Jedro

Pri izreku odvzema motornega vozila vozniku, ki je lastnik odvzetega predmeta, je potrebno upoštevati okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša (drugi odstavek 26. člena ZP-1) in pri tem istočasno oceniti, ali vse navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je storilec nevaren voznik oziroma, ali je podana ponovitvena nevarnost storitve prekrška z istim vozilom.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.Š., odvetnikov Odvetniške pisarne K., J. in P. d.o.o., se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stranski sankciji spremeni tako, da se stranska sankcija odvzema predmeta, osebnega avtomobila znamke BMW 525 z reg. št. MB ..., last obdolženca, ne izreče in se navedeni osebni avtomobil vrne obdolžencu.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo PR 181/2015, z dne 31. 3. 2015, obdolženega D.Š. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo v znesku 1.000,00 EUR in stransko sankcijo odvzema predmeta - osebnega avtomobila znamke BMW 525 z reg. št. MB ..., last obdolženca, ki se v skladu s petim odstavkom 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) proda po določbah predpisov, ki urejajo sodni izvršilni postopek, v kolikor stroški prodaje ne presegajo vrednosti vozila, sicer se komisijsko uniči. Prvostopno sodišče je obdolžencu prav tako naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 150,00 EUR in dolžnost plačila stroškov odvoza in skladiščenja vozila, nastalih v času od 24. 2. 2015 do 28. 2. 2015, v skupnem znesku 35,43 EUR, ostali nastali stroški pa bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo zmotno ugotovljen subjektivni del dejanskega stanja obravnavanega prekrška, materialno kršitev iz 4. točke 156. člena ZP-1, pritožujejo pa se tudi zaradi izreka stranske sankcije odvzema predmeta - osebnega avtomobila, katere izrek po prepričanju pritožnikov, ob upoštevanju vseh okoliščin iz 26. člena ZP-1, ni utemeljen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega prekrška, dokazno oceno izpodbijane sodbe pa je utemeljeno oprlo na navedbe obdolženčevega zagovora, v katerem je ta očitani mu prekršek priznal, v povezavi z izpovedbo v postopku zaslišane priče T.Š. in na tej podlagi obdolženega utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška, opisanega v izreku izpodbijane sodbe, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje pritožnikov, da obdolženec pri storitvi prekrška ni ravnal naklepno, ampak je ravnal impulzivno, v stresu ter nepremišljeno in neodgovorno, saj je do prekrška prišlo v konfliktni situaciji s soprogo, ko ga ta ni hotela peljati v službo. Ne glede na to, da izvedeni dokazni postopek potrjuje navajanje pritožbe, da je do obravnavanega dogodka res prišlo na opisan način, pa navedeno ne nudi podlage za drugačen zaključek, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da je obdolženi storil prekršek z direktnim naklepom, saj se je svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti. Okoliščine, v katerih je obdolženec storil prekršek, je mogoče upoštevati zgolj kot okoliščine, ki v smislu 26. člena ZP-1 vplivajo na odmero sankcij, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja materialno kršitev iz 4. točke 156. člena ZP-1, ker bi naj bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti.

Enajsti odstavek 50. člena ZVoz določa, da se z globo 1.000,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki vozi motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko ne sme ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja, po prvem odstavku 58. člena tega zakona ali voznik, ki vozi vozilo v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

V izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je na obdolženca naslovljen očitek, da je vozil v cestnem prometu osebni avtomobil v času, ko se mu je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prvi odstavek 58. člena ZVoz med drugim določa, da oseba, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, lahko pridobi novo vozniško dovoljenje po šestih mesecih od izvršitve odločbe, če ji izrečeno prenehanje prej kot v dveh letih od ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, pa po enem letu od izvršitve odločbe. Navedena določba 58. člena ZVoz, na katero se sklicuje enajsti odstavek 50. člena ZVoz, tako prepoveduje vožnjo v cestnem prometu osebi, ki se ji izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar se z izpodbijano sodbo očita obdolžencu. Zaradi navedenega v pritožbi uveljavljana materialna kršitev 4. točke 156. člena ZP-1 ni podana.

6. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženemu za storjeni prekršek izreklo glavno sankcijo globo v znesku 1.000,00 EUR, kot je v 11. točki 50. člena ZVoz predpisana za storitev tega prekrška. Izrek glavne sankcije globe v znesku 1.000,00 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezen, omilitve globe pa pritožba niti ne uveljavlja.

Prvostopno sodišče je obdolžencu za storjeni prekršek ob uporabi prvega odstavka 25. člena ZP-1 izreklo tudi stransko sankcijo odvzema predmeta - osebnega avtomobila znamke BMW 525, reg. št. MB ..., last obdolženca, s katerim je obdolženec storil prekršek.

Pri izreku odvzema motornega vozila vozniku, ki je lastnik odvzetega predmeta, je potrebno upoštevati okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša (drugi odstavek 26. člena ZP-1) in pri tem istočasno oceniti, ali vse navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je storilec nevaren voznik oziroma, ali je podana ponovitvena nevarnost storitve prekrška z istim vozilom.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče stransko sankcijo odvzema vozila obdolžencu izreklo predvsem iz razloga, ker je obdolženi že bil dvakrat pravnomočno kaznovan za storitev hujših prekrškov (za prekrška vožnje pod vplivom alkohola in odklonitve strokovnega pregleda) in je specialni povratnik z istim vozilom, nato pa je ponovno upravljal isto vozilo, kar kaže na skrajno odklonilen odnos obdolženca do predpisov varnosti cestnega prometa ter nekritičen odnos do lastnega ravnanja, saj je prekršek ponovil, s storjenim prekrškom pa je tudi hudo ogrožal varnost drugih udeležencev v cestnem prometu.

Pritožbeno sodišče pritrjuje smislu pritožbe, da ni mogoče pavšalno zaključiti, da je obdolženec, ki je sicer res že bil dvakrat pravnomočno kaznovan za storitev hujših cestnoprometnih prekrškov, s storjenim prekrškom hudo ogrožal varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Prekršek po enajstem odstavku 50. člena ZVoz res sodi med hujše prekrške naštete v četrtem odstavku 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), vendar pa storitev takšnega prekrška sama po sebi še ne utemeljuje zaključka, da je obdolženec z njim tudi hudo ogrožal varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Obdolženec je namreč prekršek storil na turistični cesti ob 5.40 uri, ko ni prometa, v normalnem psihofizičnem stanju. Očitati mu je sicer mogoče nespoštovanje s strani državnega organa izrečeno prepoved vožnje motornega vozila v cestnem prometu zaradi razveljavljenega vozniškega dovoljenja, niso pa bile okrnjene njegove dejanske sposobnosti upravljati vozilo. Zaključek o hudem ogrožanju varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu tako ni mogoč. Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča, da je obdolženec na takšen način izrazil odklonilen odnos do predpisov varnosti cestnega prometa, vendar pa po drugi strani ni mogoče trditi, da obdolženec kaže nekritičen odnos do lastnega ravnanja. Obdolženec tako v zagovoru kot v pritožbi storjeni prekršek priznava in ga obžaluje ter opisuje, da je do dogodka prišlo v posledici konflikta z ženo, ki ga ni hotela peljati v službo, pa se je impulzivno za vožnjo odločil sam. Obdolženec je kritičen do svojega ravnanja, saj ga obžaluje, glede na to, da je obdolženi urejena osebnost in dovolj kritičen, pa je mogoče pričakovati, da prekrška ne bo ponovil. Po oceni pritožbenega sodišča ponovitvena nevarnost storitve prekrška odpade tudi iz razloga, ker je uporabnica tega avtomobila, glede na podatke prometnega dovoljenja, obdolženčeva žena. In končno, tudi sorazmernost med izrekom te stranske sankcije, ki pomeni poseg v lastninsko pravico predmeta večje vrednosti in zasledovalnim ciljem njenega izreka (odstranitev ponovitvene nevarnosti storitve prekrška), zaradi zavedanja in kritičnosti obdolženca do storjenega prekrška, ne bi bila podana.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnikov delno ugodilo in na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo glede odločitve o stranski sankciji odvzema predmeta spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sicer pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.