Jedro

ZUS-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da se tisti akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, v upravnem sporu lahko izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen položaj, saj je z drugostopenjsko odločbo ministrstvo odpravilo gradbeno dovoljenje in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. To pomeni, da postopek odločanja v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja še ni končan z drugostopenjsko odločbo. Odpravljeno gradbeno dovoljenje ne obstaja več, toda postopek izdaje gradbenega dovoljenja na prvi stopnji je znova odprt in tožnica bo imela možnost pravnega oziroma sodnega varstva, v katerem bo lahko uveljavljala morebitne relevantne ugovore iz tožbe, zoper novo odločitev organa, s katero se bo zaključil ponoven postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo, št. 35108-67/2016-19 z dne 2. 11. 2017, s katero je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ na podlagi pritožbe A.A. odločilo, da se odpravi sklep Upravne enote Koper, št. 351-125/2014-69 z dne 25. 5. 2017, in gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-125/2014-59 z dne 11. 1. 2017, in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V tožbi tožnica uvodoma navaja, da vlaga tožbo zaradi kršitve pravice do enake obravnave iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega oziroma drugega pravnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave, vključno s kršitvijo 2. člena Ustave, in podredno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo. Sodišču predlaga, naj drugostopenjsko odločbo odpravi; ugotovi, da je bila pritožba zoper sklep Upravne enote Koper, št. 351-125/2014-59 z dne 11. 1. 2017, pritožnika A.A., datirana na dan 8. 2. 2017, vložena prepozno in se kot takšna zavrže; odloči, da se izda gradbeno dovoljenje z vsebino, kot jo navaja tožnica; odloči, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini po odmeri sodišča, v 8-ih dneh od dneva prejema prvostopne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, na navedeni fiduciarni račun pooblaščenca tožnice. Tožnica torej vlaga izpodbojno tožbo, s katero predlaga odpravo odločbe in odločitev v sporu polne jurisdikcije (65. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

2. Toženka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

3. Tožba je prepozna.

4. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z drugostopenjsko odločbo št. 35108-67/2016-19 z dne 2. 11. 2017. 5. Po navedbah tožnice, tako pa potrjuje tudi vročilnica, ki jo je toženka poslala sodišču skupaj z drugo dokumentacijo upravnih spisov, je bila drugostopenjska odločba z dne 2. 11. 2017 tožnici vročena 15. 11. 2017. 6. Glede na to procesno dejstvo se je 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iztekel v petek, 15. 12. 2017. 7. Tožnica pa je tožbo vložila evidentno po poteku tega roka, in sicer jo je poslala priporočeno po pošti šele 9. 4. 2018. 8. Tožnica sicer v tožbi navaja, da naj bi drugostopenjska odločba z dne 2. 11. 2017 vsebovala napačen pravni pouk (pravilno: pouk o pravnem sredstvu). V njem je bilo navedeno, da zoper odločbo ni rednega pravnega sredstva in da niti upravnega spora ni dovoljeno sprožiti. Takšen pouk je po njenem mnenju napačen. Organ naj bi jo spravil v zmoto, zaradi katere ni pravočasno vložila tožbe. Pojasnjuje, da je to izvedela šele 30. 3. 2018 v pogovoru z odvetnikom B.B. iz ... .

9. Stališče tožnice, da je drugostopenjska odločba z dne 2. 11. 2017 vsebovala napačen pouk o pravnem sredstvu, je zmotno. Tožnica namreč spregleda, da ZUS-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da se tisti akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, v upravnem sporu lahko izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. V konkretnem primeru pa za takšen položaj ne gre, saj je z drugostopenjsko odločbo z dne 2. 11. 2017 ministrstvo odpravilo gradbeno dovoljenje z dne 11. 1. 2017 in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje (2. točka izreka odločbe, ki se po naravi stvari navezuje tudi na 1. točko izreka). To pomeni, da postopek odločanja v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja še ni končan z drugostopenjsko odločbo z dne 2. 11. 2017. Odpravljeno gradbeno dovoljenje ne obstaja več, toda postopek izdaje gradbenega dovoljenja na prvi stopnji je znova odprt in tožnica bo imela možnost pravnega oziroma sodnega varstva, v katerem bo lahko uveljavljala morebitne še relevantne ugovore iz tožbe, zoper novo odločitev organa, s katero se bo zaključil ponoven postopek.

10. Preostale tožbene navedbe so za odločitev sodišča pravno irelevantne.

11. Ker je tožba torej vložena prepozno, jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez nadaljnjega obravnavanja že iz tega razloga zavreči. Na pravočasnost tožbe mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

12. Po predsednici senata je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 36. členaZUS-1. 13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.