Jedro

Neskladnost Zakona o tujcih je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 in je po oceni pritožbenega sodišča tožnik vsaj takrat zvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke in je pravilno stališče, da je že takrat začel teči zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik vtožuje od tožene stranke 495.850,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 596,92 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je zastaranje začelo teči, ko je prejel individualno odločbo z dne 11.3.2004 in je s tem dnem začel teči zastaralni rok. Brez izvedbe dokazov je bil zavrnjen zahtevek za nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika zaradi zastaranja delno pa tudi zaradi tega, ker tožnik ni dokazal škode za zdravila (5.000,00 EUR), da zahtevka zaradi upravnega postopka (800,00 EUR) ne more uveljavljati in da zaposlitve v P. U. (zahtevek za plačilo 126.000,00 EUR) ni izgubil zaradi tega, ker je bil izbrisan temveč zaradi tega, ker je postal tehnološki višek. Teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnik ne izpodbija, temveč v pritožbi izpodbija le zaključke sodišča prve stopnje o začetku zastaranja. Po stališču tožnika je začelo zastaranje tožnikove odškodninske terjatve teči z izdajo dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.3.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji stalno bivanje od 25.2.1992 do 25.6.2002. Tožnik v konkretnem primeru uveljavlja odškodnino zaradi neupravičenega izbrisa iz registra prebivalstva. Neskladnost Zakona o tujcih je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 in je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik vsaj takrat zvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je že takrat začel teči zastaralni rok in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane sodbe. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih (prvi in drugi odstavek člena 376 ZOR). Ker je tožnik vložil tožbo v letu 2007 (9.3.2007) je njegova terjatev zastarana. Ne glede na navedeno pa je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno bivanje 27.3.2002 in zastaranje teče najmanj od tega datuma tako, da je njegov zahtevek zastaran vsaj od tega datuma. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bila šele z izdajo odločbe z dne 11.3.2004 odstranjena nepremagljiva ovira po členu 383 ZOR. Z izdajo te odločbe ne gre za nepremagljive ovire, saj ni bilo ne dejanskih in pravnih ovir, da tožnik ne bi uveljavljal svojega zahtevka. Ker je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, ni nikakršne potrebe, da bi sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje višine nepremoženjske škode.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).