjo vsakega posameznika, da potrošnjo omeji, kolikor mu dopušča finančna situacija. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočalo dolžnikom, da trošijo več, kot jim dopušča finančno stanje, kar bi pripeljalo do tega, da bi bili upniki v večini nepoplačani, vodilo pa bi tudi vsesplošno plačilno nedisciplino in gospodarsko negotovost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo preizkusno obdobje štirih let od vložitve predloga za odpust obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 15.1.2014. Dolžnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da sodišče sklep spremeni tako, da namesto preizkusnega obdobja štirih let določi minimalno preizkusno obdobje za odpust obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o določitvi preizkusnega obdobja za odpust obveznosti odločalo že drugič. Dne 10.2.2010 je namreč izdalo sklep o začetku odpusta obveznosti stečajni dolžnici, pri čemer je določilo preizkusno obdobje petih let, zadnji dan katerega poteče 15.1.2015. Na pritožbo stečajne dolžnice je naslovno sodišče druge stopnje sklep v delu o določitvi preizkusnega obdobja pet let razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je nato prvostopno sodišče določilo preizkusno obdobje štirih let od vložitve predloga za odpust obveznosti.

Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ni pozvalo dolžnika k predložitvi dokazov, ni upoštevalo napotil višjega sodišča in je odločilo arbitrarno, ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Navedeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dokaze, ki jih je pritožnica vložila v spis. Očitno se je zavedala svoje dolžnosti, da mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Če pa je temu tako, ni več potreben še dodaten poziv sodišča k predložitvi še eventualnih dodatnih dokazov, s katerimi sodišče ni seznanjeno. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožnica priložila pritožbi zdravniške izvide, sodišče prve stopnje pa je ne glede na to, da izvidov predhodno ni bilo v spisu, sledilo njenim trditvam in kot olajševalno okoliščino v smislu določil 4. točke 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) upoštevalo njeno slabo zdravstveno stanje. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo napotil višjega sodišča niti da je odločba arbitrarna, ker ni ustrezno obrazložena. Nasprotno, odločba je obrazložena v zadostni meri in v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je upoštevalo kot olajševalno okoliščino poleg zdravstvenega stanja še dolžničino starost (50 let) in dolžnost preživljanja mladoletnega otroka ter zato skrajšalo preizkusno obdobje za eno leto. Tudi po oceni sodišče druge stopnje so navedene olajševalne okoliščine ustrezno upoštevane pri določitvi preizkusnega obdobja. Sodišče prve stopnje je pretehtalo zgoraj navedene olajševalne okoliščine v korelaciji z razlogi za insolventnost, ki so dolžnici v škodo, in preizkusno obdobje določilo povsem pravilno. Upoštevalo je namreč, da ne more iti na roko težnjam po neracionalnem obnašanju podjetnikov in potrošnikov, ki niso združljive z ustrezno skrbnostjo vsakega posameznika, da potrošnjo omeji, kolikor mu dopušča finančna situacija. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočalo dolžnikom, da trošijo več, kot jim dopušča finančno stanje, kar bi pripeljalo do tega, da bi bili upniki v večini nepoplačani, vodilo pa bi tudi vsesplošno plačilno nedisciplino in gospodarsko negotovost. V zvezi s sklicevanjem dolžnice na zadevo St 1056/2009, kjer je upoštevana kot olajševalna okoliščina tudi višina dolga, ki je večji kot pri dolžnici, pritožbeno sodišče pripominja, da je ta okoliščina nedovoljena pritožbena novota, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj ni tega uveljavljala pravočasno v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP). Če pa dolžnica zmotno smatra, da je en sam primer, ki ga je izpostavila, že sodna praksa, se moti. Kot prvo, iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je šlo v citiranem primeru za enak primer kot v obravnavanem postopku. Poleg tega dejstvo, da je sodišče v enem primeru odločilo drugače, ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse in s tem kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj je skrb za poenotenje sodne prakse naložena predvsem Vrhovnemu sodišču RS (109. člen Zakona o sodiščih), ki pa za tak slučaj ni zavzelo stališča. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).